Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Marina Lanzarote, 237. dan

Mislim, da se pri nas že pozna pomlad. Ponoči in podnevi je kakšno stopinjo topleje kot prej. To je ravno tista razlika, da ob sončnem zahodu zvečer (če fizično nič ne delaš) ni treba obleči dolgih hlač in dolgih rokavov, malo kasneje pa še termo nogavic. In čez dan se takoj spotim, če kaj delam. Da se temu izognem, raje nič ne delam.

Pravijo sicer, da je treba na barki vsak dan narediti vsaj eno stvar za barko, ker bo sicer treba naslednji dan narediti tri. 

Strokovno se temu reče 'preventive maintenance' oziroma preventivno vzdrževanje. To pomeni, da zadevo redno vzdržuješ, preden se pokvari. Lep primer s kopnega je redni letni servis avta, ki ga narediš, tudi če ni nič narobe z njim. In na barki je enako. Lahko stvari vzdržuješ v dobrem stanju, lahko pa počakaš, da kaj crkne in imaš potem po navadi več dela in stroškov.

Danes sem šel v trgovino. Tudi tu gre za preventivno vzdrževanje zalog, saj nočem, da se mi zgodi katastrofa – da odprem hladilnik in notri ni hladnega piva ali pa mleka za kavo. Malo sem slikal na poti iz trgovine. Arrecife je eno najgrših mest, kar jih poznam, na enem, zame najzanimivejših otokov. Ker tu skoraj ne dežuje, nič ne raste (razen tam, kjer redno zalivajo), zato na ulicah ni zelenja. Strehe so samo ravne betonske plošče – se pravi, ko ulijejo stropno ploščo, nad njo ni ničesar, saj ni potrebe po tem. To daje nam, vajenim poševnih streh občutek, da je vse nedograjeno in na pol razsuto. Ker ne zmrzuje, so vodovodne in odpadne instalacije velikokrat kar odkrite. Če k temu dodamo še odpadanje barve (sol in veter hitro uničita fasado), je slika neurejenosti popolna. V bolj turističnih ulicah sicer poskrbijo za nekaj lepši videz, a ko grem skozi spalno naselje, je videti precej razsuto. 

Heron: Tomaž Pelko

Danes sem naredil le en manjši projektek: redni servis na črpalki WC-ja. Pozimi sem obnovil WC-je in na temle imam novo desko, ki je hkrati bide. Torej, če tu zmanjka papirja, ni krize. Deska se tudi mehko spušča, da ne razbije školjke, če kdo pozabi spustiti desko v valovih. Ampak črpalka pa je ostala. Nisva vgradila električne (kar je bila moja originalna ideja), ker je bila admiralica proti.

Jabsco črpalko pa je treba za mehko delovanje redno vzdrževati. Minimalno, kar je treba narediti vsaj enkrat na mesec, raje na 14 dni je, da se črpalko odpre in se namažejo gibljivi deli in tesnila. Jaz za to uporabljam vodoodporno mast, ki drži dokaj dolgo in ne poškoduje tesnil. In ker je to umazano delo, ga seveda opravlja kapitan osebno. Vse skupaj traja le 15 minut, od katerih še največ časa porabim za temeljito umivanje rok po delu. Ogleda slik ne priporočam med večerjo.

Marina Lanzarote, 238. dan

Heron: Tomaž Pelko

Prav prijetno vreme je tukajle na Kanarskih otokih. Že zjutraj je dovolj toplo za kratke hlače in zvečer ni treba zapirati barke, takoj ko zaide sonce. 

Danes sem šel spet v trgovino. Ja, vem, izzivam karanteno. Priporočilo je, naj se gre v trgovino čim bolj poredko. A včeraj nisem dobil krompirja in kumare. Krompirja imamo sicer še nekaj, a admiralica rabi rezino sveže kumare za gin tonik. Mislim, da je to dovolj dober razlog za izlet do trgovine.

Tu se res vedno vse dobi, le včasih kakšnega artikla ravno tisti trenutek ni na polici. Zadnjič enkrat ni bilo čokolade, enkrat ni bilo topljenega sira, včeraj niso imeli kumar in krompirja. Lahko bi šel v sosednjo trgovino, a raje grem naslednji dan.

