 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Mallorca–Sardinija, 1. dan
Jutro je mirno. Prižgem instrumente, ki mi pokažejo 1 vozel vetra. Še ta je verjetno od zibanja barke.
Voda je kristalno čista in na tleh gledam našo verigo in sidro. Vsak detajl se dobro vidi. Voda vabi in seveda se greva kopat. Voda sploh ni premrzla, družbo pa nama dela cela jata rib. Besno študirava vremenske karte in kocka pade: Na pot greva danes. Dobrih 260 milj imava, dva dni torej.
Odsidrava se še v bonaci, vseeno dvignem glavno jadro in kmalu začne pihljati z juga. Najina smer je na vzhod, a ker je vetra malo, je kot navideznega vetra pod 30°. Kmalu lahko dodam viharno jadro, ta drži že pri 30°, kasneje še flok in čez kako uro lahko ugasneva motor. Počasi gre, kake 4 vozle hitrosti imamo, a kmalu se kot vetra popravi in dvigneva gennacker. Kot navideznega vetra je med 60° in 70°, lahko vozimo v smeri in hitrosti so kmalu nad 5 in nad 6.
Barka je povsem mirna, nežno se ziba v dolgih rolerjih, ki nam prihajajo nasproti od spredaj desno. Tam mora biti drugačen veter. Na vodi nisva sama, več kot 12 milj od obale, preštejem barke, ki jih vidim naokrog in jih naštejem 14. V glavnem so jahtice in vsi lovijo ribe. Lili je videla, kako so eni ujeli dober meter dolgo ribo in to je seveda znak zame, da dam plavat našega lignja.
Z genackerjem res dobro napredujemo. Jadramo z okrog 6 vozli v šibkem vetriču. Ves čas pa je treba nastavljati smer in jadro. Čim malo zamudim, pade hitrost na 4 vozle.
Ob osmih zvečer pospraviva gennacker in razpneva flok in s tem pripraviva barko za noč. Hitrost je padla s 6 na 4 vozle, ampak, saj imamo čas. Računava na pristanek enkrat sredi dneva pojutrišnjem, pa čeprav voziva precej časa le 4 vozle. Lili prevzame dežurstvo, jaz grem malo počivat. Do zdajle, ob osmih zvečer, smo v desetih urah prepluli 54 milj.
Pasaža: Mallorca–Sardinija, 2. dan
Lili je začela s polnimi jadri in solidno hitrostjo. Ponoči je veter zgubljal moč, saj nas je vremenski sistem prehiteval in smo padli v vetrovno luknjo. To je bilo napovedano. Dolgo je vztrajala pod jadri, potem motorsailala do moje izmene in ko sem nastopil stražo, smo bili na levih uzdah in s premalo vetra, da bi lahko ugasnil motor. Sčasoma se je veter dovolj okrepil, da sem motor ugasnil in počasi, s štirimi vozli, smo napredovali 20° nad smerjo. V smeri ni šlo, saj je bil veter preveč od zadaj in ga je bilo premalo, da bi jadra ostala odprta. Višina, ki smo jo pridobivali, nam bo še prav prišla naslednjo noč, ko se bo veter resno okrepil in bomo veseli, če bomo lahko vozili polkrmo in ne bok, saj so napovedani precej večji valovi.
Francoska obala, od koder piha, je oddaljena 300 milj. To je več kot od Trsta do Dubrovnika in val se tule lahko dobro razvije. Smo v najbolj odprtem delu Sredozemlja.
Že včeraj je prijela riba in rola je zapela svoj zzzzzzzzzzzzzzzzzzzziiiiiiiiiiiii. A se je riba snela. Pri tem je zvila trnek! Verjetno je bila prevelika za naju. Vedno se bojim, da bi prijela prevelika riba, ki je ne bi obvladal. Potem pa bi izgubil vabo in laks, uboga riba pa bi ostala s pirsingom v gobcu. Naslednja riba pa je odtrgala trnek. Očitno je prešibak za tele ribe. Vaba z jekleno predvrvico je ostala, le trnek je manjkal. Očitno se je odprlo oko trnka, saj je bila zanka še brezhibna. Privežem novega, eno številko večjega. Za vabo pa obdržim malo rožnato sipico, ki je očitno med ribami zelo popularna.
Zjutraj, še skoraj v temi, spet zapoje rola, ribo privlečem k barki, a se ta uspe sneti vsega nekaj m od mene. Ni bila tuna, mogoče je bila manjša lokarda. Nekaj ur kasneje spet zapoje rola. Riba je močna. Borim se z njo, zavoro nastavim toliko na močno, kot si upam, da ne strgam laksa, a riba odvija laks kot nora. Pol role je že odvite, pa mi ni uspelo naviti še niti metra nazaj. Po navadi riba odvija, ko se malo utrudi, jaz navijam in to se ponavlja, dokler ni riba pri barki. A tale se ne da. Samo odvija ...
Po dolgem boju mi uspe naviti večino laksa. Upam, da je utrujena, sicer bo še trajalo. Povsem me že boli roka, ko je riba za barko.
Tuna. Niti ni prav velika (za tuno), a je precej debela in močna.
Dve uri kasneje imava poln hladilnik sveže ribe. Jaz sem jo na grobo sfiletiral in razkosal že na platformi, Lili naredi končni rez in jo porcijsko razdeli v posode. Nekaj roma v hladilnik, nekaj v skrinjo. Manj kakovostne kose in kose s kostmi pa je Lili skuhala, potem obrala od kosti in meso zalila z oljčnim oljem, dodala česen, lovor in poper in segrela. To se je hladilo in mariniralo kako uro. Malica je bila vrhunska.
Valovi so vse večji in z boka. Dobro nas nagiba. Ni še čas za izgubljanje višine in bežanje pred valovi, glavni ples prihaja ponoči. Zato kar vztrajamo kakih 10° nad smerjo.
Na škoti viharnika (ki je zvit) sedi grlica. Lepo se je nagnezdila tik ob štraj in počiva. Veliko ptic se vozi z nama. Mogoče zato, ker imava na glavnem jadru veliko sliko čaplje (HERON = čaplja) in ptiči mislijo, da je to reklama za ptičji motel. V glavnem, grlica mi onemogoča, da bi razvil še viharnik in testiral, če bi s tem zmanjšal zibanje barke. Več jader po navadi pomeni manj zibanja, a vozimo kot 110° (navidezno) in dve prednji jadri po navadi ne sodelujeta dobro pri kotih vetra nad 90°.
Čez čas se grlica naveliča in odleti.
Veter se je okrepil, glavno jadro krajšam, potem še enkrat na drugo krajšavo. Žal so se okrepili tudi valovi. Napovedani so meter do meter in pol. Meni se zdijo večji. Predvsem pa so neugodno kratki in se občasno podirajo. Prihajajo iz dveh smeri in nastajajo interference – ko dva vala trčita, se višina poveča in vsake toliko nas tak val dobro nagne. Če pa se poruši tik ob barki, nas pa malo zalije, včasih pa butne v barko, kot bi nekdo z macolo udaril po trupu. In to kljub temu, da voziva polkrmo.
To noč se bo slabo spalo.
| < Mallorca Colonia de Sant Jordi | Pasaža: Mallorca–Sardinija, 3. dan > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
