 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Palma de Majorca - Ibiza
Nad otokom Majorca sem bil popolnoma presenečen. Je kot mala Slovenija: ravnice, gorovje z dvema velikima jezeroma, reke in morje. Po tritedenskem raziskovanju je bil že čas, da se odpravim naprej. S Tonyem sva se medtem spoprijateljila in prosil me je, če lahko z mano jadra do Gibraltarja, kjer se bo vkrcal nazaj na barko Artemist. Glede na to, da se na obali dobro razumeva, sem privolil. Pojasnil sem mu nekaj pravil, ki veljajo na moji barki. Naslednje jutro je bilo sončno, vremenska napoved odlična in napovedan veter iz JZ, s katerim bova jadrala proti Ibizi.
Ko se vrnem iz WC-ja na barko, me Tony že čaka v popolni jadralni opremi: dolge hlače, visoki čevlji, jadralna jakna … oblečen popolnoma preveč glede na današnji dan. Nasmeji me že navsezgodaj, vprašam ga, ali greva na Antarktiko, on pa ves začuden strmi vame. Tako v smehu zapustiva mesto Palma de Majorca in odplujeva proti Ibizi.
Toda težave so se začele že prvi dan najine skupne plovbe. Eno izmed pravil na moji barki je namreč, da na barki ni alkohola. Tony je bil mačkast že od prejšnjega večera. Da sva prišla iz zaliva do točke, kjer bi dvignila jadra, sva motorirala. Sedel sem na palubi pod jamborom in si lupil svoje jabolko za zajtrk. Čudno se mi je zdelo, da sva iz zaliva prišla tako hitro. Prestavim se v kokpit in opazim, da so obrati motorja na 3000. »Si ti prestavil ročico?« vprašam Tonyja. Prepričljivo mi odgovori, da ne. Nič mi ni jasno, ročico prestavim nazaj na 2000 obratov in sedem v kokpit. Opazujem Tonyja, njegovo hojo po barki iz kabine v kabino in vedno, ko je stopil iz kabine, je s tistimi širokimi jadralnimi hlačami zataknil ročico in jo prestavil vse nižje. No pa imamo razlog, zakaj so bili obrati tako visoki. Pojasnim mu, naj pazi, a ni pomagalo kaj dosti, vse dokler nisva motorja ugasnila in dvignila jadra.
Jadrala sva z vsemi jadri in Tony je ves navdušen opazoval barko, kako drsi po vodi in brez problemov skače po valovih. Jadrala sva s povprečno hitrostjo 7,4, nad čimer je bil navdušen kot mali otrok. Barka, na kateri je jadral prej, je bila daljša od moje za 2 m, a počasnejša za 2 vozla. A navdušenje ga je kmalu minilo, naveličano in utrujeno se je splazil v kabino v špici. Vsaki dve uri je pomolil glavo skozi okno in vprašal, kje sva. Moj odgovor je bil: »Na barki, na morju in to je dobro!« In vsakič sem mu rekel, da imava do otoka še 10 milj. Kot takrat ko sem bil otrok, in sem mamo na poti do morja nenehno spraševal, kdaj bomo na morju. Njen odgovor je bil vsakič isti: še pol ure.
Med jadranjem se je nekako odpel levi peterc, zato sem barko nastavil ostro proti vetru na drugo stran naravnost proti zalivu na severnem delu otoka, kjer bova vrgla sidro. Vremensko napoved za vsak zaliv mi je napovedoval prijatelj z Norveškega, ki je bil strasten jadralec in meteorolog, zelo moder človek, ki je na svoji barki naredil svoj elektromotor in svojega starega volva vrgel iz barke. Sodeloval je tudi v skupini, ki je razvijala novo vrsto vetrne turbine.
Ko prijadrava za otok, je bila ura že pozna in pred sabo nisva videla nič, razen luči iz manjše vasice ob obali, ki se je dvigala visoko v breg otoka. Veter se je umiril. Pokličem Tonyja, naj se prikaže iz kabine, saj bova spustila jadra in ker nimam točnih kart teh zalivov, bo moral stati na premcu in opazovati, kaj je pred nama in kdaj naj pritisnem na daljinec za sidrni vinč. Ko najdeva mesto za sidranje v ozkem zalivu, ki je bil z vseh strani obdan s pečinami, je bila ura že deset. Utrujen sem se namenil v posteljo, Tonyju pa je spet zadišal alkohol in ker ga na barki ni bilo, se je odločil, da bo šel na obalo. Prosil me je, naj mu napihnem gumenjak.
»Si ti normalen, sredi noči naj ti pumpam gumenjak, da boš šel ti na pivo?« sem mu ogorčen zabrusil. Seveda je odplaval – v tisti mrzli vodi, proti vetru, z ogromno nepremočljivo torbo, se na obali preoblekel v suha oblačila in se odpravil iskat prvo gostilno. Vrnil se je pozno ponoči s steklenico vina in še vso noč ropotal po barki.
