 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Marina Lanzarote, 242. dan
Končno sem prišel do velikonočnega zajtrka. Od krščanskih praznikov praznujem vse, a le v tistem delu, ki spodbujajo, da se kaj dobrega poje. In velika noč mi pomeni jajca, hren, šunko, potico ...
Potico smo letos izpustili, saj tudi nisem kak poseben navdušenec. Šunko mi je včeraj uspelo nabaviti – sicer tako za na pico, a je bila čisto solidna. V hladilniku imava še pol kozarčka hrena. Še iz Slovenije!
Ja, vem. To je odstopanje od standarda – moral bi biti svež hren, a tukaj ga nisem našel. Drugi kraji, drugi običaji.
Po kratkem konzultiranju interneta (koliko minut je že treba ...) trdo skuhava jajčka. Lili naredi jajčno solato po receptu moje mame. No, verjetno je to dokaj standarden recept, a mi smo se ga naučili od mame:
narežeš štiri trdo kuhana jajca, naribaš notri eno jabolko, dodaš nariban hren (midva sva dala kar tistega iz kozarčka, saj svežega nisva imela), dodaš nekaj navadnega olja (ne bučnega ali olivnega), nekaj jabolčnega kisa, posoliš po okusu in zmešaš.
To je meni vedno najbolj velikonočna jed, ki zmaga celo pred potico. Res ne vem, zakaj tega ne jeva še kdaj drugič. Tole sva jedla s sveže popečenim kruhom in šunko. Jaz zraven še malo sira. Za prste obliznit.
Lep dan je bil danes, kaj dosti nismo počeli, saj je vendar praznik. Že lep čas se izogibam pisanju o virusu, tokrat bom pa vseeno napisal nekaj stavkov specifičnih za Kanarske otoke.
Tule policija zadevo jemlje skrajno resno. Včeraj so cel dan letali s helikopterjem nad otokom in so potem končno našli dve Nemki (mater in hčer), kako se sončita v nekem odmaknjenem skritem fjordu, daleč od vsega. Takoj so poslali tja policijsko patruljo in ju oglobili. Zagrožena kazen za to, da si zunaj stanovanja brez odobrenega razloga (nabava hrane ali zdravil) je od 601 do 3.000 evrov. Potem so našli še nekoga, ki je surfal in so seveda oglobili tudi njega, potem pa še nekoga, ki je peljal psa na potrebo predaleč od doma.
Skratka, kot v časih generala Franca. Meni se to zdi pretirano nasilje nad ljudmi, a baje je tako, da so Španci zelo družabna bitja in če malo popustiš, so takoj žurke povsod naokrog in postane zadeva neobvladljiva.
Tu sicer ni omejitve na domačo občino, a ta ni potrebna, ker je hujša splošna omejitev gibanja do najbližje trgovine ali lekarne. Na sprehod greš lahko le, da pelješ psa na potrebo. A največ dvesto metrov od doma. Policija zastrašuje ljudi tudi tako, da se proti večeru (preden zaprejo trgovine) vozijo po mestu s prižganimi modrimi lučmi (brez sirene) in s tem opozarjajo nase in na to, da te bodo zaprli, če te najdejo zunaj po zaprtju trgovin.
Na barkah je še v redu, saj se lahko sprehodimo do stranišča v marini, lahko se sončimo na palubi. Ljudje iz blokov pa sploh ne smejo na sonce. Le eden iz gospodinjstva gre lahko v trgovino. Le kako naj potem dobijo potreben vitamin D, ki krepi imunski sistem in nas delno obvaruje pred okužbo ter poskrbi, da morebitno bolezen lažje premagamo. Kakorkoli, upam, da bo te norije kmalu konec, čeprav trenutno nič ne kaže na to.
Danes je španski predsednik vlade povedal, da ne bo regionalnih izjem pri ukrepih in bomo vsi v zosu, dokler se razmere ne izboljšajo povsod. Na Kanarskih otokih (populacija enaka, kot Slovenija) smo sicer že dva dni brez enega samega smrtnega primera, novih primerov pa je danes 28, včeraj pa jih je bilo 31.
Marina Lanzarote, 243. dan
Groundhog Day (Svižčev dan). Kdor ne pozna tega filma, naj si ga ogleda. Zbudim se in še vedno je včeraj. Dan je dnevu enak, nič se ne dogaja, nič se ne spremeni. Vsaj zdi se tako. Svižčev dan se nam dogaja! Le datum se zamenja. Dogodek dneva je bil, da sem bil v trgovini. Res vznemirljivo. Ali res lahko samo čakamo, da mine še en dan, da se postaramo in počasi uvenimo? In kakšni so obeti za naprej?
Bolj, ko gledam in berem, kaj se dogaja po svetu, bolj se mi zdi, da nihče ne vidi izhoda. Zapovedali so nam cel kup omejevalnih ukrepov, ki se jih držimo. Omejili smo širjenje bolezni. Ampak kaj nam to pomaga? Po uradnih podatkih je okuženih v Sloveniji 0,06 % populacije. Če nadaljujemo s trenutnim trendom (pribl. 30 novih okužb na dan) bo čez eno leto okuženih 0,5 % populacije. Ali hočemo živeti v izolaciji še 200 let, da se populacija prekuži? Torej strategija izolacije očitno ne deluje, saj nima izhodne strategije.
