 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
Dočakali smo dež, sreda, 05. avgust 2020
In dočakali smo tudi dež v Grčiji, kar vsaj poleti ni ravno pogosto. Težko bi rekli, da je bil to naliv, ali pa da nam je vsaj opralo barko, ampak približno 15 minut pa je zjutraj deževalo. Ko smo zaprli vsa okna, je seveda nehalo. Je pa vsako noč toliko rose, da je zjutraj barka tako mokra, kot da bi pošteno deževalo.
Od predvčerajšnjim smo znova na Meganisiju v zalivu Atherinos, le v drugem stranskem zalivčku kot zadnjič. Tu je zelo prijetno in mirno, kar dokazuje tudi barka, ki je sidrana zraven nas. Ta je bila namreč tu na istem mestu, že pred 14 dnevi, ko smo bili tukaj. Kljub temu bo tri dni verjetno dovolj in bomo šli, če se plani vmes seveda ne spremenijo, jutri pogledat Spartakori, zaliv in vasico na drugi strani Meganisija, kjer za čuda še nismo bili.
Glede na to, da se kaj drugega zanimivega ne dogaja, še malo pasje kronike. Zoe je postala »ogromen« pes in sploh ni več majhen mladiček. Tudi skoči lahko že, kamor hoče. Življenje na barki se ji verjetno zdi edino običajno. Berry, gospa v letih, se je precej pomladila in shujšala, ker se je prisiljena igrati in divjati z malo zverjo. Na trenutke se sicer obnaša, kot da ji je odveč, vendar ko pade v igro, čisto pozabi, da je gospa v letih. Igra, posebej večerna pred spanjem, pa bi bila po mojem pri tistih, ki niso navajeni igre dveh terierjev, videti bolj kot pasja borba. Zelo divje in renčeče.
Sobota, 08. avgust 2020
Tudi Meganisi ima svojo napako. Spartakori. S staro vasico na vrhu hriba, samo po sebi, ni nič narobe. Zaliv pod njo pa že sam ni imel ravno sreče, ker je odprt na SZ, nato pa so ga še masovno zasedle flotilje. Del obale, ki je zaščiten pred vsemi vetrovi, je bil že ob 11. uri zjutraj v celoti rezerviran za ne vem katero flotiljo, na delu nasproti, za moj okus veliko preveč odprtem na SZ, se je prostor dalo dobiti, so ga pa kljub temu popoldne razne flotilje zapolnile do zadnjega cm. Popoldne je seveda začelo pihati, tako da so privezi postali zelo premetavajoči in zategujoči in zabava je bila zagotovljena. Ker je prvega pol metra pri obali plitko, se barke vežejo s premcem, ne pa s krmo, kot običajno. Napeljani pa so celo muringi. Skratka privezani smo bili s premcem in valovi (ne posebej veliki) so prihajali od zadaj, tako da je barke zategovalo. Nič posebnega, če tu ne bi nastopila naša lenoba, pozabljivost ali ne vem točno kaj. Levo sprednje oko/vodilo za vrv je bilo že nekaj let razmajano in tudi že nekajkrat na »zimskih« TO DO listah, pa se je vedno nekako »izmuznilo«. In tako kot se po navadi zgodi s stvarmi, ki bi jih človek moral rešiti, pa jih ne, se je v tem premetavanju včeraj to oko/vodilo do konca izpulilo in spet imamo nekaj za popravljati.
Pika na i pa je bila, da tudi z večerjo v gostilni, v vasi na hribu, nismo imeli sreče. To se v Grčiji res redko zgodi.
Zadnje dni se je tudi tu vreme malo skisalo. Dogaja se sicer nič posebnega, razen da je pihalo z juga, eno jutro je 15 minut deževalo in en večer je v daljavi grmelo in se bliskalo, so pa skozi napovedane nevihte in razni grdi oblaki se plazijo mimo. Satelitska slika pa je tudi že tri dni enaka: okrogla oblačna gmota se vrti na mestu: od sredine Jadrana, do juga Italije, do tu in notranjosti Balkana. Koliko časa se še lahko tako vrti, ne vem, napoved pa je bolj ali manj enaka za približno 5 dni naprej. Žal pa tudi prave vročine ni več. Večina je zaradi tega verjetno zadovoljna, mi, ki imamo radi 35 +, pa nismo najbolj.
Ker smo potrebovali trgovino na primerni razdalji od barke (ne npr. 1 km stran), smo bili v dilemi, kam iti danes. V igri so bili Kioni, Sivota in Kalamos. In zmagal je Kalamos, ki mi je zmeraj bolj všeč. Ravno prav veliko mestece, kjer je še nekaj domačinov, ne pa samo vse za turiste in v redu luka. Po malo razpredanja sva prišla do zaključka, da je garancija za »uničenje« nekega kraja to, da dovoliš flotiljam rezervacije. S tem postane vse instant, vsa pristnost, prijetnost in razlogi, da bi kraj obiskal, pa izginejo. Do sedaj je to pravilo veljalo za vse takšne kraje, v katerih smo bili. Upam, da se na Kalamosu to ne bo zgodilo. Za zdaj ni videti, da bi flotilje lahko vnaprej rezervirale celo luko. Jutri (sedaj je že danes) ostanemo še tu.
Ponedeljek, 10. avgust 2020
Sedaj pa zares proti severu in domu
Tri dni smo bili na Kalamosu, od tega en dan preveč. Zakaj preveč, lahko vidite v spodnjem videu, ki mislim, da ne potrebuje komentarja. Kaj takšnega si nismo mislili, da je možno, niti teoretično, kaj šele, da bi lahko to doživeli in preživeli brez posledic. Na srečo ponoči ni bilo kakega močnega vetra ali nevihte, kot eno noč prej. Očitno sem ni za hoditi na vrhuncu sezone. Menda da George vsak večer tako spakira celo pristanišče. Vsak, ki pride v pristanišče, ga nekam stlači. »Polno je, pojdite drugam« ne obstaja. Sosedi pravijo, da so včasih tudi tri vrste bark!!
Danes smo uradno začeli pot proti severu, jutri gremo predvidoma čez most. Nova informacija glede mosta: most je menda spet na svojem mestu in odpira se spet vsako uro od 6. ure zjutraj dalje (ponoči pa po potrebi). Takšno informacijo smo pravkar dobili po telefonu od Marine Lefkada, zato, upam, da drži.
Zadnje dni sva dejansko cele dneve delala, ker moramo do 1. 9. končat projekt, ki smo ga začeli konec junija in se rahlo mudi. Sploh, ker bomo naslednje dni precej pluli in bo manj časa.
Pristanišče v Kalamosu včeraj zvečer.
George, ki »sidra« prvi katamaran v drugi vrsti. Takšno početje je tu možno pogosto videti.
| < 37 stopinj v barki – letošnji rekord | Lov na gumon > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
