Walter Teršek, Orplid, sailing

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Minila sta dva tedna, odkar sva z Mario priplula v Mindelo. V tem času sva spoznala vse ljudi, ki so na sidrišču in v marini. Orplid je bil privezan na pomol samo prva dva dni, da sva barko očistila, oprala vsa oblačila in posteljnino, nato pa sva se prestavila na sidrišče, saj je privez izredno drag – kar 20 evrov na dan. V njihovi valuti je to 2000 escudov, plus 200 escudov na dan za elektriko in 4 escude za liter vode. Tu se plačuje vse, prav nič ni zastonj, saj nismo več v Evropi. Pranje barke, kar je običaj po evropskih marinah, tu seveda odpade. Sidro sva vrgla med dvema starima lesenima jadrnicama, a je zaradi močnega vetra sidro oralo kakih 100 m, vse dokler se ni zataknilo za neko ogromno staro verigo, ki leži na morskem dnu verjetno že vrsto let. Tako sva ostala na sidrišču šest dni, vse dokler se veter ni polegel, saj je pihalo včasih tudi do 40 kn. Dva dni nisva zapustila barke, saj moj gumenjak ni primeren za veslanje z dvema osebama, motor pa ne deluje, kot bi moral.

Maria je imela 7. marca rojstni dan in obljubil sem ji, da jo bom spravil na obalo in jo skušal vsaj malo razveseliti, saj sva bila že tretji dan na sidru. Na barki je že zmanjkalo vode za pranje posode in umivanje. Skušal sem dvigniti sidro, kar pa je bilo nemogoče, saj se je popolnoma zataknilo. Zato sem že pred osmo uro zjutraj oblekel neopren in se odpravil v vodo, ter poskušal odtakniti sidro. Močan veter je tako zelo vzvaloval morje, da je bila voda popolnoma kalna. Dna nisem niti videl in ko sem se potopil, sem pred seboj videl samo pol metra, tako da sem potreboval kar nekaj časa, da sem sploh našel sidro – in to tako, da sem okoli verige navezal plavajočo vrv, ki sem ji sledil. Po uri potapljanja mi sidra nikakor ni uspelo odtakniti, čeprav sem barko privezal na sidrno vrv, ki sem jo navezal nekaj metrov stran, na drugi konec stare verige, za katero se je zataknilo moje sidro. Vse skupaj je bilo brez uspeha. Uspelo pa mi je, da sem se pošteno urezal v kazalec leve roke, in to točno na sklep, vse do kosti. Prst je močno krvavel, a kljub temu nisem takoj odnehal. Pa ni in ni šlo.

»Prekleto!« sem si govoril, »sedaj bom pa še ob sidro!«

Na barki sem se preoblekel, razkužil rano in nanjo namazal mazilo, ki ga imam vedno v ladijski lekarni, za kar poskrbi moja mama. To mazilo se imenuje mumijo in je zdravilno za vrsto težav. Vonj sicer ni prav nič prijeten, okus še manj, tudi zapeče kot sto vragov, ko ga naneseš na rano, a rano dezinficira in zaceli izredno hitro. Lahko jo tudi dodaš v vodo in popiješ, če imaš želodčne težave.

Marii sem se opravičil: »Oprosti Maria, z barko ne moreva do pomola!«

Tako sva izvlekla čoln na palubo in ga začela napihovati. Ona je držala gumenjak, jaz pa sem ga napolnil z zrakom. Močan veter je dvigal gumenjak v zrak z Mario vred in ga skušal spremeniti v nekakšen avion. Morje je bilo sicer le rahlo valovito, toda močan veter je nosil morsko vodo tudi v čoln. Na obalo, do prvih skal, sva prišla popolnoma premočena. Nato sva po tistih ostrih skalah nosila gumenjak kakšnih 200 metrov in nato spet veslala, saj sva bila na zaprtem območju, kjer imajo rafinerijo za goriva in hoja po tisti obali je prepovedana. Še dobro, da je bila nedelja in naju niso opazili. Nato sem Mario izkrcal na obali, kjer ribiči vsak dan čistijo ribe in vse drugo, tako da je treba pri hoji izredno paziti, da se ne nabodeš na kakšno kost, črepinjo itd. Maria je tako pešačila do marine, medtem ko sem jaz veslal, saj je bilo tako lažje za oba. A sva bila vseeno oba popolnoma premočena. K sreči sva vzela s seboj nekaj oblek, da sva se preoblekla, nisva pa pričakovala, da bova premočena vse do spodnjega perila. No, tako je bil uničen njen rojstni dan in to že pred 11. uro dopoldne. Ko sem jo pogledal v oči, nisem vedel, kaj si želi, meni pa je bilo jasno, da si želim gumenjak z večjimi stranicami in delujočim motorjem, a sem se kmalu zavedel, da si tega nikakor ne morem privoščiti. Lahko bi napisal slavospev mojemu staremu gumenjaku in motorju, ki sta potonila z barko vred, pa se tolažim s tretjim rezervnim veslom, ki ga imam za primer, če izgubim eno veslo. Vsako veslo je tudi drugačno in gumenjak krasno zavija vedno v levo stran.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Zelenortske otoke je koronavirus popolnoma uničil. Ljudje so popolnoma obupani. Barke ne prihajajo več sem, na otokih ni več turistov, ljudje so obubožali, na vsakem koraku prosjačijo in dobesedno težijo. Včasih jih je po deset v skupini in v večernih urah močno odsvetujejo sprehod zunaj marine, v kateri je edini bar, v katerem imaš vsaj malo miru.

