 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Jadranje s Sardinije je bilo popolno nasprotje jadranja s Sicilije. Potem ko je sonce zašlo in po prvi noči rahlega vetra in plapolanja jader, mi je bilo vsega dovolj! Pospravil sem vsa jadra in se odločil, da počakam veter. Vse do dvanajstih ležim in se prestavljam po barki iz kokpita v kabino, iz kabine v kokpit, pa nato po palubi, dokler se ne naveličam. Čakanje na veter mi že preseda, jezi pa me tudi spojler, ki je pri tovrstnih barkah tako nizko, da tolče že v najmanjši val – kot bi z desko mlatil po valovih, pri čemer se barka neprestano potresava. Ta zvok mi para živce že na sidriščih, zlasti kjer je veliko prometa s tistimi malimi čolnički, ki naredijo najmanjše valove, pa vendar ravno pravšnje za ta nadležen zvok in vibracijo. Na odprtem morju je toliko bolj zoprno: barka se premetava z boka na bok in s premca na krmo. Postaja neznosno, vsak udarec vnaprej predvidim, kar me še bolj spravlja ob živce, zato prižgem motor in barka začne mirno drseti po ravni gladini morja. Vetra ni od nikoder, pa bi glede na napoved moral biti. Še dobro, da je poraba goriva tako nizka, da se po celodnevnem motoriranju komaj kaj opazi na števcu rezervoarja. Morje se je popolnoma umirilo in kot kaže vetra še lep čas ne bo. Kaj naj sedaj? Sredi morja čakam na veter? Odločil sem se, da bom imel med čakanjem prižgan motor, da se vsaj malo premikam naprej. To čakanje je trajalo dva dni do zadnjih 70 nm pred Majorko, ko je zapihal maestral, ki sem se ga razveselil kot Sahara dežja. Dva dni sem poležaval po barki, poslušal ropotanje motorja in skrivljene osovine. Na glas motorja se po dveh dneh tako navadiš, da nisi prepričan, če se ti morda ne bo ustavilo srce, ko boš ustavil motor, saj sta 48 ur bila skupaj. Ta plovba je bila kot nekakšen dopust, na katerem sem med poležavanjem in prelivanjem nafte poslušal melodije slavnega motorja Volvo.
Priplujem za JZ del otoka, kjer se odločim, da vržem sidro. Veter piha nekako s S, tako da se sidram na sidrišču zraven treh drugih jadrnic in ene motorne jahte. Ura je že šest zvečer in o napihovanju mojega čolnička in odhodu na obalo niti ne premišljujem. Preverim vremensko napoved, ki ne kaže nobenih sprememb, zato se brez skrbi odpravim v posteljo. Okoli petih zjutraj se veter nenapovedano obrne in valovanje na sidrišču postaja vse bolj divje. Pogled iz kabine mi ni prav nič všeč, saj vidim obalo čisto blizu in to mi nikoli ni bilo všeč. Prižgem motor in se pripravljam na dvig sidra, pri čemer ugotovim, da bo vse prej kot enostavno. Ker se je veter obrnil, in z njim tudi barka, se je moja sidrna veriga navila okoli neke skale tako, da sem zasidran nekako v obliki črke V in dvig sidra ne bo enostaven. Avtopilota in motor nastavim tako, da se praktično ne premikam nikamor, samo motoriram na mestu v konstantni smeri, tako da sidrno verigo pobiram samo s sidrnim vinčem in se tako pomikam proti točki, kjer se je veriga zataknila za skalo. Stojim na sredini barke z dvema daljincema v roki, da usmerjam barko in navijam verigo. Vse skupaj je videti kot neki boj z dvema daljincema v video igri. Ko pridem do točke, kjer je veriga zataknjena, se s sunkom vala k sreči odtakne in val, ki je udaril v barko, jo skuša spraviti iz prave smeri, vendar hitro popravim avtopilota v nasprotno smer za 40 stopinj in barka spet stoji v pravilni poziciji proti valovom. Ko je navita vsa veriga, se sidro zaradi skakanja po valovih nikakor noče zatakniti na pravilno pozicijo, zato se splazim na premec in ga spravim pod pokrov vinča in verige. V trenutku, ko stojim na premcu barke, se znajdem do pasu v valu, že naslednji trenutek pa 3 m visoko nad valom. Pazljivo se splazim nazaj v kokpit, popravim kurz in tolčem proti valovom in vetru več kot 30 minut, premaknem pa se skoraj nič. Medtem ko se trudiva jaz in Ivana zapustiti sidrišče, opazim, da voda prihaja iz prednje kabine točno po vseh predalih, kjer sem imel spravljena vsa električna orodja. Premetavam vse blazine in hitro najdem mesto, od koder prihaja voda. V prostoru, kjer je spravljena veriga, je počila plastična cev za električno napeljavo in ker je premec stalno pod vodo, precej vode uhaja v barko. Trudim se rešiti ta problem pri vsem tem premetavanju. Začnem črpati vodo iz barke, saj jo imam že skoraj do gležnjev. Plujem proti večjemu zalivu, v katerem leži glavno mesto Majorke Palma de Majorca in še vedno motoriram, dokler se barka nenadoma ne ustavi. Motor dela v prazno, valovi pa barko porivajo proti svetilniku, ki označuje začetek zaliva. Kaj sedaj? Vetra je še malo, zato odprem genovo, da se nekako začnem vsaj odmikati od svetilnika, vendar vetra zdaleč ni dovolj, da bi lahko normalno plul po teh valovih, jadro udarja in po treh minutah tudi vetra ni več.
