Zadnje iz eTrgovine

29.99€

NAVTIČNI PRIROČNIK je praktični vodnik domačega avtorja, ki v besedi in sliki razumljivo pojasni osnovne pojme iz oceanografije, meteorologije, navigacije, pomorskih veščin ter varnosti na morju.

Podrobne razlage spremljajo čudovite barvne fotografije, skice, tabele in drugo slikovno gradivo. Knjiga zaobjema temeljna in poglobljena znanja, ki naj bi jih imel vsak izkušen pomorščak in vsakdo, ki se ljubiteljsko podaja na morje.

VSEBINA

OCEANOGRAFIJA  - valovi, plimovanje, morski tokovi

METEOROLOGIJA - osnovni meteorološki pojmi, oblaki, lokalni veter, svetlobni pojav v atmosferi

NAVIGACIJA - pomorska karta, sistem pomorskih oznak, magnetni kompas, kurz in hitrost, terestična navigacija, navigacija ponoči, pravila o izogibanju trčenju na morju

POMORSKE VEŠČINE - vozli, pristajanje, sidranje, vleka na morju

VARNOST NA MORJU - podhladitev, rešilni jopič in pripenjanje, reševanje človeka v morju, pnevmatski rešilni splav, klic v sili

DODATEK - kartografski ključ, pomorske luči, luči plovil in znamenja, zvočni signali, oddajanje klica v sili s pomočjo VHF GMDSS - radijske postaje, zastave mednarodnega kodeksa in fonetična abeceda, Beaufortova lestvica


O avtorju

Igor Orlov je prve nevihte in zarje doživel že v otroštvu, na plovbah z dedkom z otoka Zlarina. Jadral je na jadrnicah vseh tipov in velikosti, tudi v zelo zahtevnih zimskih razmerah v Biskajskem zalivu, Rokavskem prelivu in Baltiku. Med drugim se je kot taktik in drugi skiper leta 2001 udeležil regate Fastnet ter prejadral več tisoč milj kot skiper 26-metrske jadrnice La poste. Diplomiral je iz meteorologije na Fakulteti za fiziko v Beogradu. Naziv Yachtmaster je pridobil v Veliki Britaniji, kjer je na Jadralski akademiji z odliko zaključil znameniti študij Professional Crew and Skipper Training. Je avtor številnih strokovnih člankov, testira jadrnice ter motorna plovila za slovensko navtično revijo. Leta 2009 je ustanovil jadralno šolo North Adriatic Sailing Academy.

Iz predgovora

V knjig so združena zelo različna znanja in veščine, ki jih mora obvladati sleherni pomorščak. V njej boste našli dragocene razlage in odgovore na številna pomembna vprašanja o morju, vremenu, navigaciji, plovbi in varnosti. Nazorne fotografije in risbe vam bodo popestrile branje in olajšale razumevanje tega preglednega priročnika, zato boste tudi med plovbo hitro našli ustrezno informacijo ali navodilo.  Prepričan sem, da bo bogata in poučna vsebina te knjige številnim navtikom odstrla nova obzorja ter jim omogočila varnejše doživetje morja in plovbe.

Dušan Puh

O knjigi: 

  • avtor: Igor Orlov
  • dimenzija: 270 x 200 mm,
  • obseg: 192 strani
  • vezava: integralna vezava
Igor Orlov - Navtični priročnik

Zadnji video

Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

12. dan: Galipoli

Spala sva dobro. Veter se je držal napovedi in na sidrišču ni bilo valov. Proučiva vreme in narediva načrt: čez dan ostaneva še tu, odplula bova zvečer.

Galipoli je kar lepo staro mesto. Na severni strani so marine, za katere je Rod Heikell moral dodati še »price range 6 in 7«. To ni za naju. Čez dan se lotiva štedilnika. Do sedaj je bil montiran le za silo na stare nosilce. Še dobro, da sva se ga lotila pravi čas, saj je že razpadal. Tile Italijani delajo štedilnike tako, kot so včasih avte. Videti so lepi in hitri, a bolje, da kupiš dva, ker bo eden pri mehaniku. Banda površna.

En nosilec je že skoraj odpadel – matica se je že odvila, še dobro, da se je vijak nekako zataknil, sicer bi vse padlo na tla. Vrata pečice se že od začetka ne zapirajo, kot je treba. Da nastavim vrata pečice morava vse razstaviti. Še dobro, da sva, saj ugotoviva, da pol vijakov sploh ni zategnjenih, ene matice so že na pol odvite, v pečici najdeva še eno matico, za katero ni jasno, od kod je padla. Skratka, pečico sva morala skoraj zgraditi na novo. Pločevina je izredno tanka in vse skupaj deluje tako, bolj za izložbo kot za na resno morje. Še škatlica za baterijo (za vžig) je iz tako cenene plastike, da vzmet izvrže pokrovček, ko vstaviš baterijo. Navoje sem moral tesniti z malo papirja. Skratka, projekt se je zavlekel na skoraj cel dan. Proti večeru je štedilnik uspešno sestavljen, vsi vijaki zategnjeni, vratca se odpirajo tako, kot je treba, kabli vžiga so zaščiteni z božirkami …

Heron: Tomaž Pelko

Lili na hitro skuha odlično večerjo, jaz pa medtem napeljem krajšave na glavno jadro. Tega namreč do zdaj še nisva naredila.

