 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Baie De Kuto, Ile Des Pins, 3.dan
Jutro brez sonca, oblačno je. Dež ni napovedan in pravo vreme je za izlet. Pokličem Norvežana, če gre z mano na izlet, pa pravi da se mu ne da kolesa gonit. OK, grem pa sam, tokrat z njegovim, boljšim kolesom, ki ima vsaj prestave, ki funkcionirajo in eno zavoro, ki naj bi celo delala, na srečo je to na zadnjem kolesu.
Vendar je danes na obali gneča. Ob osmi uri je priplula križarka, ki bo zdaj po novem imela vsak petek tukaj na sidrišču svoje mesto. Ko sem na obali srečal oficirja iz potniške križarke, sem ga vprašal, kako to da imajo vsak teden isto pot in enak plan križarjenja. Pove mi, da zaradi ciklonske sezone uvajajo nov in varen način plovbe, ki manj stane in tudi potnikom je tako lažje. Hmm, verjamem, a takšna potniška križarka lahko zlahka prenese več metrske valove s svojimi stabilizatorji.
Usedem se na kolo in se peljem. Kolo lepše teče od prejšnjega, le gume ima na pol prazne. Na Google maps najdem edino bencinsko črpalko na otoku, kamor grem napolniti gume. A poglej ga zlomka, nimajo črpalke z zrakom narejene kot pri nas v Sloveniji, ampak imajo en manjši kompresor, ki bi na vse zadnje bil še celo v redu, če zrak ne bi uhajal skozi vsak priključek in še na cevi. Tako je trajalo polnjenje vsaj 15 minut. Pa tudi zastonj ni, ker je potrebno plačati elektriko. Dobro no, plačam, pogledam kaj še prodajajo v trgovini in grem ven. Na prvi pogled so celo slabši od naših Pošt. Prava mala železnina, ki prodaja gospodinjske aparate, kolesa, navtično opremo, orodje, olja, kmetijsko orodje,… da ne naštevam vsega.
Zdaj kolo malo bolje teče, a za tako široke gume bi potreboval še električni pogon na baterije. Ko sem prišel do naselja Vao, sem bil že precej utrujen. Namenjen pa sem v 24 km oddaljen kraj d`Oro, kjer je naravni bazen, na katerega so tukaj zelo ponosni. Pripeljem se po stranskih cestah do zaliva d`Upi, ki nosi tudi ime; zaliv želv. Pravzaprav je tukaj zelo lepo in utrujen sem od kolesarjenja, kot da sem prevozil maraton Franja in prekolesaril 150 km. Prisežem, da mi je bilo na Franji s specialko lažje prevozit cel maraton, kot tu z motornimi zimskimi gumami teh ubogih 14 km. Odpočijem se, spijem vodo, katere nimam več, saj sem jo vzel s sabo le pol litra (pametnjakovič) in sedem na eno deblo. Malo stran vidim precej ljudi in verjetno se tam kaj dogaja. Odpeljem se tja in seveda, tam je množica turistov s križarke. Piroga že vozi po čudovitem in bistrem zalivu, zajema veter v jadra in tiste božanske skale, ki štrlijo iz morja so nekaj posebnega. Wow, res je lepo, tako lepo, da mi je žal, da se ne da pripluti z barko. Tukaj je nizka voda, polno je koralnih grebenov in plitvin. Slišim, kako ljudje govorijo o ribah, kako veliko jih je in kašnih barv. Malo naprej je gruča ljudi, zbrali so se okoli domačina, po moje je to turistični vodnik, ki je ujel želvo in jo poskuša dvigniti iz vode. Velika je, premer ima več kot 80 cm če ne več, glavo pa ogromno. Prekriva cel zgornji del možakarjevega telesa in verjetno je težka, ker jo ne more dvigniti vso iz vode. Poskušam fotografirati, a ujamem le 3x nič. Ali je predaleč, ali ni čista fotka, ali pa je želva skrita od ljudi, da je ne vidim dobro. Žal mi je, da nimam kopalk in da bi šel še sam v vodo, ter si vse pogledal od blizu. Kaj češ, človek vsega v naprej ne ve.
Odločim se, da naprej ne grem in bom pozabil na ta naravni bazen. A potrebno je še prekolesariti do zaliva Kuto. Ojoj. Takoj postanem slabe volje. A nimam druge izbire, kot da skočim na kolo in se zaženem po niti ne tako slabi cesti. Na srečo je nazaj veliko lažje, saj se ves čas cesta malo spušča. V naselju se ustavim v miniaturnem marketu in kupim Coca-Colo, katero drugače ne pijem, a vode nimajo v hladilniku. Pravzaprav mi je prav teknila po grlu, in občutek vsaj dvajsetih vrečk sladkorja za kavo, ki se nahajajo v njej, mi dodajo še dodatno energijo. Pripeljem se do zaliva in zaklenem kolo. Tokrat za vedno, kar se mene tiče.
Tukaj je gneča, veliko ljudi se kopa in eden od njih me vpraša, kje se lahko izposodijo kolesa. Povem mu, da so to lastniška kolesa in da tu kaj drugega ne bo našel. Tako v pogovoru izvem, da je na tej križarki ogromno Rusov, ki delajo v Avstraliji. Vsako leto se odločijo, da praznujejo 6. Januar, svoj Božič, na potovanjih oz. počitnicah in se družijo s svojimi sodržavljani.
