Novice

Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Alicante - Valencia

Aprila sem se vrnil v Alicante na barko, saj se doma nikakor nisem mogel privaditi na gorski zrak. Na barki sem opravil razna dela, od barvanja palube do urejanja notranjosti itd. Skratka krajšal sem si čas, saj jambora, ki sem ga naročil decembra, še vedno ni v Girono. Medtem sta se napovedala dva prijatelja, ki me prideta obiskat v Valencio, kjer je marina zelo poceni in mi je tako ali tako na poti do Katalonije, do mesta San Feliu, kjer naj bi zamenjal jambor, zato se 27. aprila odpravim iz Alicanteja in v mrzlem vetru odjadram nazaj, ustavim se spet v malem mestecu Moraria, kjer se spet privežem na pomol, kjer sem lansko leto izkrcal Tonyja. Po kratkem sporu z marinerom zaradi tega, ker se nisem javil pred vplutjem na VHF postajo (saj v tej marini se nikoli ni bilo treba).

Spet se odpravim v skate park in nato v posteljo, saj je budilka nastavljena na šesto uro zjutraj. Za čuda se ne zbudim prvi, temveč drugi in pred mano odrine velika jahta z rusko posadko, s katero zjutraj skupaj spijemo kavo. Vreme je sončno, samo vetra je mogoče preveč in točno, ko bom prišel okoli rta, bo zapihal močan maestral, proti kateremu bom moral pluti vse do Valencie. 15 nm pred Valencio se veter obrne točno iz Valencie in proti mestu bo treba pluti v orco. Za vsako miljo se trudim pluti čim bolj ostro proti vetru, saj je ura že pozna in sonce bo počasi zašlo vetra pa tu čez noč v tem letnem času nikoli ne zmanjka in hočem vpluti v marino, še preden bo popolna tema. Tolčem proti valovom proti vetru, valovi zalivajo vso palubo, tudi v kokpitu se sem in tja pojavi kakšen pljunek in veter na barko ne nosi samo morske pene, ampak tudi mamljiv vonj sveže pečenega mesa iz mesta, ki je videti tik pred mano, pa je vendar še vedno oddaljeno 5 nm. Ko le naredim zadnji obrat barke, nastavim naravnost med obe označbi za vhod v pristanišče, ki ga ščitijo 5-metrski zidovi, na katerih se zbira mladina in kjer se v poletnih mesecih veselo mečejo z betonskih sten. Verjetno je to mesto tudi tisto, kjer mladina prvič v življenju poskusi cigaretni dim in alkohol in bog ve kaj še drugega.

Privežem barko na pomol pred bencinsko postajo in se javim v pisarni, nato prestavim barko na privez, ki mi ga dodelijo in tu počakam do naslednjega jutra, dokler se ne prikažeta moja prijatelja.

Valencia - Barcelona

Po enem dnevu posedanja po precej dolgočasni Valencii se vsega skupaj naveličamo. Pozno popoldne grem javit v marino, da gremo z barko en krog in da bi plačal račun, ki je znašal za 2 dni 24 evrov. Odpluli smo iz pristanišča in se poigravali z genakarjem, v rahlem vetru nismo vedeli, v katero smer bi pluli, zato smo pluli z vetrom in ves ta čas smo imeli namen, da se vrnemo v pristanišče. Nato Matic pravi, kaj pa če naju z Dejanom pelješ na Ibizo, saj smo blizu, ne? Preverim vremensko napoved, nič oblakov, vetra bo dovolj in čez nekaj minut odgovorim, zakaj pa ne, in že smo dvignili še glavno jadro in barko usmerili proti glavnemu mestu otoka Sant Antonio, kamor smo pripluli okoli 8. ure zjutraj in vrgli sidro v manjšem zalivu. Celo noč smo imeli vetra dovolj in krajšati smo začeli jadra že pred sončnim zahodom genaker je bil že zdavnaj zvit in genova je bila ob 11. že zvita do polovice, glavno jadro pa na zadnji krajšavi. Celo noč smo imeli vetra okoli 30 kn točno z boka, tako da so valovi v kombinaciji z vetrom barko pošteno premetavali. Ob sončnem zahodu se je veter popolnoma umiril in morali smo motorirati zadnjih 15 nm.