In danes sem si izbral Dino v centru, saj je do tja lep sprehod ob obali Atlantika in lahko gledam valovanje morja. Tule v marini smo sicer v vodi, a ne vidimo pravega morja, saj je plovna pot v marino zavita, na strani proti morju pa se dviga visok zid, ki ščiti cesto, trgovine in marino pred viharnim morjem. Čez tisti zid vidim le, če splezam na jambor. Hm, saj ni neumna ideja. To bom naredil jutri. V višino se lahko sprehodim po barki več, kot v dolžino. Jambor je namreč visok 18 m, barka pa je dolga le 15 m. Tokrat me je na poti iz trgovine prvič ustavili policist, ki me je vprašal, kam grem. In sem rekel, da v marino. Pa vpraša, kam v marino? In sem rekel na barko.

Potem je lepo rekel OK, me pozdravil in se odpeljal naprej. Šele potem sem se spomnil, da bi nekdo lahko šel v marino tudi kar tako, na sprehod, kar ni dovoljeno. Če pa tam živiš in se s polnim nahrbtnikom vračaš iz trgovine, je pa v redu. 

Heron: Tomaž Pelko

Malo naprej je ustavil nekoga, ki je imel veliko vrečo in iz nje metal kose kruha v morje. Ne vem, kaj sta se zmenila, a krmljenje prostoživečih živali je v ukrepih omenjeno, kot dovoljena izjema in je torej dovoljen razlog, da si na ulici. Sicer je bilo to mišljeno za prostovoljce iz zavetišč, ki skrbijo za prostoživeče mačke, saj po moje ribe ne potrebujejo dodatnega hranjenja. Ali pač. Kaj jaz vem. V glavnem sta le izmenjala nekaj besed in potem se je policist odpeljal dalje. Očitno je dovoljeno tudi krmljenje rib.
In ko smo ravno pri prostoživečih mačkah: 'Naša' muca je dobro hranjena, mladiči rastejo in pod avtom imajo vodo in mačje kekse. Na vetrobransko steklo avta pa je nekdo dal list z obvestilom, da v motorju živi mačja družina in naj ne prižigajo motorja.

Dokler traja tole koronasranje tako ali tako nihče ne bo prižigal motorja, saj gre za avto rent-a-car podjetja in ta so zaprta. Baje je kanarska vlada Madridu predlagala delno omilitev ukrepov za Kanarske otoke, saj se bolezen tu širi nekaj počasneje. Bomo videl, kaj bo iz tega. Menda naj bi zagnali nekaj proizvodnje, a nič takega, kar ima stik s končnimi kupci. Se pravi, da verjetno še vedno ne bom mogel kupiti tistih nekaj tub Sikaflexa. Aja, slik mladičev žal še nimam, ker so plašni in čim kaj motovilim okrog, stečejo nazaj v motor Fiata in se ne pustijo slikati. Mama pa mi vedno priteče naproti. In zvečer je toliko pripovedovala, da me je prepričala, da sem šel na barko po skledico keksov. Očitno so moji keksi boljši od tistih, ki so že bili tam, saj se jih je lotila z vso vnemo. En belo-črn maček je prišel blizu. Nekaj večji je, verjetno je mačkon, mogoče celo oče mladičev, a ga je samo srepo pogledala in se je umaknil na dva metra razdalje. Tu očitno še mački spoštujejo ukrepe fizičnega distanciranja. Upam, da bom jutri lahko nalimal kako slikico mladičev.

Marina Lanzarote, 239. dan

Heron: Tomaž Pelko

Trudim se, da v dnevniku ne pišem preveč o saj-veste-čem, saj so virusa že tako polni vsi mediji, kamorkoli pogledaš. In občasno pogledam, kaj pišejo lokalni – kanarski mediji. Ker ne znam špansko, seveda ne razumem veliko in si pomagam z Google translate. To je šele veselica. Včasih so rezultati precej komični.
Danes sta zmagala tale dva prevoda:
Namesto 'Zdravstveno stanje na Kanarskih otokih' je Google ponudil 'Zdravje kanarčkov'.
Namesto 'Sanitetno osebje daje vse od sebe' pa je napisal 'stranišča dajejo vse od sebe'.
Brez originalnega teksta v španščini sploh ne bi vedel, o čem članek govori. Ob tem se spomnim na nekatere članke iz slovenskih medijev, kjer se povsem jasno vidi, da 'novinar' ne razume pomena novice v originalnem jeziku in pač mehansko prevede in naredi kup neumnosti.

