 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
Lov na gumonež, sreda, 12. avgust 2020
Včeraj smo prespali v zalivu Varko na kopnem nasproti Lefkade. Zvečer, ko so se vsi dnevni kopalci in čarterji umaknili, verjetno v civilizacijo, kafič na obali pa so zaprli, sta po dolgem času zavladala mir in tišina. Po dnu je pesek, na obali pa plaža iz okroglih kamenčkov, prav lepo. Da ne bi bilo vse tako mirno, pa smo sami poskrbeli za malo zabave. Zvečer je Jure peljal pse na obalo z gumonom. Gumon je povlekel na plažo in privezal na (očitno ne dovolj velik) kamen. Čez nekaj časa pride do nas sosed s svojim gumonom in mi pravi, ali vem, da naš gumon prosto pluje stran od obale. Pihalo je seveda z obale in to niti ne tako malenkostno. Skočim v njegov gumon in me pelje do našega, ki je bil že na dveh tretjinah poti od obale do barke! Presedlam v naš gumon, ki pa je bil do polovice napolnjen z vodo in se peljem do obale. Najprej sem seveda pomislila, da se je tam, kjer smo gumon lepili, odlepil, vendar se hitro pokaže, da tam vse drži. Nič jasno?! Nato se spomnim, da so enkrat vmes bili eni malo večji valovi od neke barke, ki je šla mimo. Očitno so ti valovi, ko so butali v plažo, gumon napolnili z vodo in ga »povlekli« v morje. Gumon je ostal cel, ker ni bilo nobenih skal. Sledilo je praznjenje gumona (Jureta in psov ni bilo na spregled še nekaj časa). Ker je bil zadaj motor, gumona nisem mogla dvigniti, da bi voda odtekla zadaj, zato je prišla v poštev metoda bujol. Tu se je pokazala uporabnost tega, da so plaže žal polne plastike, ki jo prinese morje. Samo obrnila sem se okrog sebe in že našla primerno kanto za praznjenje, ki je trajalo vsaj 10 minut, ker je bilo vode res veliko. Ko sem bila na koncu, se je pojavil Jure, ki mu ni bilo jasno, zakaj sem na obali, v suhih oblačilih (torej nisem priplavala) in zakaj praznim gumon. Sosedom smo se zahvalili s steklenico vina, gumon pa hitro dvignili na varno.
Budilka je zvonila ob 5. uri zjutraj, 6.45 pristanemo na Lefkadi pri črpalki, da še psi opravijo svoje, ob 6.53 smo že v vrsti (v bistvu samo dve barki) za most, ki se odpre ob 7. uri. Motorsailamo proti Paxosu, kjer ob 13. uri dobimo enega od zadnjih mest. Nato so ostala samo še mesta za turistične barke, s katerimi se je možno zvečer privezati, vendar je treba pred ne vem katero uro zjutraj priveze zapustiti.
V Gaiosu opravimo konkreten shopping hrane, hladilnik že zelo dolgo ni bil tako poln. Danes zjutraj natočimo še gorivo iz kamiončka/cisterne, sedaj pa smo na poti v Sivoto, na obali nasproti Krfa. Tu še nismo bili, tako da ne vemo, kako je tam.
Plovba po Lefkaškem kanalu še pred sončnim vzhodom in Zoe, ki misli, da ne sme ničesar zamuditi. Ker jo je zeblo, se je v brisači skrivala za spryhoodom.
Metuljčkanje iz Kalamosa v Varko, dokler veter ni ugasnil …
Sami zapleti in spremembe - Nedelja, 16. avgust 2020
Zadnje dni se je preveč dogajalo in ni bilo volje za pisanje bloga, v bistvu je tudi sedaj še ni. Če bi bilo vsaj približno po planih, bi morali biti sedaj v Italiji. Pa nismo. In tokrat nismo mi tisti, ki smo krivi, da so se plani spremenili. Spremenila jih je Italija, ki je odredila, da se morajo vsi, ki pridejo iz Grčije, testirati na koronavirus ali iti v karanteno. Saj, če bi ti omogočili opravljanje testa v luki, takoj ko prideš, tako kot je na letališčih, se ne bi niti pritoževali, ampak to seveda ni tako. Ne samo, da je teste možno opravljati samo v bolnišnicah, ki običajno niso ravno zraven pristanišč, tudi naval ljudi je takšen, da ne prideš ravno hitro na vrsto. Skratka Italija odpade. Okoli nas je množica razjarjenih Italijanov, nekateri se panično vračajo v Italijo, drugi so šele prišli, tretji tu na Ereicoussi bivakirajo, vsi pa so zgroženi nad svojo državo, ker so tak ukrep sprejeli tako na hitro brez kakršnekoli napovedi ali vmesnega časa, pred začetkom veljave.
