Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Končno se je odprlo primerno vremensko okno za jadranje proti Kapverdskim otokom. Prve dni bo vetra precej, nato pa se bo umiril, zato sva se na plovbo odpravila že v sredo v močnem vetru. Do sobote bi morala biti dovolj južno, približno pri južni Sahari. Veter naj bi nato lepo pihal vse do Mindela na Kapverdskih otokih, kamor sva namenjena.

Pred odhodom sva opravila covid test in dokupila nekaj sadja in zelenjave, saj je to pametno vzeti s seboj čim bolj sveže. Pred odhodom naju je sosed Areš povabil na odlično večerjo. Areš je rojen v Romuniji in jadra s 40 ft barko. Prijadral je s Črnega morja. Atlantik je prečkal že večkrat s katamarani, saj jih dostavlja na želene lokacije. Nekaj jih je pripeljal tudi iz Francije na Hrvaško. Z Arešem sva veliko razglabljala o jadranju. Spoznal me je preko oglasa, ki sem ga imel na oglasni deski v marini. Na moji barki je vedno kaj odveč in nepotrebnih stvari se zato poskušam znebiti. Tako sem se znebil tanguna in nekega furlerja. Areš mi je podaril agregat, pokvarjen sicer, toda uspelo mi ga je popraviti že pred odhodom. Res, da je agregat dvakrat težji od vsega tistega, kar mi je po oglasu uspelo prodati, ampak temu se res nisem mogel odreči: še kako prav mi bo prišel, ko bo treba na barki kaj zavariti in bo zato treba imeti tok 220 V. Tako je sedaj Orplid bogatejši za agregat.

S sosedom Primožem iz Slovenije pa smo pred odhodom pojedli odlično torto, ki jo je sam pripravil dan prej.

Po nekaj miljah plovbe mi je uspelo iz vode potegniti veliko tuno. Kar precej sem se namučil, da sem jo potegnil na krov: spustiti sem moral obe prednji jadri, ki sem ju nastavil takoj, ko sva zapustila v marino. Pihal je močan veter in tudi valovi so bili precej visoki. Ko je bila tuna na krovu, sem spet nastavil jadra in tako postavljena so ostala vse do lokacije, kjer sem imel decembra leta 2019 nesrečo z Lady Ivano.

Mario je prve tri dni spet spremljala močna morska bolezen in od nje ni bilo kaj prida pomoči. Spet sem bil sam za vsa jadra. Upravljati barko, skrbeti za varnost, za svoje in njeno zdravje … Spet sem si razbijal glavo z vprašanjem: kaj mi je treba imeti na barki nekoga, ki ne more biti kos niti morski bolezni?

»Pa saj bo bolje!« sem se tolažil.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Prve noči sem prespal kar na tleh v kuhinji, saj mi je bilo tam najbolj udobno, vse dokler se ni zrušil velik val s strani v kokpit in pljusknil vodo kar v kabino. Medtem ko sem dremal, je voda stekla po stopnicah točno name, nekaj tudi na navigacijsko mizo, in spet sem bil ves moker. Vse skupaj sem počistil in se preoblekel. Tudi naslednjo noč sem prespal kar na tleh, tokrat brez kakšnih koli ploh. Maria se je po treh dneh počutila veliko bolje in počasi je začela uživati v plovbi. 

Veter se je ustalil pri 25 kn in jadranje je postalo bolj mirno. Medtem ko je barka drsela po valovih, je bilo iz nje moč zavohati kakšen na hitro skuhan obrok. Na meniju sta bila večinoma riž in kus kus, čemur sem vedno dodal kakšno omako. Pekel sem tudi tuno, nekaj pa sem je pripravil kot suši, kar je bilo še najbolj slastno. Palubo je vsako noč očistil kakšen val, pa tudi kakšno ribo ali ligenj sem našel zjutraj na njej. Na sprayhoodu in ob robovih barke sem našel tudi polno lusk – verjetno se je kakšna riba, ki jo je vrgel val, zataknila in pustila luske.

Vetrni pilot je deloval brezhibno in izkazalo se je, da sem teflonske ležaje zamenjal odlično. Še vedno pa nisem zadovoljen z neko malenkostjo, za katero moram še dobro razmisliti, kako bi odpravil to težavo. Tudi jadro, ki mi ga je popravil Rado, se je izkazalo odlično. A vso pot so me spremljali spomini, saj sem po tem morju že plul, vse do 7. decembra 2019. Tudi tokrat je bilo morje precej divje in pot je bila naporna, še bolj zaradi misli in čustev, ter seveda večnih vprašanj – kaj, zakaj, če …

Zdaj seveda to ni več pomembno. Tukaj sem z drugo barko, večjo, boljšo, močnejšo in hitrejšo za plovbo po oceanu. Vse drugo je preteklost. 

Po šestih dneh in 18 urah nastavljanja jader in vetrnega pilota, nočne straže, kuhanja in skrbi za Mario ter za varnost je Orplid končno priplul v Mindelo – in to slavnostno z genakerjem. Pred otokom se je pojavil ravno ob sončnem zahodu in se privezal na servisni pomol. Motor je bil na vsej poti prižgan vsega skupaj le 20 minut, le za izplutje in vplutje. Po pristanku so sledile formalnosti: pregled dokumentov in covid testa, potem pa do prvega bara na pivo in rum. Kapitanija pa bo počakala do jutri. 

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Pred odhodom   Cape Verde–Mindelo >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek