Kot prva je v cilj regate Rolex Middle Sea Race priplula 30 metrska jadrnica Scallywag 100, ki jo je krmaril David Witt.
Danes ob 9.43 uri je prva v cilj regate priplula jadrnica Scallywag 100 pod taktirko Davida Witta. Za plovbo so potrebovali 2 dni 21 ur 33 min in 29 s. Skupno so prepluli 701 nmi. Njihov povprečna hitrost plovbe je znašala 10,09 vozla. Le 19 minut kasneje je v Valletto priplul adruga 30 metrska ajdrnica Black Jack 100, ki jo je krmaril Tristan Le Brun. Ob 10:33 uri pa je ciljno črto prečkala tretja jadrnica Lucky (Juan K 27M), ki jo je krmaril Bryon Ehrhart.
Slovenska ekipa Karpo napredovala preko noči
Jadrnici Karpo pod vodstvom Maksa Vrečka je včerajšnja plovba skozi Messinsko ožino v zelo šibkem vetru povzročala številne težave. V skupini ORC 5 so pluli na prvem mestu, šibak veter pa jim ni omogočal hitrega napredovanja zaradi česar so zdrsnili na osmo mesto v skupini. Včerajšnji dan in današnjo noč so izkoristili po najboljših močeh in že pridobili dve mesti. Trenutno plujejo s hitrostjo dobrih 6 vozlov proti četrti kontrolni točki, otoku Favignana na severozahodni strani Sicilije.
Rock n' Roll ali še dobro, da nimamo inštrumentov
Z jadrnice Karpo se nam je javil skiper ekipe Maks Vrečko in strnil vtise zadnjega dne:
»Pogled proti Stromboliju je bil na popoldne tretjega dne veličasten. Običajno v tem delu regatnega polja vidimo le nekaj jadrnic, a tokrat sta zahtevna Messinska ožina in nestabilno vreme poskrbela, da nas je bilo kar 20, vsi na gennakrih. Jugovzhodnik je začel pridobivati na moči, in ko je presegel 15 vozlov, smo genaker prestavili na tangun. To nam je omogočilo nekoliko bolj globljo plovbo in zato bolj natančno smer. Stromboli, zavit v oblake, smo pustili za seboj in se usmerili na dolgi plov proti Favignani.
Ko se je naše jadranje prevesilo v večer, sta se pojavili dve okoliščini, ki sta drastično otežili plovbo. Veter je začel naraščati, skupaj z nim pa se je dvignil tudi precej velik val. Moč vetra je nenehno presegala 20 vozlov, občasno pa je dosegla celo več kot 25 vozlov. Zaradi oblačnega in deževnega vremena se baterija vetrnega inštrumenta ni napolnila, kar je pomenilo, da nismo več prejemali podatkov o vetru – niti o njegovi moči niti o smeri. V normalnih razmerah bi bil ta plov pomenil lahkotno in sproščujoče jadranje, mi pa smo se v temni noči spopadali z divjimi valovi, medtem ko je bil genaker prevelik za to moč vetra. Jadrnica je bila nenehno na robu zorcavanja, kar je dodatno stopnjevalo napetost na krovu.
Na regati je konkurenca izjemno močna, zato je pogosto potrebno jadrati na robu človeških zmožnosti in zmogljivosti opreme. S preciznim krmarjenjem Maksa in usposobljenostjo celotne ekipe smo opravili štiri obrate z vetrom, kar nas je vse močno izčrpalo. Zavedali smo se resnosti situacije - ob najmanjši napaki bi to lahko pomenilo konec regate. V nas je vladala mešanica adrenalina, groze in občudovanja nad zmožnostmi opreme in ob stalnem pričakovanju, kaj se bo zgodilo naprej.
Dustom je izdelal izjemno kakovosten genaker s površino 170 m², ki ni bil zasnovan za konstantno jadranje v vetru nad 25 vozlov. Dosegli smo rekordne hitrosti, ki pa jih zaradi izpada inštrumentov nismo mogli natančno izmeriti; zadnji podatek, ki smo ga še imeli, je bil 14,8 vozla. Po dobrih dveh urah jadranja na robu zmogljivosti smo si končno oddahnili, ko je veter padel na 18 vozlov.
Bili smo popolnoma prepoteni, vročina od fizičnega in psihičnega napora pa je le še dodatno stopnjevala našo utrujenost. Adrenalin je nenehno krožil po naših telesih, ob tem pa so na nekaterih obrazih zasijale solze sreče, ko smo končno pogledali nazaj na vse, kar smo doživeli. Celotna ekipa si zasluži medaljo za prikazano jadralno znanje in vzdržljivost, Karpo pa je čutila, da mora to preizkušnjo preživeti skupaj z nami.
V drugi polovici noči smo se, pretepeni in izmučeni, začeli prebijati skozi območje šibkih vetrov, kjer smo bolj preprečevali uničevanje jader kot pa aktivno jadrali.«
