 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Dobro in dolgo sva spala. Jaz sem sicer ob šestih zjutraj šel ugasnit sidrno luč, se malo razgledal naokoli, a sem šel nazaj v posteljo še za dve uri. Ni preveč rolalo, barka se je nežno zibala.
Vreme kaže na to, da se lahko podava po zahodni strani Sardinije proti severu. Te obale si še nisva ogledala.
Za danes ne načrtujeva dolge poti. Prvo možno sidrišče je 15 milj severno ob malem otočku. Valovi so že precej upadli, po vremenski karti jih je še za meter, a bodo do večera padli na 70 cm in do jutra na 30 cm.
Morje med otočkom Pietro in Sardinijo je plitvo, v glavnem plujeva v vodi pod 10 m globine. Na enem mestu je globina le 1,5 m, seveda se temu delu izogneva, drugod pa je povsod dovolj globoko za naju. Nekaj malega vetra imava, počasi drsiva po gladki vodi in si ogledujeva okolico. Direktna pot naju vodi med obalo in malim otočkom dei Meli. Prehod je ravno dovolj širok, da si upam skozi na jadra, otoček pa je nizek in upam, da nama ne vzame preveč vetra.
Bližava se prelivu, ko v daljavi zagledava neke bele pike. Ptiči niso, saj so v dolgi ravni vrsti.
Mreža je. Oh, smola.
Sva že čisto blizu otočka, najbolje bo, da greva skozi preliv in potem obrneva stran od obale, da obvoziva mrežo.
Še dobro, da plujeva podnevi. Če bi tule plul ponoči, je prav možno, da bi zapeljal v mrežo. Na koncu mreže sta sicer dve boji z radarskimi odbojniki, ki sta verjetno ponoči osvetljeni, a to je več kot miljo daleč in verjetno ne bi pomislil, da je tu nekje mreža. Razen, če je osvetljena še mreža proti obali.
Skoraj dve milji je dolga tale mreža, najbolj nenavadno pa se mi zdi, da velika kovinska boja in dve veliki boji z radarskimi odbojniki sploh niso najbolj na koncu mreže. Okrog njih je še vrsta malih boj, ki so med seboj povezane s plavajočo vrvjo, a so vidne šele od blizu. Te bi brez dvoma ponoči povozil.
Otočka sploh ni videti, čeprav sva zelo blizu. Le kako so pluli včasih, ko ni bilo GPS-a in natančnih kart. Obala je ves čas podobna, šele ko že zapelješ bliže obali, opaziš, da se ena skala ne drži drugih in je v bistvu mali otoček.
Navpične stene okrog in okrog, ne verjamem, da je možno splezati gor brez alpinistične tehnike. Še plato na vrhu je tako postrani, da tudi helikopter ne bi pristal prav zlahka. Idealen otok za ptiče. S severa se še valijo dolgi valovi, a so vedno manjši. Metrski so zdaj bolj izjema kot pravilo. In njihova frekvenca je taka, da ne podira barke. Na srečo je lokalni veter iz iste smeri in ker jih dobivamo v premec, je na sidru nenavadno mirno. Še miljo stran sem bil prepričan, da bova le vrgla sidro, ugotovila, da je nevzdržno in odplula nazaj.
Na srečo sem se zmotil.
Okolica je veličastna. Visoki klifi, nekaj malih plažic, nad klifi pa gozd ali skalovje. V okolici je nekaj hiš in zanimivost: Z Unescovo tehnično dediščino zaščiten starinski industrijski obrat – staro nakladališče rude.
Mene tehnika sicer zelo zanima, a tole mi ni videti kot nekaj, kar bi bilo vredno zaščititi. Je pa res, da sem gledal le z morja, nisem pa šel na kopno.
| < Mallorca–Sardinija, 3. dan | Sardinija–Torre Vecchia > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
