 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zbudiva se v oblačno jutro in kmalu začne rahlo deževati. Odlično, nama bo spralo sol z barke. Dež je bil napovedan. Rahel dežek dopoldan in močan dež popoldan. Pa je že dopoldne kar pošten dež. Ali pa so se meni po tolikem času na Lanzarotu spremenili kriteriji.
Jaz si na vsak način želim na obalo in ko se okrog enih zjasni, se z barko prestaviva na sidrišče pred mestno marinico. Prostora ni prav veliko. Dosti je čeri, globina za sidranje je 3 metre, v zalivu mrgoli boj s čolni in manjšimi jadrnicami. Verjetno sva največja barka v zalivu. Imava pa blizu za veslati, saj sva sidrana vsega 50 m od svetilnika, ki stoji na koncu valobrana.
Sidrana sva v tanko plast mivke na neznano podlago iz skal ali kamenja. V redu za nekaj ur, a ponoči ne bi dobro spal, če bi ostala tukaj. Bova šla raje nazaj v boljša sidrišča.
Liliki se ne da v mesto. No, saj to ni neko mesto. Nekaj hotelov, nekaj apartmajev, nekaj hiš in seveda pripadajoča infrastruktura – terase, gostilnice, trgovine ...
Takoj, ko zaveslam okrog valobrana, sem prijetno presenečen. Imajo dediciran dinghy dock. Pristan za male čolničke. Lepo je označen, tako da že od vhoda v luko vidiš, kam moraš. In pomol je narejen pravilno: ob strani so deske dovolj nizko, da čolnički ne zlezejo spodaj, da bi jih potem plima stisnila od spodaj v pomol. Dovolj na gosto so postavljene privezne bitve (take manjše, za čolničke, jasno), na robu pomola so meter visoki stebri, ki so prav pripravni, da se jih oprimeš, ko lezeš iz čolna in najboljše od vsega: imajo celo muringe za dingije. Seveda to niso 3 cm debeli s školjkami obraščeni štriki za barke, ampak drobne, 5 mm vrvice (ki so videti povsem nove). S tem preprečiš, da ti dingač buta v pomol in se poškoduje. Zelo lepo. Pomol in okolica sta lepo urejena. Res sem pozitivno presenečen. Moram se znebiti smeti, ki sem jih prinesel z barke – lepo ločene seveda. Povsod je polno ličnih betonskih koškov, a nikjer ne vidim ekološkega otoka. Pa vprašam nekoga, ki mi pokaže v neko ulico. Kar daleč so smeti, a so s tem tudi daleč od urejene in privlačne okolice.
V bližini je trgovina in nakupim nekaj sveže zelenjave ter se vrnem na barko z namenom, da greva oba z Lili v mesto, saj je lepo, spijeva kako pijačko, mogoče kaj pojeva in se vrneva na barko. Pa se ji ne da. Ona ne potrebuje ljudi. Ona ne potrebuje marine, ona bi raje nazaj na dolgo, prazno peščeno plažo v turkizno vodo. Tudi prav. Sem mislil, da ji po toliko dneh osame morda manjka stik s civilizacijo, a sem se očitno motil.
Glede vremena so se ušteli. Dopoldanski dežek so zadeli, popoldanskih močnejših padavin pa ni bilo. Tudi z vetrom so zgrešili. Namesto napovedanega rahlega vetriča imamo veter do 20 vozlov in nazaj odjadrava samo s flokom in pri tem presegava 6 vozlov hitrosti z vetrom v krmo. Na mali flok.
Sonce je še visoko in dobro se vidi, kje je lepa mivka. Ker je veter še vedno vzhodnik (čeprav so napovedali jug), je za rtom gladina mirnejša. Nič ne prižigava motorja. Izbereva lokacijo sidranja, na jadra zapeljeva malo nižje, obrneva v veter in zvijeva flok. Heron se ustavlja in ustavi se točno tam, kjer želiva vreči sidro. Barka, kot dobro naučen konj že ve, kaj hočeva od nje.
Spustiva sidro, veter premec obrača vstran. Dobro naju zategne. Skoraj izgubim ravnotežje na premcu, ko sidro zagrabi. Takrat piha 15 vozlov. Prav nobene potrebe ni, da bi prižigal motor in zategoval sidro, da ga vkopljem. Je že veter to naredil namesto nas.
Popoldne se veter umiri in po vrhunskem kosilu se greva se kopat. Ja, tudi jaz.
Prav počitniško vzdušje je. Danes sva preplula dobrih 5 milj, dve in pol v eno stran in dobri dve in pol nazaj in sva sidrana le dober lučaj od včerajšnje lokacije.
Jutri pa verjetno odplujeva na Sardinijo. Zjutraj morava še enkrat pogledati vreme, saj tako različnih napovedi za naslednje tri dni že dolgo nisem videl. GRIB datoteke napovedujejo 2,8-metrske valove in 25 vozlov vetra s sunki do 30. Tri od štirih Predict wind napovedi pa napovedujejo polmetrske valove in 5 do 10 vozlov vetra. Razlikujejo se tudi v napovedi smeri, pa o oblačnosti in padavinah. Skratka, nihče ne ve, kako bo v resnici. Glede na globalno sliko Sredozemlja se nama zdi še kar v redu. Če ne greva jutri (ali mogoče pojutrišnjem), bova morala čakati vsaj še en teden na naslednjo možnost.
Tole Sredozemlje je res nepredvidljivo.
| < Formentera–Majorca | Mallorca–Sardinija > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