Kaj hočejo z njo doseči? Naj nam povedo, koliko časa predvidevajo, da bo izolacija še potrebna? Seveda nihče tega natanko ne ve, a verjetno je tisti, ki je odredil izolacijo naredil kakšno simulacijo (najslabši, najboljši in najbolj verjeten scenarij). Kaj bo čez tri mesece izolacije drugače, kot je danes? Nič. Povsem isto bo, kot je danes. Ali čez pet mesecev? Cepiva še ne bo, populacija ne bo prekužena in torej nič bolj imuna kot danes.
Kaj hočemo doseči z izolacijo?
Zdravstveni sistem je imel zdaj en mesec, da se organizira in pripravi. Zdaj je čas, da se ukrepi ukinejo in da ga obremenimo. Ja, nekaj ljudi bo umrlo. Ampak tudi, če vztrajamo v ukrepih, bo nekaj ljudi umrlo. Le umirali bodo bolj počasi. Medtem pa bomo počasi umirali tudi vsi drugi. Na prvi pogled je videti kruto, a realnost je takale:
Če nekoga v domu za ostarele, ki bi sicer umrl od korone, uspemo ozdraviti in mu s tem podaljšamo življenje recimo za dve leti, smo kot družba pridobili dve leti človeka. A za to smo 99 ljudem vzeli dva meseca življenja, saj so čakali doma, namesto da bi živeli polno življenje, delali, se zabavali in potovali v daljne kraje. S tem smo izgubili 16 let človeka.
Kot družba moramo misliti kolektivno. Misliti moramo, kaj je najboljše za nas vse, ne le za tisti 1 % ljudi, ki bo zaradi virusa umrl kako leto prej, kot bi sicer. In tudi, če so podatki napačni in je okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, bo v enem letu prekuženih le 5 % prebivalstva. In če je res okuženih desetkrat več, kot so uradni podatki, potem je smrtnost desetkrat manjša, kot je to videti.
Torej: Če uradni podatki držijo, potem ukrepi nimajo smisla, saj ničesar ne rešijo, a uničijo gospodarstvo. Če pa uradni podatki ne držijo in je okuženih veliko več, potem pa ima virus podobno smrtnost kot gripa in ukrepi niso potrebni.
Zakaj le tiščimo glavo v pesek in čakamo. Čakamo na kaj?
P.S.
Obljubim, da se bom jutri lotil kakega projekta na barki, da bo dnevnik spet normalen in vesel. A tole sem moral dati iz sebe.
Marina Lanzarote, 244. dan
Zahodno od Portugalske je ciklon. Nizek tlak. In okrog njega se na severni polobli veter vrti v obratni smeri od urnih kazalcev. Zaradi tega se je veter obrnil tudi pri nas. Namesto tako imenovanih 'portugalskih pasatov', vetrov, ki pihajo s severa proti jugu ob portugalski obali in še naprej dol, piha z juga. Po navadi imamo tukajle na Kanarskih otokih ob stabilnem vremenu severni oziroma severovzhodni veter.
Za tiste, ki niso jadralci: severni veter je tisti, ki piha proti jugu, severni tok pa je tisti, ki teče proti severu. Logično. Pač, pri vetru povemo, od kod prihaja, pri vodi pa, kam teče. Samo toliko, za intermezzo, da vsi razumemo, od kod nam tule piha.Trenutno zaradi ciklona tule veter že cel dan piha z juga. Tako bo še prihodnjih nekaj dni, kar pomeni, da se je danes odprlo idealno vremensko okno za plovbo proti severu: Gibraltarju ali Španiji. Zato sta danes našo marino zapustili dve jadrnici. Za enega Amela s sosednjega pomola ne vemo, kam je šel – izolacija deluje tako dobro, da ne vemo, kaj se dogaja na sosednjem pomolu. Glede na to, da je Amel in da je imel francosko zastavo, je verjetno, da se je odpravil proti Franciji.
Drugi pa je katamaran, za katerega vemo, da gre na Korziko. Na njem je dodatni član posadke – Francoz z barke na našem pomolu. S svoje barke je pospravil vse, kar je lahko in jo dobro zaklenil. Katamaran ima stalni vez na Korziki. Ker so Francozi, jih bodo verjetno pustili pristati na Korziki (Francija) in jim najbrž odredili karanteno. Pred tem pa verjetno ne bodo mogli nikjer pristati. Vsekakor ne bodo mogli na kopno. V najboljšem primeru bodo kje lahko dotočili nekaj goriva. Do Korzike imajo kakšnih 11, 12 dni neprekinjene plovbe, mogoče kak dan manj, če bodo hitri, ali kak dan več, če bodo vetrovi neugodni. Če bi midva hotela odjadrati, bi sicer lahko, a potem bi bil problem, kje bi lahko pristala. Verjetno nikjer prej kot v Sloveniji.Do tam pa imava več kot 2300 navtičnih milj. Časovno to pomeni približno 450 ur.
