Po dveh mesecih prepovedi prehoda državne meje je od danes dovoljen prehod lastnikom plovil in nepremičnin na Hrvaškem.

Ameriški jadralec Greg James je padel s svoje jadrnice in utonil. Njegovo nesrečo so spremljali njegovi prijatelji preko mobilne aplikacije.

Po poročanju avstralskega časnika ABC News se je tragična nesreča jadralca zgodila v torek v bližini znane plaže Mooloolaba v Avstraliji.

Ameriški jadralec Greg James je bil star 57 let. S svojo 10 m dolgo jadrnico se je podal s Havajev proti Maršalovim otokom, nato pa plovbo nadaljeval do Avstralije. V bližini kraja Maroochydore je padel s svoje jadrnice, ki jo je kasneje naplavilo na obalo Sunshine. Policija, Obalna straža in obalni reševalci iz vode so nemudoma začeli reševalno akcijo. Našli so ga na odprtem morju, približno kilometer stran od obale. Žal je izgubil življenje.

Njegova ameriška prijatelja sta bila ves čas njegovega jadranja v kontaktu. Stalno sta spremljala plovbo njegove jadrnice preko mobilne aplikacije. Ko se je začela nevarno približevati obali, sta posumila, da je nekaj narobe. Najprej sta pomislila, da je imel jadralec svoj GPS-oddajnik v žepu in z njim odšel na kopno. Vedela sta tudi, da Greg še ni pridobil dovoljenja za pristanek v Avstraliji zaradi koronavirusa. Posumila sta tudi, da ga je policija aretirala in dala v karanteno.

Žal so bila njuna predvidevanja napačna. Jadralec je izgubil življenje tik pred ciljem. Njegovo jadrnico, ki jo je naplavilo na obalo, so kasneje potegnili nazaj v morje in jo privezali v bližnji marini. Prijatelji so povedali, da je bil Greg zelo izkušen jadralec. Ni jim bilo jasno, kako je prišlo do nesreče.

Foto: ABC NEWS - Amy Sheehan

Hrvaška je že pred enim tednom odprla meje za vse, ki imajo na Hrvaškem poslovne gospodarske ali posebne osebne neodložljive interese. Ta teden so odlog pojasnili in konkretno navedli, kdo vse lahko prečka mejo, kakšno dokumentacijo potrebuje in kaj vse lahko počne na hrvaškem.

Lastniki plovil

Hrvaška je pred štirinajstimi dnevi odprla meje za lastnike plovil in nepremičnin na Hrvaškem, pretekli teden pa še za najemnike plovil in turističnih kapacitet. Seveda to ne pomeni, da so razmere sedaj enake, kot so bile v preteklih letih. Marsikaj je letos drugače.

Preko meje

Prejšnji teden smo se odpravili na Hrvaško in preverili, kakšne so dejanske razmere. Po izkušnjah iz preteklih let smo se hoteli ob prehodu meje izogniti tistih najbolj obljudenih terminov, petkovih popoldnevov in podobnih terminov, ko je gneča največja. Zato smo se na pot odpravili že v četrtek ob 12.00 uri. Na mejni prehod Jelšane smo prispeli ob 13.10. Seveda se nismo ustavili pred mejnim prehodom, temveč 1,3 km pred njim. Pred nami je bila stoječa kolona vozil. Ob običajnih poletnih dneh bi mejo prečkali v 30 do 45 minutah. Tokrat pa ni bilo tako. Vsakih 10 minut smo se premaknili le za nekaj avtomobilov. Minila je ura, kmalu dve in končno smo prišli do mejne kontrole na naši strani. Prečkanje je potekalo brez kakršnih koli zapletov. Pogled na osebno izkaznico je bil dovolj. Ena kolona se je na hrvaški strani razcepila na dve. Prepričan sem bil, da bomo v slabe pol ure prečkali še hrvaško kontrolo. Žal sem se motil. Sedaj smo se premikali še počasneje. Takoj, ko je bilo mogoče, sta se dve koloni razcepili na tri. Na hrvaški strani so namreč istočasno delali trije policisti. Vsakih nekaj minut smo se premaknili le še za razdaljo avtomobila. Poskušal sem ugotoviti, koliko časa potrebujejo organi, da preverijo posamezen avtomobil. Ocenil sem, da je to približno 5 minut. Pri nekaterih je kontrola potekala nekoliko dlje, pri nekaterih nekoliki manj. Ko smo so dovolj približali kontrolni točki, sem ugotovil, da hrvaška vozila prečkajo mejo zelo hitro. Jasno, domačinom pri prečkanju meje ni treba pokazati vseh potrebnih in nepotrebnih dokumentov. Imel sem neverjetno srečo. Pred menoj sta bila kar dva avtomobila s hrvaško registracijo. Po treh urah čakanja je to spodbujajoča novica. Mogoče bom prečkal mejo prej kot vozili ob meni v sosednjih dveh kolonah. In zmaga je bila na dlani. Obe hrvaški vozili sta potrebovali za prečkanje meje le dobro minuto.

