 |
| Nataša Kolega je v jadranje, barke, morje in raziskovanje novih krajev zaljubljena že od otroštva, ko je s starši vsako poletje jadrala po Jadranu, na 7 metrski barki. Ker Jadran hitro postane premajhen, kasneje, s svojo družino pluje tudi izven Jadrana, najpogosteje po Grčiji, ki je za dolgotrajnejše življenje na barki idealna. Siesta on Siesta je dnevnik skoraj običajne družine, ki se bolj kot na kopnem počuti doma na barki. Siesta team sestavljajo starša Jure in Nataša, osem letni dvojčici Nia in Živa ter dva Jack Russela, Berry in Zoe ter seveda Siesta, sedaj že polnoletna Bavaria 37. Dnevnik, katerega letošnje nadaljevanje bomo objavljali, je začel nastajati med sedem mesečno plovbo po Egejskem, Jonskem in Tirenskem morju, leta 2017 ter nadaljevanju in povratku domov leta 2018. Letos se Siesta, ponovno in težko pričakovano, vrača v Grčijo. |
Sobota, 22. avgust 2020
Od včeraj smo spet na Hrvaškem, ciljni državi za barko in nas.
Lepo po vrsti. Prvi dan v Baru smo bolj prelenarili, drugi dan pa sva imela velike načrte, da bova delala, saj zadnje čase z vso plovbo, planiranjem, spremembami in ugotavljanjem, kam se sploh da zaradi korone, ni bilo ravno veliko časa za delo. Pa so šli tudi ti plani po slabem. Zjutraj odprem podnico v salonu, da bi vzela steklenico vode, ki jih imamo zložene tam spodaj, in ugotovim, da je pod podnicami 10 cm vode. Kaj letos mora biti prav vsake dva dni nekaj novega ?! Najprej naredim tisto, kar se na barki naredi najprej, ko je v barki voda: pokusim ali je sladka ali slana. Sladka je! Torej imamo težave z »vodovodom«. Z malo pregledovanja ugotovimo, da sta imeli punci praktično vodno posteljo! Pod njuno posteljo (sprednja kabina) je rezervoar za vodo. Izkaže se, da pušča cevka, ki služi kot oddušnik oz. cev za odtok presežka vode, če se rezervoar preveč napolni. Ta cev je speljana v prostor s sidrom, tam pa je luknja, da lahko odteče v morje. Vse skupaj pa se nahaja čisto v špici barke, kjer se ne da priti zraven, lahko le za silo vidiš ali za silo potipaš z rokami. Skratka zadeva je očitno puščala že nekaj časa in pod posteljo se je nabirala voda, mi pa tega nismo opazili, dokler nivo te vode ni bil tako visok, da je prišla do prvih lukenj, ki povezujejo sprednji prostor s salonom. Ko je voda prišla tam čez, je stekla na tla v sprednji kabini (to je pod bunkerjem za umazano perilo) in od tam pod podnice. Tisto jutro je Jure točil vodo v sprednji rezervoar in je pustil cev malo dlje, saj bi presežek moral teči ven. Pa ni. Sledilo je celodnevno čiščenje, sušenje (prostor pod posteljo je bil seveda nabasan s stvarmi, ki so bile vse mokre), varikiranje, pospravljanje, brisanje, brisanje in še enkrat brisanje. In tako je šel cel dan. Na srečo sta napovedana nevihta in dež prišla šele zvečer, ko smo vse že pospravili. Seznam popravkov za to zimo je vsak dan daljši. Stanje z rezervoarjem je sedaj takšno, da ga ne smemo napolniti do vrha. In temu primerno imamo manj vode … In sedaj smo že v »save mode« in temu primerno sem danes zjutraj prala posodo v morju, kot se je to počelo nekoč pred daaaavnimi časi, ko so bile barke manjše in niso imele velikih vodnih rezervoarjev ...
