Molat taborišče

Koncentracijsko taborišče na otoku Molatu so odprle italijanske fašistične oblasti 28. junija 1942 in je deloval do italijanske kapitulacije 8. septembra leta 1943. V času delovanja je veljal za enega najbolj surovih taborišč na svetu. Taborišče se razprostira na področju zaliva Jazi na vzhodni strani otoka. V taborišču je bilo 12 barak v katerih je prebivalo tudi po 2500 taboriščnikov. Pogoji za prebivanje so bili izjemno slabi. Na otoku so bili zaprti člani družin partizanskih borcev ter italijanskim oblastem sumljivi prebivalci Dalmacije. V času obstoja je v taborišču prebivalo približno 20.000 taboriščnikov. Ustreljeno je bilo približno 1000 ljudi nekaj pa jih je umrlo tudi od lakote. Danes so od koncentracijskega taborišča ostale le še ruševine. Skoraj v celoti je ohranjen le še stražni stolp in vodnjak. Skladišče in menza sta v ruševinah, od taboriščnih barak, pa so ostali le še temelji. V sklopu taborišča so bili še prostori za karabinjerje, skladišče, pralnica, kuhinja, mučilnica, uprava in umivalnica. Taborišče je bilo obdano z bodečo žico. Vhod v taborišče pa se je nahajal prav na mestu najbolj ohranjenega stražnega stolpa na poti, ki vodi iz mesta Molata na otoku.