Ob 16.15 sem bil pred okencem hrvaške mejne policije. Pa da ne bo pomote. Za prehod sem se dodobra pripravil. Doma sem si natisnil predpisani obrazec Popis posadke in potnikov, ga izpolnil in seveda pridobil potrditev tudi s strani marine, v kateri je plovilo. Prav tako sem si natisnil ponudbo marine, iz katere je razvidno, da sem lastnik plovila in da je plovilo privezano v njihovi marini. Da bi ovrgel kakršen koli dvom o lastništvu plovila, sem se dodatno angažiral in si natisnil izpisek iz registra plovil, na katerem je jasno navedeno lastništvo plovila, registracija in vsi podatki o njem. Skratka vsa dokumentacija, s katero bi lahko dokazoval, da sem upravičen do prehoda meje po njihovih odlokih.

Policistu sem predal vse te papirje in seveda tudi osebno izkaznico. In seveda takoj doživel razočaranje. Obrazec Popis posadke in potnikov, ki je po njihovi zakonodaji edini predpisan za prečkanje meje, ga sploh ni zanimal. Če bi rekel, da ga je le preletel s pogledom, bi verjetno že pretiraval. Nekoliko dlje časa se je zadržal na ponudbi marine. Verjetno zato, ker je bil na njej napisan znesek za plačilo priveza v marini. Povsem drugače pa je bilo pri izpisku iz registra plovil. Verjetno sem storil napako, ker sem mu ga sploh dal. Zanj si je vzel čas in ga je podrobno pogledal. Očitno ga pritegnejo tehnične podrobnosti plovila, kot so dolžina, širina, moč motorjev … Skratka papirji so. Sedaj pa še osebna izkaznica. V skener in počakajmo, kaj se bo prikazalo na zaslonu. Računalnik melje, melje, melje … in na koncu zmelje. Policist, za katerega moram priznati, da je bil izjemno prijazen, a vidno naveličan dela, ki ga opravlja, zgrabi za miško in jo premakne. Obrne se proti meni in reče: »Broj telefona, 386 i…« Seveda mu takoj zdrdram, svojo telefonsko številko, ki jo nemudoma vtipka v računalnik. Še klik z miško in računalnik melje, melje, melje … Policist se nasloni na naslonjalo svojega stola, pretegne roke in čaka. In čaka in čaka. In računalnik je zmlel. Premakne miško v drugo polje in me vpraša: »Do kada ostajete?« Seveda je bil predviden datum vrnitve napisan na obrazcu, ki ga policist ni pogledal. Odgovoril sem mu, da se planiram vrniti v nedeljo. Hitro je pogledal na koledar vpisal datum in klik z miško. Spet računalnik melje, melje in ko zmelje, policist zadovoljen, nasmejan, vrne osebno izkaznico, vse moje dokumente in mi priloži navodila za obnašanje.

