 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
To noč se je res slabo spalo. Skoraj se ni spalo. Lili je vozila z glavnim jadrom na drugi krajšavi in celim flokom. Valovi so postajali vedno večji in bolj butajoči.
Barka je ječala na vsakem valu. Baje pri tej velikosti in cenovnem rangu 100 do 200.000 evrov barke pač ječijo, ko se zvijajo na valovih. Če nočeš, da ječi, moraš kupiti tako nad milijon evrov ali pa okrepiti vse spoje trupa in sten, vse pohištvo in še kup drugega, pa še potem uspeh ni zagotovljen.
Hitrost je solidna, a jadra trpijo na vsakem večjem valu. Pogosto val toliko podre barko, da jadra zaplahutajo in se potem sunkovito napnejo. Skrbi me za jadra, za vrvi in celo za pripone in jambor. Nekaj čez polnoč prilezem ven in zvijeva flok. Prevzamem stražo, Lili pa se gre delat, da spi. Lahko ležiš, a te tako premetava, da se ne da resno spati. Vsake toliko te malo zmanjka, a te naslednji velik val vrže pokonci.
Samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi gre nekaj počasneje, a lahko vozimo bolj v smeri. Zdaj porabljamo višino, ki smo si jo pridobili do sedaj in lahko vozimo z valovi bolj v krmo.
Kokpit sva dodobra zagradila. Poleg sprayhooda in tende, ki jih imava tako ali vedno, imava postavljeno še stransko zaščito, zaščito zadnje strani in spuščene stranske zgornje senčnike. V bistvu imava le na vsaki strani majhno režo, kjer lahko gledava ven direktno, ne skozi prozorno plastiko. A vseeno je kokpit zjutraj dobro slan.
Noč je črna, lune ni, a na nebu je neskončno zvezd. Mlečna cesta je tako svetla, kot bi jo kdo osvetljeval. Vidijo pa se tudi manjše zvezde. Pač sto milj naokrog ni nobene luči. Prvič pa sem videl, kako se svetijo valovi. Kot bi zagoreli. Kadar se združita dva velika vala iz dveh smeri (vsako minuto ali pogosteje), nastane orjak, ki se zlomi in pri tem vzbudi bioluminiscenco take intenzivnosti, kot bi žarel. Prizor je lep, bil bi pa precej lepši, če bi ga gledal z bolj stabilne platforme. Kadar gledaš, kako se val lomi precej nad tvojo glavo, je videti prav grozeče. Na srečo nismo dobili nobenega v kokpit. Nekako se jih Heron uspešno ubrani. Malo se dvigne, malo se nagne in malo se odmakne, in pada voda mimo nas.
Je pa zanimivo, kako variira jakost vetra. Piha v valovih z jakostjo 10 do 30 vozlov. Do sedaj sem mislil, da je tako variiranje na odprtem nemogoče. In zaradi tistih sunkov na 30 vozimo samo z glavnim jadrom na drugi krajšavi, in zaradi tistih 10 vmes in dvometrskih valov ne moremo imeti prednjih jader (ne floka ne viharnika), ker se ves čas podirajo.
Proti jutru se veter nekoliko poleže in stresem ven eno krajšavo, kasneje pa razprem celo jadro. Valovi se na žalost ne zmanjšajo. Nekaj se trudim še s flokom in viharnikom, pa ni kakšnega omembe vrednega uspeha. Potem veter nenadoma povsem oslabi in 6 do 8 vozlov pravega vetra v krmo je premalo. Zadnjih 20 milj nam pomaga motor.
Ob enajsti uri vrževa sidro v zalivčku na jugovzhodu otočka San Pietro. Na tem otočku je tudi luka Carloforte, ki je uradna tranzitna luka v času covida. Zaliv je dovolj velik za kakšnih 20 bark, pred nama je notri ena jadrnica. Kasneje pride nekaj čolnov na dnevno kopanje, na obali je nekaj ljudi. Kakšne tipične italijanske gneče pa tule ni zaslediti.
Dan je minil mirno v lenarjenju. Mogoče si v prihodnjih dneh ogledava še zahodno obalo Sardinije, saj tega dela še nisva videla, sicer pa lepo napredujeva proti domu.
No, tale pasaža je za nama. Sardinsko morje sva do sedaj prečila štirikrat in štirikrat sva imela težko pasažo. Tale zadnja je bila po pričakovanjih, a prav v užitek mi vseeno ni bila. Tile kratki in visoki valovi ubijajo človeka. En dan že potrpiš, da bi pa takole plul 14 dni, si pa raje ne predstavljam.
Material je zdržal, nekaj obrabe seveda je opaziti predvsem na vrveh. Dvižnica glavnega jadra je na enem mestu kar malo skurjena. To je na vrhu jambora, kjer kolešček ni v najboljšem stanju.
To noč se bo slabo spalo.
| < Pasaža: Mallorca–Sardinija, 1. dan | Sardinija–zahodna obala > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