Potem grem na barko, se stuširam, pogledam kaj sem naredil s fotkami, a tokrat jih res ni veliko. Ob pozni kavi sem mnenja, da sem tukaj res vse videl, kar se da videti. No, skoraj vse in da lahko čez dan ali dva odrinem kam drugam, seveda če bo vreme v redu.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, 4. dan
V zaliv je zgodaj zjutraj priplula križarka, za katero pa nisem imel pojma, da pride tudi danes. Očitno je ta otok res eden najbolj obleganih v tem delu Tihega oceana, da je tako zanimiv za potnike. Pravzaprav je prav tako, naj ljudje prihajajo in ostajajo tam, kjer je lepo. Tudi sam sem takšen. Ostajam, tudi sam, dan, morda še dva.
Zjutraj, ko si ravno želim skuhati kavo, pride še Marijan do mene in nama skuham to opojno in črno tekočino. Pogovarjava se o razsoljevalcih vode in kako ta zadeva sploh deluje, saj še ni videl postopka. Ker mu od časa do časa primanjkuje vode, bi si rad tudi sam kupil kaj podobnega. Da ne bo ostal brez vode, odneseva mojega čarovnika na njegov katamaran, a ker nobeden od naju nima čistega bencina, oba imava precej mešanice za motorček, morava najprej na bencinsko. Lep jutranji sprehod v katerem jaz sprehajam črn 10 litrski kanister za bencin. Natočiva gorivo in se vrneva nazaj na njegovo plovilo. Nastavim mu vse kot mora biti, nato pa začneva čarati iz morske vode pitno vodo. No tudi to je nekaj, za kar je prenosni Rainman v redu. Z njim, lahko pomagaš prijatelju v stiski, ko ostane brez vode.
Dokler se voda sama dela in se polni tank, grem jaz na svojo barko, saj pričakujem sporočilo od Billa, ki bi moral vsak čas pripluti iz Vanuatu otočja. A glej ga zlomka, moj že tako slab internet ne dela. Potekel mu je datum veljavnosti. Še sreča, da sem včeraj kupil dobroimetje zanj in ga bom sedaj napolnil. A napolniti se ga ne da. Zakaj pa ne? Ne gre in ne gre, pa da se na glavo postavim. Skočim v dingija in švrknem na obalo do trgovine oz. butika, kjer prodajajo kartice. Tam je mlajša gospa, ki mi bo morda znala pomagati, poleg tega pa bo znala razvozlati francoske SMS-e. A tudi tam ne gre in ne gre. Potem pokličeva servis, ne dela. Zakaj pa ne? Tukaj ni dežurnih ljudi, ki bi dežurali non stop. Torej lahko vprašam, zakaj moja kartica ne deluje šele v ponedeljek. Ah ne no… Kako pa bom pošiljal blog, kako bom napisal kakšno sporočilo? Ja nič, vprašal bom restavracijo, če mi zaupajo današnjo kodo za internet. A nimajo interneta že od Novega leta. Zakaj pa ne? Ne vedo. In tako bom ostal v letu, ki se piše 2020 brez zunanje povezave, ker ne dela OPT servis ob sobotah in nedeljah, ker tam nekdo ni podaljšal interneta,… Pa saj se za restavracijo niti ne čudim. Ker je suša in že dolgo ni bilo tistega pravega in močnega dežja, nimajo dovolj vode. In ker ni dovolj vode (pazi to!!!) imajo zaklenjena stranišča za goste, ker bi potem le-ti praznili kotliček za vodo, umivali bi si roke, morda bi si še kdo natočil vodo v plastenko,… Ampak, restavracija ima cca 300 sedežev! To ni bife Pri praznem kozarcu v Trdi vasi nekje v Zakotju. To je turistična restavracija! In danes je tukaj s križarke stopilo na to plažo cca 1000 ljudi, ki morajo opraviti biološko potrebo. In kje jo bodo opravili? Malo potrebo v morju, kje pa veliko? Pa saj rit ni nos, da lahko »one« kot smrkelj potegneš v sebe in bo že zdržalo še nekaj časa. Ej, jej, jej… In še zdaj ne vem, ali urin res privablja morske pse ali je to samo neka basen, ki mi jo je enkrat povedal nek potapljač, zakaj potapljaške obleke nimajo šlica in odvoda za urin. Vidiš, Norvežan je bil profesionalni potapljač, verjetno bom moral njega vprašati o tej temi. Do takrat pa se pazite morskih psov! Tablo so pravkar postavili na obalo.
Ko Marjanu sčaram poln tank vode, vse skupaj odpeljeva z dingijem na mojo barko. Zdaj sem pa lačen. Vzamem prepečenec in se spomnim Marjanovega pripovedovanja od včeraj, ko je šel v trgovino po kruh. Ker so vedeli, da pride potniška ladja, mu prodajalka ni želela prodati dveh baget, ampak mu je dovolila kupiti le pol bagete, ker bo verjetno delala sendviče in potrebuje čim več kruha. Evo še ena štorija in še en »čudež« v Raju visokih borovcev. Le kdo bi razumel te Francoze?
Čez dan se pri nas ne dogajalo nič posebnega, sonce je bilo ves dan, živ-žav samo do pete ure popoldan. Ko je ob šesti uri zvečer plavajoče mesto odplulo, je vse utihnilo. Na obzorju se je pokazal čudovit sončen zahod, ki se prej zaradi križarke ne bi. In če berete ta blog, se je zgodil čudež in sem nekje okoli polnoči našel internet…
| < Baie De Kuto – 2. del | Baie De Kuto – 4. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