Lokalna scena

Juhuuu. Ura je 16.21. Šest minut, da so v računalnik vnesli mojo telefonsko številko in datum predvidene vrnitve. Pograbim papirologijo, prestavim v D in že drvim proti morju. Cesta skorajda prazna. Logično. Trije avtomobili pregledani na 5 do 6 minut. Na reški obvoznici se promet nekoliko zgosti, nato pa se proti mostu na Krk spet zmanjša. Tudi na otoku je podobno. Cesta večinoma prazna. Tu in tam srečaš nasproti vozeče vozilo.

Zelo hitro prispem v marino. Parkirni prostor je v celoti zaseden s plovili, ki so zimovala na kopnem. Redki parkirni prostori zasedeni. Registrske tablice večinoma slovenske. A ne vse. Bile so tudi nemške in avstrijske. Tudi bolj oddaljeni lastniki so izkoristili možnost in takoj, ko je bilo mogoče, skočili malo na morje.

Barka je prezimila odlično. Preživela je tudi karanteno. Ker tri mesece nismo mogli na krov, sem v marini naročil redno mesečno prižiganje motorjev. Tudi notranjost plovila je v odličnem stanju. Nobenega čudnega vonje, nobene vlage. Super. Ko sem zložil vse potrebno na krov, je bila ura že pozna in se nisem odločil za izplutje.

Odpravil sem se v Punat, na obvezno razkuževanje. V tem času so bili običajno odprti vsi lokali, gostilne, pekarne in seveda stojnice s sladoledom. Letos so se začele odpirati šele s 15. majem. Odprte so le tiste, ki običajno obratujejo skozi vse leto. Njihovi obiskovalci so praviloma redki zunajsezonski turisti in domačini. Seveda se najprej ustavim pri ekonomskem strokovnjaku, tržnem analitiku in poznavalcu svetovnih in domačih gospodarskih razmer, prodajalcu sladoleda. Njegova bogata vitrina, v kateri je običajno vsaj 30 različnih okusov, je letos nekoliko bolj skromna. V njej so le čokolada, vanilja, jagoda in lešnik. Seveda sem ga povprašal zakaj. Odgovor je bil jasen. Sezone ni. Turistov ni. Od kar so odprte meje, so prišli večinoma Slovenci in nekaj nemško govorečih gostov. Zaupal mi je, da je 90 odstotkov njegovih strank iz Slovenije.

Po kratki debati se sprehodim do bara, kjer običajno spijem jutranjo kavo. Seveda je odprt. Je eden redkih, ki obratuje celo leto. Tudi tu srečam lastnika, s katerim se poznamo že dvajset let. V lokalu dela sam, pomagata mu hči in sin. Pove mi, da gostov ni. Tudi on omeni enako statistiko. Ne ve, ali bo letos lahko zaposlil sodelavce za pomoč v baru in restavraciji, ki ju ima. Ne ve, ali bo dovolj turistov, da bo pokril stroške plač. Kot običajno v popoldanskem času si privoščim domačo travarico (beri razkužilo), pokremljam z lastnikom (seveda na varni razdalji), nato pa se odpravim nazaj v marino.

Na morju

Zjutraj se zbudim v oblačen dan, a popolnoma brez vetra. Pripravim barko in izplujem. Res, da je petek dopoldne, a nisem vajen, da bi iz tako velike marine izplul sam. Plujem počasi. Ker barka ni plula štiri mesece, sem bil prepričan, da je poraščena z algami in školjkami in kakšne velike hitrosti plovbe ne bom razvil. Zasidram se v zalivu, ugasnem motor in preverim temperaturo morja. Čeprav na spletu piše, da je temperatura morja na Krku 17 °C, da termometer kaže 17,5 °C, temu nisem mogel verjeti. To je temperatura morja, ki je običajna za prvo polovico aprila. Ali je bilo tudi sonce v tem času v karanteni in ni segrelo morja? Ko pomočim nogo v morje. Ups. Bo kar držalo. Morje je mrzlo. Kljub temu se spustim v vodo in se lotim čiščenja propelerjev. Na njih so se lepo zarasle različne vrste školjk in alg. Čiščenje ni bilo enostavno. Čez nekaj časa sem se privadil nizke temperature morja in mislim, da sem šele po dobre pol ure zaznal, da sem se pošteno ohladil. Počasi sem zlezel iz vode in tokrat uporabil toplo vodo za tuširanje, česar ne počnem skoraj nikoli.