Kasneje smo se prestavili pred mesto Evissa in na poti do tja je pot vodila spet čez plitvino med Formentero in Ibizo. Med tem časom, ko sem bil v Torrevieji, sem spoznal oba kapitana na 50 m aluminijasti jambornici z najvišjim jamborom na svetu. Kapitana sta bila Črnogorca in povedala sta mi zgodbo, kaj se je naredilo prejšnji posadki, ko so vrgli sidro pred Formentero in presekali optično povezavo za internet in to, ko je bila sezona na vrhuncu. Oba otoka sta ostala brez internetne povezave 7 dni. Nobena blagajna na obeh otokih ni mogla delovati in škoda za turizem je bila ogromna. Po štirih dneh zibanja v velikem zalivu pred Evisso smo morali odpluti nazaj v Valencio. Vremenska napoved ni bila odlična in veter je pihal vso noč še bolj kot pred štirimi dnevi. Smer vetra je bila iz Gibraltarja, veter je s sabo prinesel tudi primerne valove in kmalu smo pluli po globokih grebenih valov. Vso noč sem presedel v kokpitu in opazoval valove in avtopilota od Luxeri Marina, kako je brezhibno in brez težav barko držal v popolni smeri kljub močnemu vetru in valovom. Na vsake toliko časa, ko je bila barka na vrhu vala, je iz vala skočil delfin, ki ga je nato osvetlila zelena navigacijska luč na premcu barke. Ob sončnem zahodu smo bili že 20 nm pred Valencio in kmalu za tem smo vpluli v pristanišče in se privezali pred pisarno.

Spet se prijavim v pisarni, kjer se mi pošteno nasmejijo, saj sem, ko smo odpluli, rekel, da gremo z barko samo en krog. Nas pa ni bilo nazaj šest dni.

Spet se privežem na isti pomol. Dejan in Matic sta imela naslednje jutro letalo, jaz pa sem odplul proti mestu San Feliu. Jadrati sem začel z vsemi jadri, ki sem jih cel dan krajšal in krajšal, dokler se veter ni ustalil. In pri 45 kn se je končno nehalo in tako je ostalo vse do jutra. Čez noč je močno deževalo, glavno jadro je bilo spet na zadnji krajšavi, genove manj kot polovico in barka je rezala valove gosto meglo v jutranjih urah. Natančnih navtičnih kart mi je že zdavnaj zmanjkalo in to že pri plovbi med Sardinijo in Majorko. V Balearskem morju je polno ploščadi, ki ne delujejo več, na nekaterih od njih ne svetijo več niti luči, vpisane so v navtične karte GPS, ki pa jih pač nimam, zato so oči celo noč na pecljih. Popoldne sem že pred Barcelono in do mesta San Feliu imam še 120 nm za mano pa se približujejo nevihtni oblaki, zato kontaktiram mojega prijatelja iz Barcelone, ki mi je omenjal pristanišče malo pred Barcelono, kjer se lahko ustavim za 8 ur in se primerno odpočijem, ne da bi plačeval marino, zato vplujem v pristanišče, kjer polirajo ogromne jahte. Ko se privežem, začnejo padati velike kaplje dežja, zato o sprehodu skozi mesto niti ne premišljujem in se vržem naravnost v posteljo.

Barcelona - Gibraltar

Zgodaj zjutraj izplujem in nastavim kurz proti San Feliu, cel dan od vetra ni ne sluha ne duha, popolna bonaca, zato cel dan poležavam na palubi, ob dveh zjutraj pa se že privežem na ribiški pomol, kjer počakam do jutra in se nato prestavim v marino, kjer me čaka mesto. Iz mesta San Feliu sem odplul čez 5 tednov, čakanje in čakanje na jambor mi je paralo živce in vseh drugih zapletov niti nočem omenjati, da ne omenim tega, da me je žepar oropal in sem ostal brez telefona in vseh drugih stvari, ki so bili v tistem žepu. Odplul sem nazaj proti Torrevieji, kjer sem prijatelju Daveu iz Anglije obljubil, da se vrnem in ga obiščem. Dave je bil starejši možakar, ki je svoje življenje pustil v Angliji in se preselil na manjšo barčico v marino, službo pa je imel v sosednji zgradbi, kjer je bil šef njegov prijatelj prav tako iz Anglije. Plovba do Torrevieje ni bila nič posebnega, razen tega da me je sredi noči v megli spet pri Barceloni skoraj povozila kruzerka Simphony off the See, ki sem jo lansko leto srečal na Majorki. Spet sem se ustavil v pristanišču mesta Moraria, kjer sem se čez noč odpočil po tridnevni plovbi, nato pa nadaljeval pot do Torrevieje. Bil je julij in v Balearskem in Gibraltarskem morju tedaj ni prav veliko vetra, zato sem več ali manj občudoval bonace in krasne sončne zahode. Ko sem se vrnil v Torreviejo, sem barko parkiral na dodeljeni pomol, kjer sem izkrcal vse stvari, ki so potrebne popravila (gumenjak) in še isti večer imel težave z varnostnikom in njegovim podivjanim dobermanom (češ da kradem iz barke, ker sem pozno popoldne prestavil gumenjak iz barke na pomol). Zjutraj v pisarni rešim težavo, dvignem pošiljko, ki me je čakala in v kateri je bil nov telefon, tako da sem spet vzpostavil stik z zunanjim svetom. Naslednje jutro sem barko prestavil na sidrišče in tam je tudi ostala 14 dni.