Skratka še enkrat bo treba iti direktno na Hrvaško, kar pa bo najhujše za Berry, ki na barki noče lulati in kakati in bo spet trpela. Kot po navadi nastrada tisti, ki je najmanj kriv.
Start je planiran jutri, ko naj bi zapihal jugo, prihod v Cavtat pa enkrat v torek.
Še malo kronike za nazaj. V Sivoti oz. pri plaži Bella Vraka je bilo zelo lepo, punce so bile navdušene nad peščeno plažo, ki povezuje otoček s kopnim. Mesto Sivota pa je precej turistično in polno gneče.
Naslednji dan smo iz Sivote šli v Kalami (to je skrajšana varianta, vmes smo naredili še nekaj ovinkov in neuspelih poskusov, saj je takrat prišlo ven to z Italijo in smo najprej mislili, da bi prečkali Jadran še isti večer). Skratka grozen dan, ko nam ni šlo nič prav.
Naslednji dan smo malo odmislili težave, ker smo se dogovorili za srečanje s posadkama Male in Lare, ki sta ravno pripluli v Grčijo. Srečali smo se na otočku Mathraki, ki je tretji izmed Diapontskih otokov, vendar za razliko od Othonoia in Ereikousse popolnoma neturističen. V luki smo bili samo mi trije. Gostilna pri luki zaprta, druga na vrhu hriba tudi, tretja, ki ima tudi penzion in prost prevoz s »Ko to tamo peva« busom do luke pa na srečo odprta. Punce so bile najbolj navdušene, ko smo se s, po njuno, »school busom« peljali nazaj na barko. Nam pa je tudi malo druženja zelo prijalo, malo manj pa mijauuu drugi dan.
--- premor med pisanjem ---
Očitno te bloge predolgo pišem in se vmes pogosto kaj spremeni. Tokrat se je spremenilo to, da smo po klicu na pomorski mejni prehod v Dubrovniku, danes zjutraj, ugotovili, da je prihod na Hrvaško iz Črne gore dovoljen brez kakšnih omejitev, kot so karantene in testi. Z nekaj truda smo si nato uspeli na tak način interpretirati tudi uradni odlok, objavljen na internetu. Črnogorski odlok tudi pravi, da iz EU lahko vstopimo v Črno goro. Torej nič drugega kot poskusiti. To nam skrajša pot za približno 40 milj in čas na približno 24 ur, kar je za Berry na meji znosnega. Jutrišnji cilj je torej Bar.
To pa tudi še ni vse. V vmesnem času je preko nekih Italijanov, s katerimi sem se pogovarjala včeraj tu v luki, prišla novica, da lahko pluje tudi v Italijo, da se je treba le nekam prijaviti in da je nato možnost, da te izberejo za testiranje. To je menda izvedela neka Angležinja, ki je tudi namenjena v Italijo. Kasneje še sama preverim informacijo na pristojni zdravstveni instituciji v Pugli in najdem obrazec na internetu. Glede na to, da je bil idealen dan za prečenje v Italijo včeraj, in da je jutri videti kar primerno vreme za prečenje v Črno goro, bomo najverjetneje ostali kar pri Črni gori. Skratka norišnica zaradi te korone. Za drugo kot ukvarjanje s tem, kam se sme in kam ne, ostane bolj malo časa.
Nazaj v Jadranu - Torek, 18. avgust 2020
Za spremembo ta blog ni bil pisan včeraj ponoči med prečkanjem v Jadran, ampak danes. In tudi samo prečkanje je bilo malo bolj naporno in »zanimivo« kot običajno.