Za lažjo predstavo: časovno je to toliko, kot če bi se peljal z avtom iz Ljubljane do Moskve in nazaj DESETKRAT brez postanka. O tem se lahko zamislijo tisti, ki naju sprašujejo, zakaj kar ne odjadrava nazaj. Saj se da. Saj do sem sva tudi prišla. Ni pa prav prijetno biti toliko časa na pasaži. Še posebej zato ne, ker velik del poti poteka relativno blizu obal, skozi ožine in prelive. Treba je paziti na ribiče in na močan ladijski promet, pa na plitvine in tokove, pa na lokalne spremembe vremena. To ni tipična oceanska pasaža. Je veliko bolj naporna. Zato bova raje ostala kar tule. Za zdaj nama ni hudega.
Sanitarije v marini delujejo in so vzdrževane, trgovine v mestu so dobro založene, imava (sicer počasen) internet in praktično neomejeno količino brezplačnih telefonskih pogovorov znotraj EU. Danes sem celo odkril, da je neka čendlerija (navtična trgovina) od včeraj začela s telefonskimi naročili za material. Ta trenutek sicer še ni jasno, ali je prodaja možna samo podjetjem ali velja tudi za fizične osebe, a to bomo že nekako rešili. Potem nimam več izgovorov, da projektov na barki ne zaključim.
Marina Lanzarote, 245. dan
Dopoldan pokličem v tisto čendlerijo, ki je 'odprta'. Nekako se zmenimo. Moja španščina in njihova angleščina sta obe bolj ubogi.
Torej deluje tako:
Po telefonu se zmeniš, kaj rabiš, oni to pripravijo in ti določijo uro, ko prideš robo prevzet. Vrata trgovine so odprta, a je takoj za vrati je rdeča črta, do katere lahko stopiš, za njo pa širok pult, levo in desno pa verižica. Stopim na rdečo črto in vidim prodajalca, kako si nadene rokavice, masko in vizir ter pristopi do pulta. Lepo se zmeniva, kaj potrebujem, pripravi račun in robo, nato me povabi čez rdečo črto in verigo do blagajne, da odtipkam pin. Vrnem se za rdečo črto, izroči mi robo in sva gotova. Malo bolj počasi gre vse skupaj, a deluje.
Potreboval bi Siko 290 (za fuge pri tiku), 298 (za lepljenje tika na podlago) in 291 (za tesnjenje elementov – na primer palubnega okna). 298 niso imeli, najbližji nadomestek je 291.
Tisti del, ki mi pa ni čisto jasen, je pa to, da po novih malo zrahljanih ukrepih, ki veljajo od ponedeljka, nekaj nenujnega gospodarstva lahko deluje. A le, če zagotovijo ustrezno varno delo in distanciranje. Temu so v trgovini zadostili – torej je vse OK. In res ob upoštevanju teh ukrepov (samo ena stranka, maske, rokavice) je možnost okužbe res zmanjšana na minimum.
Tisto, kar me bolj muči, je to, da še vedno ni nobene spremembe glede izhodov iz stanovanja. V Španiji je namreč ukrep bistveno strožji kot v Sloveniji, saj sploh ne smeš zapustiti stanovanja, razen za točno določene aktivnosti (recimo nakup hrane in zdravil).
Bal sem se, da je bil sam nakup sicer po predpisih, a moja pot do trgovine in nazaj bi bila pa po mojem razumevanju kršitev, saj ni šlo za nakup hrane ali zdravil.
Da bi se izognil morebitnim dvomom, sem hkrati opravil še nakup nekaj hrane. Tako sem bil 'v prekršku' le za tistih 10 m, kolikor sem se oddaljil od najkrajše poti do moje trgovine z živili. Rezultat je bil, da sva danes jedla sveža pečena jetra! Lili je spet super skuhala.
Je pa tako, da je Špance treba držati na kratko, saj so nagnjeni k druženju in zabavam in bi jim bilo res težko dati le 'priporočila'. Tule v marini se prav pozna, da se večina drži omejitev (tudi ko nihče ne gleda) in ni druženja po barkah, razen Špancev. Če ti ne bi imeli ostre policijske kontrole, ne bi bilo od ukrepov nič. Sicer sem se danes lotil čiščenja prepustov (skoznikov). Umivalniki že prav počasi požirajo.
V vodo sem spustil čoln in s čolna sem lahko dal roko dovolj globoko v vodo, da sem luknje pod vodno gladino čistil od zunaj. Nekatere so bile že tako zaraščene, da sem komaj ugotovil, kje bi morala biti odprtina. To sem delal s kosom lesa z ostrimi robovi. Z lesom ne morem poškodovati barke, lahko pa strem in odstranim školjke. Prednost je še, da les plava. Dvakrat mi je ušel iz roke, a je priplaval na površje in ni bil izgubljen.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 8. del | Arrecife. Marina Lanzarote, 10. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