Dan je bil oblačen. Oblačnost sem izkoristil za poliranje armature. Ker je bilo napovedano stabilno vreme, sem privezal krmo na obalo in prenočil v zalivu. Tudi naslednji dan je minil podobno. Le v jutranjih urah je bilo jasno, nato se je pooblačilo. Dan sem preživel v zalivu in se ukvarjal z manjšimi popravili na krovu. Za noč je bil napovedan dež, v jutranjih urah pa naj bi začela pihati močna burja, zato sem se v večernih urah odpravil proti marini. Vremenska napoved je bila točna. Deževati je začelo ob 00.00, burja pa je zapihala proti jutru.

Zjutraj sem se spet odpravil v mesto, tokrat na jutranjo kavo. Po poti sem srečal še lastnika gostilne, ki pa je bila še zaprta. Tudi z njim sem pokramljal o letošnji sezoni. Povedal je, da gostilne še ni odprl in je še nekaj časa ne bo. Gostov ni dovolj. Ne ve, kako bo prebrodil letošnjo sezono. Ne ve, ali bo lahko zaposlil osebje v gostilni ali se mu letos to ne splača. Raje bo počakal še teden, dva ali celo mesec dni. Če bo gostov dovolj, bo gostilno odprl, drugače pa se vidimo prihodnje leto.

Ker je celo dopoldne pihala burja in ni imela namena popustiti, sem se popoldne odpravil proti domu. Na cesti je bilo več prometa kot v četrtek. S Krka sem prišel zelo hitro. Tudi na obvoznici okoli Reke ni bilo veliko prometa. Večinoma domačini so vozili po desnem pasu kot račke drug za drugim. Seveda jaz po levem. Vse do izvoza Škurije, ki je med dvema tuneloma. Tam pa presenečenje! Ups! Noot good. Po levem pasu obvoznice, iz teme drugega tunela, v napačno smer vozi Corsa!!!! Naravnost proti meni! Še sreča, da refleksi delujejo. Očitno me je mrzla voda pošteno zbistrila. Pogledam v obe vzvratni ogledali, če je desni pas prost in hitro zapeljem na drugi pas. Le nekaj deset metrov me je še ločilo do narobe vozeče Corse. Ko sem prevozil tunel, poiščem mobitel in hitro pokličem klicni center in obvestim o nasproti vozečem vozilu. Upam, da se je srečno končalo tudi za voznike za mano.

Kmalu pripeljem do meje. Na hrvaški strani nikogar. Ne v smeri proti Sloveniji ne v smeri za vstop na Hrvaško. Pokažem osebno, ki nikogar ne zanima. Zapeljem se še do slovenske kontrole. Situacija podobna. Obrat osebne izkaznice v rokah mejnega policista in hop že smo nazaj v Sloveniji.

O prehodu meje s Hrvaško sem govoril še z nekaterimi drugimi prijatelji. Izkušnje so različne. Od čakanja le 15 min pa do dveh ali več ur. Od dosledne kontrole dokumentov in preverjanja v marini, ali je dotična oseba resnično lastnik plovila in je plovilo res privezano v marini, do pavšalne kontrole, kjer niso niti zahtevali potrebnih dokumentov. To je pač trenutna realnost pri prehodu meje. Na vprašanje, ali je Hrvaška pripravljena na začetek navtične sezone, je odgovorov več. Odvisno je od vaših pričakovanj.