 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Prejšnji teden sem bil precej zaposlen, zato mi ni uspelo napisati niti članka za eNavtiko, pa ga pišem zdaj. Medtem ko čakam, da se vreme na Atlantiku stabilizira, pa sem le našel čas.
Veter se je obrnil na vzhodnik in iz puščave prinaša puščavski pesek. Temu pojavu pravijo kalima in te dni je tako močna, da so iz marine komaj vidne tovorne ladje, privezane kakšne polj milje stran na drugem koncu pristanišča. Veter nosi puščavski pesek po barki in v barko, tako da je znova vse zaprašeno, kot da bi bila barka zapuščena že nekaj let. Palube bark niso več bele, ampak so se vse obarvale oranžno. Takoj, ko se bo smer vetra obrnila, bodo vsi v marini začeli prati in drgniti svoje barke. V tem času bo moč videti, kako se ljudje borijo za priključke za vodo in cevi, prav tako v ladjedelnici, kjer se vsi borijo za elektriko.
V preteklih dneh se mi je končno javil mojster, ki popravlja električna vezja, in mi sporočil, da moj stari avtopilot deluje in da lahko pridem ponj. Za prevoz sem prosil znanega jadralca Brečka, ki me je zapeljal do delavnice, kamor sem moral prej s kolesom. Za prevoz sem mu bil zelo hvaležen, saj tokrat ni bilo treba kolesariti v hribe. Tako je bila ta naloga hitreje opravljena in takoj, ko sem se vrnil na barko, sem zmontiral ekran nazaj na mesto, kamor spada, in ga pravilno priključil. Avtopilot za zdaj deluje brezhibno in kakor kaže, ga tudi ne bo treba kalibrirati. Pustil sem ga vključenega dva dni, da sem ga le stestiral, če deluje tako, kot mora, in da sem se res dokončno prepričal. Glede vetrnega pilota pa so me klicali naslednji dan iz delavnice, kjer mi izdelujejo teflone, in me prosili, naj se javim in jim razložim, kako in kaj, saj mojster ne ve, katere dimenzije izbrati, čeprav sem mu pustil na mizi vse starejše dele. Obljubil sem jim, da se bom v delavnici javil še danes, a seveda ta delavnica tudi ni preveč blizu. Pa me k sreči pokliče lastnik ladjedelnice, ki mu je tudi ime Carlos, in me prosi, naj se javim pri njem, češ da se morava o nečem pogovoriti. Medtem ko nama je tajnica kuhala kavo, sem ga povprašal, če ima danes kakšen namen iti do strugarja v delavnico, kjer stružijo moje teflone, saj sem vedel, da sodelujejo. In k sreči je bil tudi on dogovorjen danes za obisk, tako da sva se kar skupaj odpeljala, kavo pa sva pustila za kasneje. Pogovor pa sva opravila kar po poti v avtomobilu. Carlos je vedel, da sem pomagal v ladjedelnici v Rubikonu in dobro pozna tudi Augusta. Povedal mi je, da je izgubil enega izmed svojih delavcev, ki je padel z lestve in se poškodoval, tako da ga ne bo na delo vsaj pet mesecev. Ponudil mi je delo za pol leta, pomagal naj bi zaključiti projekt obnavljanja dvajsetmetrske dvojambornice, ki je privezana točno nasproti moje barke na sosednjem pomolu. V barki je bilo treba napeljati vso novo napeljavo za vodo, watermaker, novo električno napeljavo, vso navigacijsko opremo ter vse pripone na jamboru. Postavil me je v stanje velike zmedenosti, saj nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Razmere s korono se spreminjajo iz dneva v dan, države se zapirajo in odpirajo, kot to dirigira politika in nič ni gotovo niti za dan vnaprej, kaj šele za pol leta. Medtem ko z mislimi jadram po oceanu, pristanem na trdna tla prazne denarnice in se spet znajdem v avtomobilu, na sovoznikovem sedežu med nekakšnim intervjujem za službo. Obljubil mi je redno plačilo, oblačila in seveda pogodbo, česar sem se najbolj ustrašil, saj bi z mojim podpisom na kos papirja, barko privezal kar za šest mesecev, kar mi povzroča krče v trebuhu. Ko sva opravila vsak svoje opravilo pri strugarju in se vrnila v ladjedelnico, sem Carlosu povedal, da moram vse skupaj prespati, saj zame to ni enostavna odločitev. Carlos me je želel zaposliti in mi govoril, da se vse meje zapirajo: »Saj ne moreš iti niti na Cabo Verde, tudi Brazilija je zaprta! Najbolje, da ostaneš tu in delaš pri meni pol leta, dokler se vse skupaj ne umiri, nato pa odpluješ naprej!«
