Miran Tepeš zaplul do Avstralije 1. del

Zadnje iz eTrgovine

1,590.00€

Litijeva baterija BlueCell 100 Ah 38,4 V je namenjena vsem, ki bi se radi izognili pomanjkanju električne v trenutku, ko začne riba prijemati. Njena kapaciteta znaša 3840 Wh. Vsa energija je shranjena v eni bateriji standardne velikosti 522x238x217 mm. Zaradi izjemne gostote energije, je ekvivalentna 3 zaporedno vezanim svinčenim baterijam s kapaciteto 200 Ah. Njena teža znaša le 29 kg in nadomesti 180 kg svinčenih baterij. Baterija je izdelana s pomočjo najnovejše tehnologije. Vgrajene ima prizmatične celice, ki omogočajo preko 3000 praznjenj preko 70% nazivne kapacitete.

Zanesljivost

Litijeve baterije BlueCell imajo vgrajen sistem BMS, ki učinkovito ščiti baterijo pred prevelikim izpraznjenjem ali polnjenjem. Ko napetost na bateriji pade pod 10 V, se baterija samodejno izklopi in prepreči škodljivo praznjenje, ki bi lahko baterijo poškodovalo. Enako je pri polnjenju. Baterijo lahko globoko izpraznimo več kot 3000-krat. Če jo bomo izpraznili vsak dan preko 70 % nazivne kapacitete, bomo za to potrebovali 10 let. Pri praznjenju baterije do 50 % pa bo njena življenjska doba več kot 6000 ciklov. V tem času bi na plovilu svinčene baterije morali zamenjati vsaj trikrat. Da so litijeve baterije vrhunske kakovosti, zagotavlja tudi triletna tovarniška garancija.

Nadzor

Litijeve baterije BlueCell 100Ah 38,4V imajo vgrajeno bluetooth povezavo. S pomočjo aplikacije na telefonu lahko spremljate stanje baterije.

Prikazani so:

odstotki napolnjenosti baterije,
tok polnjenja/praznenja,
napetost na bateriji,
napetost posameznih celic,
temperatura baterije
število ciklov
zgodovina polnjena/praznjenja
in številni drugi parametri.

Tehnični podatki:

Nazivna kapaciteta: 100 Ah
Uporabna kapaciteta: 100 Ah
Nazivna energija: 3840 Wh
Uporabna energija: 3840 Wh
Dimenzije (DxŠxV): 522x238x217 mm
Teža: 29 kg
Tok praznjenja (max): 100 A
Tok polnjenja (max): 100 A
Temperaturno območje polnjenja: -10 – 60 C
Temperaturno območje praznjenja: -20 – 70 C
Napetost polnjenja: 43.2~43.8V
Priključni terminal: M8
Število ciklov pri praznjenju preko 70%: 3000
Življenjska doba (ciklov): 6000+
Samodejno praznjenje: <3,5% na mesec
Garancija: 3 leta

BlueCell 100Ah 38,4V BT

Foto: Plovba skozi Panamski prekop

Legendarni slovenski skakalec Miran Tepeš se je iz skakalca prelevil v jadralca. Do sedaj je že dvakrat obplul svet, plul na Grenlandijo, v lanskem letu pa se je s svojo jadrnico odpravil v Avstralijo. Na plovbi je doživel marsikaj in svoja doživetja je pripravljen deliti z nami. Na pot se je odpravil s svojo družino. Poglejmo, kako je potekala njegova zadnja avantura.

Foto: Živalski svet otoka San Cristobal

Konec marca smo v Panami našo barko postavili na kopno in na novo prebarvali podvodni del Skokice ter jo pripravili za dolgo pot čez Pacifik. Skozi Panamski prekop smo nato z družino in prijatelji zapluli na Pacifik in se nekaj dni potepali med panamskimi Bisernimi otoki.

Sredi aprila smo se z Jelkom, Miletom in Pavlom odpravili na Pacifik. Po nekaj dneh lepega jadranja smo se najprej na kratko ustavili na kolumbijskem otočku Malpelo, tri dni pozneje pa še na galapaškem otoku San Cristobal. Dovoljenja za obisk Galapagosov stanejo krepko preko tisoč evrov, zato smo izkoristili eno od možnih izjem in tukaj prijavili tehnični postanek za “elektro-mehanična popravila” na barki.

Pristojbine so bile sicer še vedno drage, a smo na ta način vendarle prihranili vsaj polovico denarja, ki bi ga sicer morali nameniti za različne takse.

Med tridnevnimi “popravili na barki” (zamenjati smo morali varovalko sidrnega vitla) smo si pridno ogledovali živali, ki jih sicer v naravi ne vidiš pogosto. Sprehajali smo se med morskimi levi in velikimi kopenskimi želvami, nad glavami so nam letale raznovrstne ptice, v votlinah ob obali sem videl redke morske legvane, ki so prav tako ena od endemičnih živalskih vrst Galapagosov.

S San Cristobala smo odjadrali proti Velikonočnemu otoku in z jugovzhodnimi pasati prvi teden zelo hitro jadrali proti jugozahodu, potem pa so vremenske napovedi obetale zelo močan nasprotni veter in visoke valove na Velikonočnem otoku, ki nima zaščitenih sidrišč in ima za Skokico preplitvo pristanišče. Tveganje, da na Velikonočnem otoku ne bi mogli pristati, je bilo preveliko, zato smo barko drugi teden usmerili proti zahodu, proti Francoski Polineziji. Veter je žal po nekaj dneh zelo opešal, zalogo nafte na barki pa smo z motorjem tudi kmalu porabili, zato smo na jambor dvignili spinaker in vanj dobra dva tedna lovili sapice in počasi jadrali proti otočju Gambier. Namesto načrtovanih 150 milj dnevno, smo jih prejadrali le po 60 do 110 in pot se nam je tako časovno podaljšala za vsaj en teden. Zgodnja pomlad 2016 je bila še v znamenju El Ninja, to je vremenski pojav, ko zaradi toplejšega morja ob ekvatorju oslabijo in se občasno celo obrnejo pasatni vetrovi. To potem povzroča obilne padavine in poplave na sicer sušni zahodni obali Južne Amerike, hkrati pa se jadralcem pot čez Tihi ocean občutno raztegne. Ni nam kazalo drugega, kot da smo potrpežljivi in po dobrih treh tednih smo potem pred seboj vendarle zagledali Mangarevo, ki je največji otok v otočju Gambier.

Foto: Otok Moorea v Francoski Polineziji

Tri dni smo preživeli na Mangarevi, se sprehajali po lepem zelenem otoku in spotoma dopolnili zaloge hrane in nafte, potem pa smo odjadrali proti zahodu, proti teden dni oddaljenemu otoku Raivavae v otoški skupini Australov. Pretežno brezvetrje je našo pot spet nekoliko raztegnilo, da smo si na lepem subtropskem otoku lahko privoščili le dan in pol postanka in že smo morali naprej. Tokrat nas je pot vodila na sever proti Tahitiju in končno so zapihali tudi pravi pasati, da je bil jadranje v prelivajočih valovih kar precej športno.

Na Tahitiju smo se srečali z Jasno Tuta, ki s svojim Rickom na njuni barki Calypso že nekaj let potepa med otoki Francoske Polinezije. Konec maja sem moral po službenih opravkih vrniti v Evropo in se na Tahiti spet vrnil sredi junija.