Mačji mladiči so očitno brali dnevnik in se nočejo slikati kljub podkupnini v obliki 'namočencev'. Namočenci so mačji keksi, ki jih namočimo v malo vode. Večino vode keksi popijejo in postanejo lepo mehki in večji, nekaj vode pa se spremeni v nekaj podobnega juhici. To imajo mački radi. Tudi naša mačja mamica se je spravila na namočence s polno paro. Najprej je posrebala juhico, potem pa še skoraj vse razmočene kekse. Od mladičev je prišel ven le eden, a še tisti se je raje igral z maminim repom, kot pa jedel. Očitno dobro skrbi za njih. Ugotovil sem tudi, zakaj ima raje naše kekse. Eni ji dajejo pasje kekse, ki so precej manj kalorični od mačjih. Doječa mamica pa rabi veliko energije. Sem pa opazil tudi neke povsem male kekse, ki so verjetno junior. Vode ima tudi vedno dovolj.

Za rekreacijo sem zlezel na jambor in pregledal štraje in vse drugo. V glavnem je vse OK, le pri dveh zaključkih se pojavlja nekaj malega rjave zabarvanosti. To lahko nakazuje na korozijo v notranjosti zaprešanega zaključka zajle. Za popolno varnost bi bilo verjetno dobro enkrat kmalu vse zajle zamenjati. Tega vzdrževanja (in stroškov) ni pri barki nikoli konec. Naše zajle so stare 15 let, marsikatera zavarovalnica noče zavarovati plovila, če so zajle starejše od 10 let. In na splošno priporočajo menjavo na deset let. Je pa zanimivo, da tole ozračje na Kanarskih otokih ni tako dobro za rostfrei, kot bi si na prvi pogled mislil.

V zraku je še dosti soli, saj precej piha in veter pride čez morje. Mešanica soli in peska se usede na zajle, ponoči pade nekaj rose in že je narejen prvovrsten koktajl, ki razžira kovino. Na Karibih je vsaj redno deževalo, da je spralo sol, tukaj pa sol ostaja na kovini in dela škodo.

Marina Lanzarote, 240. dan

Heron: Tomaž Pelko

Wikipedija pavi, da je velika noč največji krščanski praznik. Midva nisva barvala jajc, ker nas že dosti farbajo. Vsi, od medijev do politike. In nas vlečejo za jajca. Toliko o farbanju in jajcih.

Biblija pravi, da so na veliki petek Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Nas so križali pred mesecem dni in nič ne kaže, da bomo lahko kmalu vstali od mrtvih. Še vedno smo pribiti na istem mestu.

Na druge teme:
Pri nas na Lanzaroteju spet malo bolj vleče veter. Ni kakšne hude sile, a teh 15 do 20 vozlov je dovolj, da žvižga po marini. V neposredni bližini marine je vetrna elektrarna z nekaj vetrnicami. Iz tega je mogoče sklepati, da tudi v marini ni kakšnega omembe vrednega zatišja pred vetrom. A nič zato. Marina je dobro zaščitena pred oceanskim valom in edini val, ki ga tule čutimo, je takrat, ko pilot pristaja na pomolu nasproti nas. Val od vetra ima samo en km razdalje, na kateri se lahko razvije, pa še na tem odseku je kup ovir na poti. Med drugim cel kup bark in plavajočih pontonov ter nekaj čeri in plitvin, ki ga razbijejo. Na barki naše velikosti ga skoraj ne čutimo.

Toliko časa sva že v marini, da se bojim, da sva se razvadila in stvari puščava naokrog tako kot doma. Ko spijem kozarec vode, ga odložim na mizo. Halo! Na barki se to ne dela. Na barki je treba vsako stvar dati takoj na svoje mesto, da se ne prevrne in razbije. Po mojem bova prvih nekaj dni po izplutju (oooo, le kdaj bo to ...) vsa obtolčena in bova razbila kup stvari, preden se spet navadiva.

Danes je Lili (njen čin admiralice je trenutno na čakanju, saj ne odloča o tem, kdaj in kam bomo pluli, drugi odločajo o tem), torej danes je Lili končno uspela slikati vse mladiče in še očeta. Mama je vedno prva pri hrani, saj doji in ji je to prioriteta. Danes so se mladiči pririnili zraven takoj za njo, oče pa je bil v bližini in je čakal skrit za kolesom avta. On je jedel na koncu, ko se je njegova družinica že napokala. Lepo od njega. Je pa res, da on nima omejitve gibanja in lahko gre, kamor hoče.