Okrog 18. ure se odpraviva na pot. Kakih 100 milj imava pred sabo.

13. dan: Galipoli–Roccella Ionica

Ko sva zvečer dvignila sidro, je deževalo. Super, sol nam bo spralo z barke. V začetku je še nekaj pihalo, a jadrali smo le kaki dve uri. Potem je veter popustil in povsem zamrl. Lili je imela prvo stražo, jaz sem šel spat.

Stražo prevzamem šele ob treh zjutraj. Lepo od Lili, da je potegnila in mi pustila spati malo več.

Vetra ni niti za vzorec. Ravno še vidim zahod lune, drugega ni nič. Tovornega prometa tu ni videti, še ribiških bark ni nikjer. Sama sva, kot sredi Atlantika. To naredi plovbo precej lažjo, saj lahko nastavim radar alarm. Ker ni velikih valov, tudi ni lažnih alarmov. Šele zjutraj dobimo malček vetra, pa še ta ne traja dolgo. Le toliko, da dvignem prav vsa jadra in ugasnem motor. Za slabo uro. Potem pa spet nič. Cunje gor, cunje dol.

Ko motorirava mimo rta Capo Rizzuto zavijeva k obali in se zaveževa na bojo parka. Sledi kratko kopanje, potem pa naprej.

Zaliv Golfo di Squillace je upravičil svoje ime in postregel z vetrom. V začetku orcava še kar v smeri, potem naju krivi vedno bolj v zaliv. Veter je precej nestabilen, ves čas spreminja smer in jakost. Sem mislil, da bom lahko kaj počival, ne pa ves čas vlekel štrike.

Danes se je motor dobro nadelal, saj vsa večino časa vozila na motor. Drugi del poti nama je nagajal še tok, ki je bil med enim in skoraj dvema vozloma. Ob 22. uri sidrava pred marino pri Roccelli Ionici.
Sva kar utrujena od poti. Malo se pozibavamo, saj smo povsem odprti na jug in vzhod do Tripolija in Benghazija.

Bilanca poti: preplute milje 135 (po vodi celo 147) cela pot 686. Motorne ure 5441 (kar 18 novih ur). Danes smo videli nekaj delfinov, velike tune, ki so skakale iz vode in eno veliko želvo. Lepo.

Zdaj pa en whisky za lažji spanec.

14. dan: Roccella Ionica–Scila

Včeraj sva se z Lili ločila. Od postelje. Za eno noč. Iz Libije se namreč še vedno valijo valovi in ker pričakujeva rolanje, greva spat vsak v svojo kabino. Tako se lahko uležeš počez ali pa na pajka: na trebuh in vse štiri od sebe. Kljub valovom sva spala kar dobro. Zjutraj se veter in valovi malo okrepijo in ojačijo zibanje. Valovanje je namreč z juga, veter pa z vzhoda. Ob sedmih dvignem sidro. Motorja ne prižigam, da ne bi zbudil Lili. Ha, ha. Kot da bo lahko spala, ko bo ropotala veriga. 

Heron: Tomaž Pelko

Veter me lepo obrne, potegnem ven genovo in kmalu ima Heron dovolj hitrosti čez vodo, da krmilo prime. Plujem ob obali – kako miljo stran samo na genovo. Pravi veter je med 10 in 15 vozlov, Heron mehko drsi s +- petimi vozli. Lili se še dela, da spi. Ko se zbudi in se mi pridruži, si narediva zajtrk in nato planirava za danes. Bova poskusila priti do Mesinske ožine. Vsa jadra gor in na polno. Veter nama dobro služi in lepo napredujeva. Tokrat je večino časa tok najin zaveznik.

V ožini se uspeva izogniti vsem trajektom in preostalemu prometu. Ko že mislim, da so hudi tokovi in vrtinci za mano, ožina še enkrat pokaže, da ni kar tako in nama postreže z nekaj poslasticami. Enkrat hitrost preko vode 7, po GPS-u 4, potem pa obratno … Pa nekaj vrtincev, ki zmedejo smer, za konec še nekaj refulov do 30 vozlov iz čistega mira. Z raznih smeri seveda.