Zavijem genovo, valovi me močno premetavajo, barka skače gor in dol, spojler spet udarja v vodo kot ogromen leseni ploh, poči, da je kaj, barka se zatrese, da se vse pripone stresejo. Če nočem končati na skalah pod svetilnikom, moram nekaj narediti! Lahko bi dal pomožni motor na zadnjo stopnico, seveda je treba stopnico še montirati in v tem času bi bil že na skalah. Pa tudi, če bi mi uspelo, mi motor pri teh valovih ne bi kaj dosti pomagal. Lahko bi vrgel sidro, vendar pa bi mi valovi po vsej verjetnosti polomili vinč. In že sem v zraku, z nožem v roki in masko na glavi in spodnjih hlačah na sebi. V trenutku sem se odločil: v 15 sekundah sem se slekel, vzel masko in nož ter skočil v vodo, da pregledam osovino motorja, če se ni okrog nje navila kakšna vrv. Točno to je bilo: okoli osovine je navita kratka ribiška plavajoča pvc vrv. Treba jo bo odrezati in osovino poriniti nazaj v menjalnik. Zelo preprosto, če se to ne dogaja pod barko, ki skače po valovih tako, da je enkrat visoko v zraku premec, nato krma, barka bi me s svojo težo lahko udarila po glavi in me pokončala. In medtem ko se dvigam na površino vode po zrak, gledam, koliko je do obale. Po vsakem potopu so bile skale vse večje, zvok grmečih valov, ki so butali v ostre skale pod svetilnikom, pa vedno bolj grozeč. Po treh potopih mi končno uspe prerezati vrv. Z vso silo porinem osovino nazaj v menjanik in upam, da se varovalka ni izgubila nekje na vhodu v menjalnik, kar se zelo rado zgodi.
No, tudi to mi je uspelo! Vse natanko tako, kot sem si zamislil, nisem si pa zamislil, kako priti nazaj na barko. Barka je vse bližje obali, pod nogami že vidim dno, globina približno 10 m, krma barke pa skače tako visoko, da bo podvig ujeti lestev, se močno prijeti ter obdržati, ko barki vrže krmo v zrak. Vedel sem, da imam samo eno priložnost, kajti če mi v prvem poskusu ne uspe, se bom zagotovo polomil, barko pa bo vrglo na obalo. Močno se primem za lestev, krma poleti visoko v zrak, mene pa zabriše v kokpit. Nekako zgrešim boom in vse druge štange ter pristanem v kokpitu le z manjšo buško. Prižgem motor, porinem ročico za gas naprej in ob tem vidim vrtinčenje vode za mano. Uspelo je! Sedaj pa samo še prosim: brez presenečenj s kakšno novo vrvjo, saj če je ena, je verjetno še kakšna prav blizu!? Preklinjam vrvi in ribiče.
Težav pa še ni konec. Preko VHF-ja mi povejo, da so vse marine popolnoma zasedene in da mesta zame na žalost nimajo. Jaz pa z vodo v barki, premočenimi aparaturami, ki jih moram nujno umiti s sladko vodo in posušiti, če hočem, da bo še kaj delovalo. Plujem proti marini, proti jamborom, na koncu zaliva vidim še dva jambora. Verjetno je tam kakšen pomol, na katerega se je možno varno vezati? No, pa vseeno vplujem v pristanišče Palme in se parkiram na bencinsko črpalko z dolgim pomolom. Gospodični vržem vrv in privežem barko. Medtem ko sem hotel ustaviti barko, sem potisnil vzvratno in na ta način porinil osovino pet iz motorja, tako da ni mogoče barke premakniti nikamor, razen z vrvjo na konec pomola. Na ta način sem si zagotovil tri dni marine, kjer bom lahko posušil vse stvari in spravil barko nazaj v red. Sprehodim se po marini in ugotovim, da je razdeljena na več manjših marin. V vsaki povprašam po prostem mestu, toda mesta ni nikjer. Vrnem se na bencinsko črpalko, povem, da mesta nisem našel nikjer, v nobeni marini in da bom moral ostati na tem pomolu vsaj en dan, dokler ne uredim barke. Do mene pristopi marinero, še njemu razložim situacijo, on pa čisto prijazno odgovori, da ni problema, le do 7. ure zvečer naj se javim na kapitaniji s svojimi dokumenti in to je to. Oddahnem si. Kako lepo je, ko pri vseh težavah končno naletiš na razumnega in prijaznega človeka.
Z barke zmečem vse stvari in vse razstavim. Blazine postavim na barko, da se sušijo, čeprav ni prav veliko sonca, je pa veter in bodo hitro suhe. Električne aparature ležijo po pomolu, knjige se sušijo na ograji in zraven njih tudi toaster. Barka je videti kot 10 m ciganskega naselja, jaz pa sem srečen, da sem jo odnesel le z buško. Naslednji dan si ogledam nasedlo dvojambornico, ki jo je morje vrglo na obalo skoraj natanko pred katedralo Santa Maria. Množica ljudi se zbira okoli nje in najbolj zavzeti skušajo splezati na palubo, od koder bi bila njihova fotografija fantastična. Prijatelja mi pošljeta sliko s sidrišča, kjer sem bil zasidran včeraj. Poslikala sta motorno jahto, ki je končala na plaži. Še enkrat si oddahnem, da sem varno prestal to težko preizkušnjo. V marini Palma de Majorca sem nato ostal še 14 dni. Stroške sva si delila s Tonijem, švicarskim avanturistom z barke Artemist. Posadka se je sprla in Toni se je preselil na mojo barko, jaz pa sem čas izkoristil za raziskovanje glavnega mesta in otoka.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Milazzo–Cagliari | Palma de Malorca – Alicante > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