V Črni gori smo se naslednji dan ustavili v Bigovi, simpatičnem zalivčku tik pred Boko Kotorsko. Tam se pravzaprav ustavimo vedno. Včeraj ob 6. uri zjutraj smo štartali iz Bigove v Zeleniko se odjaviti ter nato v Dubrovnik se prijaviti. Odjava in prijava sta potekali brez zapletov, le malo dolgo je trajalo v Dubrovniku, ker je bil policist verjetno »nov«. Prespali smo pred Luko Šipansko na sidru. Elafiti so kot vedno lepi in plovba med njimi je pravi balzam, žal jih tokrat na hitro zapuščamo, ker se počasi mudi domov. Trenutno plujemo proti Korčuli, plan pa je, da smo v ponedeljek (oz. verjetno v nedeljo popoldan) v Rogoznici.
Črna gora je precej bolj prazna kot po navadi, saj je bila do pred kratkim zaprta tudi za Srbe, večina držav pa jo ima verjetno na rdeči listi, tako kot jo ima Slovenija. So pa bili v marini v Baru prijazni in so nam računali samo eno noč. Smo vprašali, ali nam da kak korona popust glede na to, da smo verjetno bolj ali manj edina barka, ki je prišla to poletje, pa je stric rekel, da ne more, ker je to državno podjetje. Potem pa je računal samo en dan in dodal, da to pa lahko.
Tudi v Luki Šipanski je bilo včeraj še kar prazno, koliko je zaradi tega, ker je vikend in je menjava čarterja, koliko zaradi tega, ker ljudje »panično bežijo, kot radi pravijo slovenski mediji«, pa ne vemo. Kakšne panike v zraku pa tu na dubrovniškem koncu ni. V Gružu so bile štiri križarke (ena velika in tri malo manjše). Glavno, da vrla slovenska politika dela vsesplošno paniko in štalo …, ampak o tem raje ne bi pisala … škoda časa.
Torek, 25. avgust 2020
Na veliko žalost naše vlade smo še kar na Hrvaškem in se prav tako kot velik del Slovencev nismo vrnili v Slovenijo takrat, kot si je zamislila vlada. Kljub vsem rdečim seznamom in ne vem čemu še, je v Dalmaciji še vedno precejšnja gneča, tako na kopnem kot bark na morju. Dogaja se prava invazija Čehov in Poljakov, tako na kopnem kot na barkah.
V nedeljo smo iz Luke Šipanske šli v Lovište na zahodu Pelješca. Večji del poti smo sicer premotorirali, v kanalu med Korčulo in Pelješcem pa je zapihalo in to za spremembo z vzhoda, tako da smo zadnji delček poti nato metuljčkali in jadrali z vetrom v polkrme. Kajtanje je v okolici Orebiča postalo zelo »in« in kajtarjev (običajnih in tistih na foilih) je kar mrgolelo. Glavna zabava jim je bila iti mimo tik pred premcem barke, tako blizu, da so puncama, ki sta bili na špici, dajali petke!
V Lovištu smo se tokrat sidrali na zahodnem koncu zaliva in ugotovili, da je precej lepše kot na vzhodnem koncu, kjer smo bili po navadi sidrani oz. enkrat celo privezani na ribiški pomol (bilo je marca in nikjer nobenega).
V ponedeljek smo ob 5.30 zjutraj štartali iz Lovišta, saj smo želeli priti mimo Hvara, preden se dvigne maestral, ki bi pihal direktno v nas, kar nam je tudi uspelo. Drugi del poti, od zahodnega dela Hvara do Rogoznice smo nato jadrali z 10–15 vozli zahodnika. Po dolgem času eno lepo jadranje.
Včeraj sta prišla v Rogoznico nona in nono ter odpeljala domov polovico posadke, da si otroci malo odpočijejo od gledanja staršev 24 ur na dan dva meseca. Tudi veliki pes se je odločil, da potrebuje pavzo od naju, malemu pesu pa niso dali te izbire in je ostal z nama. Slaba stran tega je, da so nam pustili tistega psa, ki nas zbuja ob sedmih zjutraj, in odpeljali tistega, ki brez težav spi do enajste. Danes nam je Zoe z zbujanjem ob sedmih naredila dejansko uslugo, saj smo zato že čez osmo štartali in tako ujeli še burjo ter jadrali do konca Kakana. Hitrosti okrog 6 v orco s pribl. 13 vozli vetra so za našo barko kar lep dosežek, pa tudi jadranje med šibeniškimi otoki na sončno poletno jutro je bilo pravi užitek. Nato se je veter začel obračati vedno bolj na severozahod in ugašati, tako da sedaj motoriramo proti Žutu. Po napovedi bi se sedaj moral dvigniti kar močan maestral (to pomeni smer direktno v nas), vendar se za zdaj še ni.