Marina Lanzarote, 241. dan

Heron: Tomaž Pelko

Že takoj zjutraj sem dokazal svoje nepoznavanje krščanskih praznikov. Lili me je vprašala, kaj kopljem po hladilniku in že zjutraj zlagam ven pivo. In ji odvrnem, da iščem jajca. Hotel sem jih trdo skuhati, da bi naredil jajčno solato s hrenom – za velikonočni zajtrk. In me razsvetli, da je to jutri. OK, tudi prav.

Danes je oprala dve žehti perila, tale najin pralni stroj je res zlata vreden. Moja dva projekta za danes pa sta bila: izlet v trgovino in čiščenje alg s spojlerja. Ko sem prišel pred Mercadono, ki je bila zaradi praznikov dva dni zaprta, me je presenetila vrsta za vstop v trgovino. Po navadi čaka v vrsti nekaj ljudi. V trgovini je naenkrat lahko omejeno število ljudi, pred vstopom si je treba nadeti rokavice in razkužiti roke, kar tudi traja, zato je včasih treba počakati kako minuto. Danes pa šok: vrsta iz trgovine dol po tekočih stopnicah, pa na parkirišče, pa do garažne hiše, pa nazaj do ulice! Toliko ljudi nisem videl že od začetka karantene. Resda so stali 2 m drug od drugega, a vseeno – čakal pa ne bom. In grem pogledat sosednjo stavbo – HiperDino (konkurenca). V vrsti stojita dva in preden pridem do vrste, sta oba že notri. Prvič sem v tej trgovini, ki je velika in nič ne najdem. Vse je nekako razmetano naokrog, zame brez logičnega razporeda. Dobim nekaj stvari, toliko da napolnim nahrbtnik in se vrnem na barko. 

Popoldan očistim spojler na Heronu. Beneteau 473 je zgrajen tako, da je zadnji rob spojlerja pod vodno gladino. To sem videl na vseh 473, ki sem jih opazoval do sedaj, Heron pa ima mogoče zaradi obtežitve rit še malenkost bolj v vodi. Rezultat je, da po zadnjem robu rastejo alge in podobna nesnaga, saj je rob spojlerja iz prožne plastike (PVC ali nekaj takega), zadnja stena pa je bel gelcoat, torej to dvoje ne more biti pobarvano z antivegetativno barvo. Saj ni hude panike, vsake toliko časa (v tropih vsaj enkrat na teden, tule na en mesec) je treba odstraniti rastlinje. Najprej na grobo s krtačo, potem pa še s plastično mrežico, tisto, v kateri prodajajo limone ali krompir ali kaj takega. Ta najbolje pobere dol vso nesnago in ne poškoduje gelcoata ali mehkega dela spojlerja.

Upanje, da se bodo Kanarski otoki prej izvili iz primeža karantene, se ni uresničilo. Sprostili bodo sicer nekaj gospodarstva, a nič takega, kar ima stik s končnimi strankami. Ljudje so že kar malo nesrečni. Enim primanjkuje plina, drugim česa drugega. Tule ne moreš nič naročiti na dom (na barko). In ne moreš recimo kupiti novih japank ali hlač, če se ti stare strgajo.

No, ja lahko bi bilo še slabše. Recimo v Panami ne moreš kupiti piva, vina ali česarkoli alkoholnega. V celinski Španiji pa so nekatere marine enostavno zaprli. Zaklenili WC-je in tuše, zaprli vodo in elektriko in prepovedali bivanje na barkah. Kam bodo šli ljudje, jih ni preveč zanimalo (prevozov ni več, hoteli so zaprti ...). Eni se zdaj švercajo na svojih lastnih barkah in upajo, da jih varnostniki ne najdejo.

Ker se dosti drugega ne dogaja, spet objavljava slike malih mačkončkov, kako jedo in rastejo. Moja napoved: še dva dni in bodo Lili jedli iz roke in se pustili mečkati. Danes so ji prišli že dokaj blizu.

< Arrecife – Marina Lanzarote 7. del   Marina Lanzarote 9. del >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron