Sv. Nedjelja

Sveta Nedjelja oziroma Svijeta Nedija, kot ji pravijo domačini, je majhen samostan zgrajen v jami na južni strani otoka Hvar, nad istoimensko vasico.

Južna stran otoka se strmo dviguje od morja vse do najvišjega vrha, hriba Sveti Nikola, ki je 626 m nad morsko gladino. Na številnih površinah strmega pobočja so domačini posadili vinsko trto. Večinoma je to plavac mali, ki v teh razmerah uspeva izjemno dobro in daje odlično vino. Na dobrih dveh tretjinah pobočja, na nadmorski višini 427 m, je majhna votlina. Prebivalci otoka so jo v neolitiku uporabljali kot zavetišče, v 16. stoletju pa so v njej zgradili avguštinski samostan.

DOSTOP

Do samostana se lahko odpravimo iz majhne luke Sveta Nedjelja, kjer je prostora dovolj za privez 15 plovil. Če smo prispeli z vozilom, pa je najbolje, da poiščemo parkirni prostor v bližini vasi Sveta Nedjelja, ki je dobrih 150 m više. Pot se dviguje strmo. Najprej se sprehodimo mimo novejšega dela vasi, kjer prevladujejo novejše, predvsem apartmajske hiše. Nekoliko više, v južnem delu stare vasi, je vivarija znanega hrvaškega vinarja Plenkoviča. Znan je po svojih vinih, ki dosegajo izjemne uspehe. Eno izmed njih je že večkrat prejelo nagrado za najboljše hrvaško vino. Lastnik Zlatan Plenković je žal pokojni. Ko se je marca leta 2016 vračal s trajektom iz Splita, je na trajektu doživel kap. Ko je kapitan trajekta izvedel, da znani vinar potrebuje zdravniško pomoč, je obrnil trajekt in plul nazaj proti Splitu. Kljub takojšni medicinski pomoči na trajektu in hitremu prevozu v splitsko bolnišnico, je izgubil boj za življenje. Za njim ostajajo spomin in vrhunska vina, ki jih je ob obisku Svete Nedjelje treba pokusiti.

Ko se dvignemo na približno 150 m nad morje, dosežemo staro vasico Sveta Nedjelja. Pot se vije med starimi kamnitimi hišami, ki so zgrajene v tipičnem dalmatinskem slogu. V vasi živi še okrog 130 domačinov, ki jih boste srečali, tudi če se proti samostanu odpravite zunaj poletne sezone. Vas je majhna. Imajo le skromno trgovino, majhno šola, a veliko cerkev.

Pot se vije med ulicami. Slediti je treba oznakam, da se ne bo treba vračati. Če ste v dvomih, povprašajte domačine. So zelo prijazni, a redkobesedni. Na nadmorski višini 200 m nad morjem se vas konča. Pot je v nadaljevanju označena z markacijami, ki pa niso na najbolj opaznih mestih. Zadnji del poti je najbolj strm in pot postane vedno ožja. Previdnost pri hoji ne bo odveč. Če se boste držali prave poti, bo treba do samostana prehoditi 2,4 km (iz luke Sveta Nedjelja). Dvignili se boste na nadmorsko višino 421 m. Pri zmerni hoji v poletni vročini boste potrebovali slabo uro. Če ste kondicijsko dobro pripravljeni, pa boste v senco samostana prispeli v 40 minutah.

SAMOSTAN

O samostanu v pravem pomenu besede težko govorimo. V jami so le še njegovi ostanki, ruševine, nekoliko bolje je ohranjena majhna cerkvica. Samostan je bil zgrajen v 16. stoletju in je bil v uporabi vse do leta 1787. Cerkev je skromna. Ima le majhen oltar in leseno klop. Običajno je zaprta in zavarovana z železnimi rešetkami. Če pa boste imeli srečo, bo odprta in si boste lahko ogledali skromno notranjost. Osvetljuje jo le dnevna svetloba, ki prihaja skozi dve majhni stenski okni. Kot se za vsako cerkev spodobi, ima tudi ta svoj zvonik. Ja zvonik. Sicer ne tak, kot smo jih običajno navajeni, a tudi v votlini so ga postavili. Zvonik po obliki najbolj spominja na eno izmed sten hiše z oknom, v katerem je nameščen zvon. Zvon še vedno deluje in nanj lahko pozvonite.

Če ste pri volji, se lahko povzpnete še nekaj metrov po poti, ki se nadaljuje na levi strani votline. Že po nekaj metrih se votlina odpre. Strop sega več kot 10 m v višino. Vidni so tudi ostanki zidu.

Ko končate ogled, nekaj trenutkov namenite še izjemni panorami, ki se ponuja iz votline. Na vzhodnem delu obzorja bo otok Ščedro, na jugu Korčula, nekoliko bliže grebeni Lukavci, na zahodu pa otok Vis. Pred oziroma pod vami bo izjemen pogled na vas Sveta Nedjelja, vinograde in ob morju, na luko.