Zjutraj se zbudim ob osmih in ob jutranji kavi opazujem miren zaliv ter nevihtne oblake, ki prihajajo izza otoka. Izkoristim še lepo vreme, splezam na jambor in pripnem peterca nazaj. Ravno ko sem se hotel spustiti z jambora, se je na palubi pojavil Tony, ki je hodil bo barki in me pošteno zamajal na jamboru. Tik pred nevihtico zapustiva sidrišče in obplujeva otok po vzhodni strani, kjer naletiva na točo. Jadrava z malo genove in se počasi pomikava ob obali. Sidro vrževa pred mestom Eieissa, kjer bova počakala dva dni na ugoden veter, nato pa nazaj proti celini. Zaradi konca sezone je bilo mesto popolnoma prazno in nič kaj posebnega ni bilo za ogled. Tony je nenehno tečnaril, kdaj greva jadrat. To je neverjetno, si mislim in mu rečem: »Ko si na kopnem, piješ in me sprašuješ, kdaj greva jadrat, ko pa jadrava, sprašuješ, kdaj bova na obali. Nato se pa še spraviš na večerno kopanje! Bova že šla, ko bo veter pravi!«
Po dveh dneh dolgčasa sva dvignila sidro in zgodaj zjutraj odplula, saj sem hotel biti čez plitvino med Ibizo in Formentera, še preden veter začne pihati in točno tako je bilo. Ko sva priplula čez plitvino, je začel veter in dvignila sva glavno jadro na drugo krajšavo, genovo pa odvila do polovice. Jadrnica je plula v orco točno proti rtu Cap del Nau, veter piha s hladnega Atlantika skozi Gibraltar in narašča iz ure v uro. Tony je kot po navadi v svoji kabini ali pa opleta po palubi s svojimi širokimi hlačami in sprašuje, kdaj bova tam. Odgovorim mu, da bova danes precej pozna, še 10 nm. Ker je sonce že zašlo, veter pa postaja vse močnejši, se odločim, da spremenim smer. Barko obrnem proti Dinei, kjer pozno ponoči vplujeva v marino in se priveževa na bencinski pomol. Jaz se utrujen odpravim v posteljo, Tony pa, kot je bilo pričakovati – v mesto.
Zbudim se zgodaj zjutraj in se odpravim na ogled gradu na vrhu mesta, kjer si privoščim »kavo z razgledom«. Ko se vrnem, me na pomolu čaka policija in revežu Tonyju ne pustijo z barke na WC, češ da ni njegova barka in da se nisva prijavila v pisarni marine. Ves konflikt brez problemov rešimo z bankovcem za 20 evrov, midva pa odplujeva iz marine proti mestu, kjer se je vedno ustavljal Jure Šterk, ko je plul tod mimo. To mesto z imenom Moraria je precej majhno, z majhnim sidriščem in manjšim mestnim jedrom. Priplujeva in se priveževa na pomol. Tonyju sem objasnil, da se tukaj najino skupno jadranje konča in naj se jutri zjutraj odpravi na avtobus za Gibraltar. Moja svoboda je bila na preizkušnji, na lastni jadrnici sem se počutil kot jetnik in jadranje je izgubljalo svoj smisel. Jadrati z nekom, ki mu neprestano nekaj manjka in za povrh ob tem še pametuje, je bilo zame nevzdržno. Zato sem se odločil, da je to treba rešiti na najbolj enostaven način, prej preden pride do večjih prepirov in izbruhov. Vse skupaj je namreč postajalo podobno situaciji, ko si v nekem manjšemu prostoru ujet z osebo, ki je ne preneseš.
Medtem ko je Tony pripravljal svoje stvari, sem se odpravil v skatepark. Tonyju sem zaupal in pustil sem ga, da v miru odide. Ves dan sem se zamotil v lepem skateparku, pozabil na uro in na vse skupaj. Pozno poldan sem se vrnil na barko, ki je bila za čuda pospravljena, tudi lijak je umil, česar sicer ni nikoli naredil. Z njegovim načinom kuhanja kave je bil umivalnik namreč vedno umazan. Na mizi mi je pustil sporočilo, na katerem je pisalo: Srečno pot, ugoden veter itd., zraven pa je pustil steklenico whiskyja z zadnjim požirkom, ki ga je namenil meni. Verjetno jo je ves čas nosil s seboj …
Ibiza - Alicante
Naslednje jutro sem se odpravil proti Alicanteju. Vreme je postajalo vse bolj hladno in neprijazno, vsak dan dež. Premišljeval sem, kje bi lahko pustil barko čez zimo in se vrnil domov. Plul sem ob obali, ki je precej poseljena in polna marin, na vsakih 30 nm je bila kakšna. Plul sem od ene do druge in spraševal za ceno priveza za pet mesecev. Navsezadnje sem našel najcenejšo in najboljšo v mestu Torriveja, kjer sem barko pripravil na zimo. S težavo sem zaklenil barko in se odpravil na avtobus do letališča in nato domov. Vse do aprila sem ostal v Sloveniji, vse dni delal in spet varčeval denar, nato pa sem se s prvim toplim vremenom vrnil na barko.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Cagliari – Palma de Majorca | Alicante - Gibraltar > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