V delavnici pri Daveu sem pomagal pri različnih delih in po marini, kjer sem opravljal dela na jamborih in vozil nekaj bark na dnevne izlete kot skiper. V tem mestu sem se počutil kot doma, vendar sem vedel, da bom moral odjadrati z naslednjim vetrom. Pred tem so mi v delavnici še podarili posebno izdelano ležišče za mojo barko, tako da sem lahko spal v normalni postelji. Poslovil sem se od vseh in odhod ni bil enostaven kot vedno.

Odplul sem v jutranjih urah in kmalu je to mesto ostalo samo še velika črna črta na obali. Natanko v tem mestu sem po dolgem času začutil, da na svetu še vedno obstajajo dobri ljudje. Zakrpali so mi gumenjak, podarili nov akumulator za sidrni vinč, podarili po meri narejeno ležišče, zakrpali nekaj starih jader in me sprejeli kot svojega, kar pri Angležih nikoli ni enostavno.

Odplul sem proti Almerimaru, kjer sem pozdravil kapitana švicarske jadrnice Artemist, ki lani ni prišla do Gibraltarja zaradi popolnega spora med posadko in kapitanom. Po enem dnevu imam tega kraja dovolj in naslednje jutro že izplujem iz mesta in kurz nastavim proti Malagi. Medtem sem se sidral v vseh mogočih zalivih in krajih. Zaradi brezvetrja je vsa plovba postala predvsem kičasta in z njo sončni zahodi. Zgodilo se ni prav nič posebnega, razen tega da mi je rapalo na ribiški palici ujel galeb, jaz pa sem se vsaj pol ure čudil, zakaj mi stalno sledi jata galebov, nakar sem le ugotovil, da se mi je ujel galeb, ki sem ga moral izvleči na palubo in ga osvoboditi rapale za tuno in tako sva ostala oba brez slastne večerje.

Na kratko sem se ustavil v manjšem mestu malo pred Malago, katerega imena si nisem niti zapomnil, saj sem mesto zapustil še isti dan, ker se mi je zdelo popolnoma nezanimivo in nastavil kurz na Gibraltar.

Na srečo sem imel na tej poti dovolj vetra in sem si lahko odpočil ušesa od ropota mojega motorja in v Gibraltar prijadral po polnoči. Vedno sem si želel jadrati mimo skale Gibraltarja, vendar ne tako pozno, da pred sabo nisem videl ničesar. Na vsake toliko časa me je obkrožil gumenjak obalne straže, sedaj španske, nato angleške, kar se mi je zdelo popolnoma normalno. Ko sem vplul v zaliv, sem moral jadrati med velikimi ladjami, ki so prečrpavale nafto, in nato na koncu zaliva ob letališču vrgel sidro in se odpravil spat, zjutraj se je veter obrnil in celo sidrišče se je prestavilo v marino z mano vred. Tu sem spet srečal kapitana ogromnega katamarana iz Argentine. Pred mano je Atlantik za mano pa Sredozemlje. Čakanje na ugodno vreme je trajalo devet dni. V tem času sem si ogledal Gibraltar in zapisoval zanimive zgodbe skupine ljudi, ki sem jih spoznal na trgu. S tem sem si krajšal čas, saj čakanje v mestu, kjer nikogar ne poznaš, mi je precej poznana zgodba. Pred mano je nova izkušnja, ki se je izredno veselim in zaradi nje tudi težko zaspim.

Knjiga: 10 m svobode  Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot. Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

Besedilo in fotografije: Walter Teršek

• Z jadri in vetrom po oceanih: Otok Uere, 2. del
• Heron: Marina Santa Cruz 3. del