Ampak to zgodbo smo dali skozi že dvakrat in se ne zmedemo. Sonce zaide in že v temi sidrava pred Scilo. Sem kar pošteno utrujen, upam, da bomo dobro spali.

Preplute milje 74 (po vodi 80 – morda bom moral umeriti instrument). Skupaj pot 760 NM, motor ima 5546 ur (5 novih ur).

16 .dan: Scila–Milazzo

Kako je že rekel tisti nogometaš: Ova noč nije bila naš dan. Veter je bil močan SW in bili smo le delno zaščiteni. Tu okrog so tokovi še močni, hribi pa zelo visoki. Sicer so zadržali nekaj vetra, a so se ponoči po bregovih podili katabatični sunki in ustvarjali zmedo. Nekako smo se delali, da spimo.
Okrog štirih pa se je razvila nevihta, ki je udarila s severa. Veter je bil močan (ko sem pogledal, je bilo nekaj čez 30 vozlov), potem pa je med dežjem še padala drobna toča, tako da nisem več hodil ven. Močno je lilo je in se bliskalo, morje je besnelo. Malo me je bilo strah, saj zaliva ne poznam in ne vem, kakšno je dno in kako dobro zares drži sidro. Zvečer, ko sva sidrala, je bila že tema in ko sem zategnil, je sidro dobro prijelo. Ampak, ali se je vkopalo v mivko, ali pa le zataknilo za rob skale? Nevihta je seveda prišla z druge smeri. Na karti ne piše, kakšno je dno. Za povrh je na karti še opozorilo, da so v zalivu nevrisane čeri.

Vem, da sem prekršil cel kup pravil dobrega morjeplovstva. V neznano luko sem prišel ponoči, sidral na nepoznanem dnu in to med nevrisanimi čermi. Ampak druge izbire ni bilo. To je bila edina kolikor toliko primerna lokacija za trenutno vreme in glede na napoved sva morala pobegniti izpod podplata Italije. Izbral sem pač najmanj slabo od slabih možnosti.

Heron: Tomaž Pelko

Za povrh smo dobivali še nekaj vode v barko. Zvito palubno in še eno okno v prednji kabini sta malo puščali, pa eno okno v salonu. Saj sem že kupil novo okno, a še ni bilo časa, da ga zamenjam. Tudi nova tesnila imam za preostala okna. Ja, bom zamenjal v kratkem ...

Ko je nevihta minila, sem ujel še kako uro spanca, potem pa sva dvignila sidro in naprej. Nevihta je pustila nekaj posledic: Povsem novo sidro Rocna Vulkan ima sedaj prifrknjen nosek. Špica se je namreč (očitno na skali) malo zvila. Sploh si nisem mislil, da je to mogoče. Na vagi sidrnega rolerja pa je en kolešček precej postrani. Bom popravil, ko spet sidramo.

Današnji cilj: Milazzo, saj bo veter po napovedi SW v obračanju na W. Nimava daleč, napovedano je 10 do 15 vozlov vetra v bok. Pogled na bele pene na morju pa mi pravi, da bo vetra več. Mislim si, da je to zaradi efekta lijaka (Mesinske ožine). Bo že boljše, ko bova čez in v zavetju Sicilije. No, ja. Valovi so se sicer res malenkost zmanjšali, vrtincev in tokov tudi ni več, vendar vleče pa še vedno kot pri norcih. S skrajšanim solent jadrom (in brez genove ali glavnega jadra) drvimo 6 do 7 vozlov v laško orco. Vetra je med 25 in dobrih 30 (navideznega). Pršec meče čez palubo, ki jo je ponoči dež razsolil, okna sprayhooda so že tako slana, da se skozi ne vidi nič več uporabnega. Vsakih nekaj minut se kak val odloči, da nas pride pozdravit v kokpit. O, vsaj spere nekaj soli s sprayhooda. Pa je spet vse slano. Pa je spet vse mokro. V Milazzu sidrava severno od glavne marine. Nekaj je še valov, a se da zdržati. Popravim "vago" za dvigovanje sidra. Na srečo ni bilo nič hujšega, le en vijak se je odvil in je bil roler postrani. Zategnem ga z zverinsko močjo in za povrh še udarim s točkalom med glavo vijaka in okovjem, da naredim vdolbino (nepravilnost). S tem delno "pokvarim" ležišče glave vijaka in zmanjšam možnost, da se odvije. Sile so tu namreč velike.

V mesto sploh ne greva. Se nama ne ljubi.

Preplute milje danes 25 (log po vodi 27), skupaj 785 od Bernardina. Motor ima 5448 ur (2 novi uri).

< Heron: Mola di Bari – Galiupoli    Heron: Vulcano - Tropea >

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

Komentarji