Vse skupaj se dobro sliši, a je vse prej kot enostavno: sprejeti takšno odločitev takoj in sam, saj imam sedaj na barki tudi punco! In ostati tu pol leta ni bilo v planu, zato sem takoj kontaktiral marino v Mindelu, ki je glavno mesto Cabo Verda in jih povprašal po razmerah in vseh drugih informacijah. Poslal sem tudi e-mail v Jacare v Brazilijo z istimi vprašanji in odgovorili so mi takole: Cabo Verde je odprt za vse jadralce, a pred odhodom je treba narediti covid test, ki mora biti narejen in podpisan pri uradnem zdravniku. Test je treba narediti 72 ur pred odhodom, seveda lahko tudi manj. Iz Jacare pa sem prejel e-mail, da je Brazilija zaprta za jadralce in da sprejemajo barke samo pod pogoji, bodisi da imaš namen zapustiti državo z letalom in pustiti barko tam, zaradi okvare na barki, potrebne zdravniške pomoči ali pa potrebne surovine, kot so hrana in pijača.
No, na poti čez Atlantik izprazniš zaloge hrane in pijače, tako da je postanek tam že nekako upravičen, če pa s tem niso zadovoljni, pač poveš, da imaš kakšno okvaro, pa te že sprejmejo v državo. Ti dve novici sta mi pomagali pri moji odločitvi in Carlosu sem naslednji dan sporočil, da ne morem sprejeti dela in se mu vseeno zahvalil. Kakorkoli pa: »intervju« za službo je potekal v avtomobilu, če bi se temu lahko tako reklo: bil je »Smart«.
Naslednji dan sem dobil dele za pilota in lahko sem ga sestavil nazaj. To mi je vzelo kar nekaj časa, saj sem ga imel razstavljenega na prafaktorje. Moral sem tudi popraviti manjši del z epoxijem, saj se je v krmilu, ko si ga stresel, slišal manjši ropot, kot da bi bilo notri nekaj odlomljeno. Zato sem zarezal in naredil odprtino, da sem lahko preveril stanje krmilne osi. Notri pa sem našel manjši kos filerja, ki je povzročal ropot. Odstranil sem ga in vse skupaj zlaminiral nazaj. Po štirih dneh »procesa« sem končno nanesel antivegacijski premaz, dokončno sestavil pilota in ga s pomočjo soseda Primoža prenesel na zadnji del barke. Pilot je bil nameščen in to je bilo to! Zdaj pa samo upam, da bo deloval tako, kot je prej ali še bolje ...
Dela na barki je začelo zmanjkovati in sedaj se čaka samo še vreme in veter. Veter je prve dni po izboljšavi vremena napovedan malo močnejši, a nisem prepričan, da si moja Maria želi jadrati v tem že prve dni, zato bova počakala vse do petka in se nato odpravila od tod. Koliko bolj je življenje zakomplicirano in težavno, če nisi sam, si nikoli nisem mogel misliti. Včasih prav pogrešam tisto svobodo, o kateri sedaj lahko samo razmišljam ali sanjam. Nakupila sva 140 litrov vode, 10 kg riža, 10 kg moke, 5 kg kus kusa in 5 kg testenin, ter nekaj krompirja in čebule, skratka vse, kar je prenesel najin finančni budget. In ko sva vse to znosila v barko, sva opazila, da je prostora še veliko več. Z nasmehom sem rekel Marii: »Vidiš, v te prazne prostore pa bova shranila veliko zraka in dobre volje!«
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Las Palmas | Las Palmas–Capo Verde > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