Kot že omenjeno, smo včeraj ob približno 6. uri zjutraj startali iz Ericousse proti Baru. Tokrat so se zapleti začeli že na samem startu. Okoli naše verige je bila zavita veriga in sidro od sosedov dve barki naprej. Predvčerajšnjem je precej pihalo in ker jim sidro očitno ni držalo najbolje, njihovim prvim sosedom pa še manj, so vrgli še eno dodatno sidro. Vrgli so ga seveda postrani, proti vetru in tako prekrižali dve drugi sidri. Ker je njihovo sidro obviselo kar na naši verigi in bilo z verigo še ovito okoli naše, je bilo »odvozlavanje« malo bolj nerodno kot po navadi, ampak ker je bilo sidro težko samo pribl. 10 kg, se ga je dalo prijeti v roko in odplesti. Sledil pa je takoj naslednji zaplet. Gumb za dviganje sidra, ki smo ga menjali v Samiju, je še slabši od prejšnjega in se včasih zatika. In se je seveda zataknil ravno pri dviganju zadnjih centimetrov verige in ni hotel spustiti, pri tem pa je šla varovalka. Jure je nato na hitro odklopil gumb in zamenjal varovalko. Sedaj namerava iz starega in novega gumba sestaviti enega, ki bi delal vsaj tako zanesljivo, da pridemo do doma. Še dobro, da imamo dodatne komande za sidro še v kokpitu. V vmesnem času smo že pluli proti Ericoussi in se usmerili proti Vlori. Odhajali smo praktično v gruči, saj je množica Italijanov izkoriščala ugoden veter za prečkanje. Na Jadransko obalo smo šli trije, poleg nas še Blaž s katamaranom proti Korčuli, in Hrvati z motorno barko proti Boki Kotorski.
Prvi del je bil še malo rolajoč zaradi valov od močnega maestrala, ki je pihal prejšnji dan, ko smo se približevali Vlori oz. Otrantskim vratom pa je zapihal napovedani jugo, najprej sramežljivo, v samih vratih in prvi del za njimi pa je pihal z 20–22 vozli. Lep del poti smo prejadrali z vetrom v polkrme, ko pa je padel pod 15 vozlov, smo motorsailali, ker nam je hitrost padla pod 5,5 vozla, kar je ogrožalo naš čim hitrejši prihod v Bar zaradi napovedanih neviht (za Bar so bile napovedane nevihte ob 5. uri zjutraj) in zaradi Berry seveda. Veter se je včeraj popolnoma držal napovedi, kar se tiče smeri in moči. Jugo je pred mrakom praktično ponehal, v drugem delu noči pa je zapihalo z obale – s SV okrog 10 vozlov. Prvi del noči je bilo jasno, v drugem delu pa so se začeli nabirati oblaki z vseh strani in bliskalo se je nad Albanijo. Kako uro kasneje se je začelo bliskati še na Z in SZ, v zelo širokem pasu. Naš radar ima domet 48 milj in nevihta na njem še ni bila vidna. Interneta ob Albaniji in Črni gori seveda nismo imeli, tako da nismo mogli pogledati, če se nam približuje. Ob 4.30 smo vpluli v luko Bar. Ker smo tu že nekajkrat bili, smo vedeli točno, kam moramo, čeprav je bel svetilnik na rtu na vhodu, ki naj bi imel domet 20 milj, komaj mežikal in smo ga videli šele, ko smo bili nekaj metrov od njega. Glede na to, da gre za trgovsko luko in da je bilo to sredi noči, smo celo klicali luško kapitanijo po postaji, vendar se niso oglašali, očitno so spali … Z malo truda smo se privezali na carinski pomol, ki ni v najboljšem stanju, predvsem pa na njem primanjkuje bitev. Nevihta pa se je razblinila, preden je prišla do Bara. Nato smo za dobro uro zaspali, ob 7. uri zjutraj pa uredili vstopne formalnosti, hitreje kot kadar koli do sedaj tu. Celo plačati vinjeto se je dalo na luški kapitaniji in ni bilo treba iti na banko. Nato smo se premaknili v marino in šli končno spat. Ker je bila noč kratka, pa še nevihte so se podile naokrog, sva bila ponoči oba budna, temu primerno sva bila zjutraj kot zombija. Berry je preživela (seveda 24 ur brez lulanja in kakanja) lažje kot zadnjič 30 ur.
Danes je bila najpomembnejša stvar, da smo kupili internet, 1000 GB za 10 evrov, da smo spet povezani s svetom in da nam ne bosta Telekom in A1 spet pošiljala kakih norih računov. Kasneje smo si na radarju na Windiju ogledali nočno nevihto in ugotovili, da je bila ogromna, zato se je tudi bliskalo v tako širokem pasu. Blaž, ki je plul na Korčulo, je poročal, da je šel skozi in da je bila kar konkretna. Malo prej se je pripeljala mimo še ena nevihtica, ki pa se je nekako nad nami razblinila, čeprav je nekaj ur prej dodobra namočila Dubrovnik. Tu je bilo nekaj bliskov relativno blizu in tri kaplje, toliko da barke sploh ni zmočilo do konca.
Sončni zahod, ki je nakazoval prihod poslabšanja vremena.
| < Dočakali smo dež | Nazaj domov > |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