Petek, 28. avgust 2020, Zaključek letošnje poti
Dva meseca sta hitro mimo in spet smo (skoraj, trenutno še sredi Kvarnerja) v Bunarini, kjer nas čaka še veliiiiko pospravljanja in čiščenja.
Zaliv Hijača na Žutu, pred tremi dnevi, kjer smo bili prvič, se je izkazal kar v redu. V zalivu so sicer boje, vendar je dovolj prostora tudi za sidranje, dovolj odmaknjeni od boj (150 m po zakonu). Problem je le, da na obali ni nobenih poti (vsaj ne na severovzhodnem delu), zato je bila Zoe malo prikrajšana za sprehod. Lastniki zemljišč (stalnih prebivalcev Žut nima) pa so očitno precej težkokategorni, ker je vse precej zagrajeno. Takoj ob pomolčku je na eni strani velik porton, na drugi napis privat, sredi skal ob morju (torej javno dobro, ki naj si ga ne bi smel nihče lastiti) pa je celo mreža z bodečo žico!! Ker je bilo plezanje po skalah ob morju edini možen sprehod, smo šli vseeno čez mrežo in nihče ni streljal na nas.
Naslednja dva dneva so bili na sporedu udari nevihtne bonace z vseh smeri, tako da smo bili prisiljeni motorirati, prvi dan do zaliva Jazi na Molatu, ki nam je na neki način prav prirasel k srcu oz. na splošno je Molat prijeten. Med drugim smo kupili domač mladi kozji sir, ki je bil zelo dober. Žal smo kupili samo polovico mini koluta in ga je že naslednje jutro zmanjkalo.
Danes smo prespali v Krivici na Lošinju, ker sem si jaz zaželela iti peš v Veli Lošinj. Iz Krivice do Velega Lošinja namreč vodi 3,5 km dolga pot, naravnost čez hrib. V Rovenski (zraven Velega Lošinja) smo šli na pizzo, tako da je bil vzpon nazaj na hrib, s polnimi trebuhi, še toliko bolj zabaven.
Kar se boj in inkasanta v Krivici tiče pa 1 : 0 za nas! Včeraj smo se že ob šestih odpravili v Veli Lošinj, danes zjutraj pa nas je Zoe »prijazno« zbudila ob 6.45 in ideja, da se izmaknemo inkasantu pred njegovim jutranjim obhodom, je bila tako mamljiva, da smo kar štartali. 50 evrov je 50 evrov. Predvsem se jih da tudi kako boljše porabiti, npr. za večerjo.
Danes pozno popoldan je sicer napovedan jugo, vendar ga verjetno ne bomo dočakali. Sicer pa morava tako ali tako delati in nam mirno motoriranje čisto prija. Letos, glede na okoliščine (delovno poletje in vse skupaj le kak dan dopusta, ko niti eden od naju ni služboval), jadranje žal ni moglo biti v prvem planu. Še vedno pa je neprimerno boljše delovno poletje na barki v Grčiji, kot pa delovno poletje doma!
Na splošno pa »intenzivno« razmišljamo, kako bi prišli do večje barke. Trenutno so zaradi krize, ki jo je sprožila korona, barke precej poceni in bi se za zmeren denar dalo kupiti nekaj, kar bi nam odgovarjalo, vendar pa ima to, da so barke poceni tudi slabo stran, ker je treba obstoječo barko tudi prodati. Skratka, če kdo razmišlja o družinski jadrnici, za razliko od večine podobnih na oglasih, opremljeni za malo daljše poti in bivanja, naj se oglasi. Jaz imam že ogledane oglase za dve potencialni bodoči.
Koliko milj točno smo prepluli to poletje, ne vem na pamet, bi bilo treba izračunati, vsekakor smo se imeli lepo, le v Grčiji je bilo v avgustu preveč gneče, pa še korona je na koncu malo zakomplicirala stvari.
| < Lov na gumon | Nadaljevanje naslednje leto |
Besedilo in fotografije: Nataša Kolega