Če čez dan sedeš na teraso kakšnega bara v mestu, zagotovo ne boš mogel v miru popiti kave. Tudi, če sedeš v notranjost restavracije, ni kaj prida prijetno, saj ti ljudje neprestano trkajo na okno in prosjačijo. Takih ljudi sicer ne podpiram, a je žalostno videti na ulicah propadle ljudi, ki svojo uteho iščejo v alkoholu in drogah. Ponudijo ti vse od a do ž in včasih se jih je težko znebiti, saj ne razumejo, da nekateri ljudje pač ne konzumirajo substanc, ki jih ponujajo.

Na tržnici je mogoče videti vse vrste rib od dolžine 10 cm pa vse do 150 cm. Kilogram tune je včasih tudi po 200 escudov, odvisno od ulova. Če vsi ribiči tisti dan ulovijo pretežno tuno, je tuna poceni; če je veliko jastogov, je kilogram očiščenega jastoga tudi le 1500 escudov, kar je izredno poceni. Nekatere vrste zelenjave imajo zelo nizko ceno, druge pa zelo visoko – na primer: kilogram paprike je 400 escudov, to je kar 4 evrov, podobna cena je za lubenice in še za kaj. Te stvari pač ne spadajo v mojo nakupovalno košarico in v vsem tem času moja noga še vedno ni vstopila v supermarket ali katero koli trgovino, saj vso hrano kupiva kar na ulici, kjer je veliko ceneje.

Walter Teršek, Orplid, sailing

V vsem tem času se je podvodni del barke že pošteno zarasel in pred odhodom jo bom moral temeljito očistiti. »Pred odhodom kam?« se sprašujem vsak dan, saj se razmere na drugi strani Atlantika spreminjajo iz dneva v dan in težko se je dokončno odločiti za destinacijo. Poleg tega imam še vedno probleme z zdravjem: noga mi še vedno oteka! Ne pomagajo nobena zdravila in tudi ne dieta. Mesa ne jem že vse od novega leta, alkohol je šel z mojega seznama, pa še vedno ni nobene razlike. Pred nekaj dnevi sem si privoščil vrček piva, a se zadeva ni spremenila – ne na slabše, ne boljše. Ponoči dobivam vročino in se pošteno znojim, tako da je zjutraj premočena celota posteljnina. Ko sem imel pred leti takšne težave, se je moje zdravje poslabšalo čez noč in obležal sem v postelji za dva meseca. Brez bergel nisem mogel nikamor. Če v hiši ne bi imel stopnic, bi imel pač invalidski voziček. A sem vztrajal; v dveh mesecih sem takrat izgubil 25 kilogramov. Sedaj sem v treh mesecih izgubil 10 kilogramov, kar je sicer v redu, moja edina skrb pa je, da me nekje sredi Atlantika zadene to, kar me je pred leti, in da ne bom mogel voziti barke, kaj šele, če gre kaj drugega narobe, razne okvare itd. Maria pa pač sama ne bo zmogla, ker je kljub kar nekaj preplutih miljah še vedno popolnoma neizkušena. »Tisto obalo bova že zadela, tako ali drugače!« se nekako tolažim.

In seveda: ker imam dobro srce, sem po tistem vrčku piva na barko prinesel mladega psa, ki je bil zapuščen na ulici, v zelo slabem stanju in bi zagotovo poginil, če ga Dani ne bi rešila. Dani je starejša gospa, rojena na Nizozemskem, živi pa na barki z Miguelom, ki je kapitan stare lesene dvojambornice. Vozila ga je k veterinarju in ga spravila v precej boljše stanje, a ker odhaja na Nizozemsko, malega štirinožca noče dati nazaj na ulico. Miguel pa kot starejši kapitan noče nobenega psa na barki. Na Orplidu je sedaj tričlanska posadka: jaz kot kapitan, Maria kot moja sopotnica in pes, ki nosi številna imena: Buddy, Rusty, Scrapy, Pinki, Driska, Idiot, Dumass in še kaj se najde. S psom se za zdaj razumeva, saj ne grize stvari na barki, tako da dokler se bo obnašal primerno, se bova razumela, ko ne bo več tako, pa sem mu že omenil, da upam, da je že vajen plavanja na dolge razdalje, saj je Atlantik kar veliko morje, in če se bo obnašal tako, kot se spodobi, bo mogoče celo videl Ameriko, ki je še vedno obljubljena dežela večini neumnih ljudi.

Walter Teršek, Orplid, sailing

Pri tem se nasmejem, ko se spomnim besed čika Buce iz Pule, rojenega v Srbiji: »Ja ne idem u Ameriku, pa da mi platiš kartu, pa šta ću tamo, vidi, koliko idiota ima tamo, šta če jim još jedna budala na onom kontinetu?«

Ta mali kuža pa je pravi čistilec, saj poje prav vse, kar mu pade pod nos. Verjetno zato, ker je rojen v najslabših razmerah in življenje, kakršnega sem mu omogočil, je za njega prava pravljica.

Z Mario sva želela obiskati še druge otoke, a so nama na kapitaniji to resno odsvetovali, češ da so tam ljudje še bolj obupani, saj so prej živeli samo od turizma, zdaj pa je, ko je vse zaprto in turistični resorti ne obratujejo, tam postal raj za kriminal. Obisk otokov je tako padel v vodo.

V Mindelu sem znova srečal posadko stare ameriške barke in še številne druge, s katerimi smo se srečavali na poti. Drugi kraji, a isti obrazi, seveda le v marini.

 

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Las Palmas–Capo Verde   Nadaljevanje plovbe 24.3.2021

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek