Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Milazzo

V mestu Milazzo sem ostal na sidru štiri dni. Zadnji dan se vse sidrišče izprazni, vsi se prestavljajo v marino, zato se prestavim tudi jaz, da ne bom izjema. Veter se je obrnil, piha iz SV in na sidrišču so 2 m visoki valovi. V marini dobim zadnje prosto mesto, ki pa je bilo premajhno za mojo barčico in škripanje bokobranov točno na mestu, kjer imam posteljo, je bilo nepozabno. Ves dan posedam v mojem priljubljenem baru in pijem slastno italijansko kavo, v stekleni vitrini pa si ogledujem rogljičke in razne mojstrovine italijanskih pekov, ki pa si jih danes ne morem privoščiti, saj imam barko v marini, pri sebi pa le nekaj kovancev za kavico. V vsakem mestu si najdem »svoj« bar, kjer pijem jutranjo kavo in se prebujam. Tako pač je v življenju – ne moreš imeti vsega, v tem primeru barko v marini in tistih rogljičkov iz vitrine. Vrnem se v marino, naravnost v recepcijo, razložim, da mesto, ki so mi ga dodelili, pač ni primerno za mojo barčico in da bi bil zelo vesel, če se lahko prestavim kam drugam, saj marina nikakor ni poceni in s tem mestom nisem zadovoljen ... Na srečo niso imeli nobenega mesta, zato plačam marino in se poslovim. Ženska v pisarni pa mi pravi: »Kam pa greš, zunaj so dvometrski valovi in ura je že sedem zvečer, kmalu bo noč?« Razložim ji, da je marina predraga, parkiran pa sem med dve debeli barki, ki stiskata mojo barko tako močno, da se mi zdi, da se je zožila za 30 cm in iz tega razloga podaljšala za 1 m in sedaj, ko imam za en meter daljšo barko, mi boste verjetno računali še več! Odplujem proti Palermu, veter je pravi, malo bo premetavanja po valovih, najtežje bo priti iz marine, ampak bo že nekako, če seveda motor ne bo delal kakšnih problemov.

Zapustim pristanišče in začne se premetavanje po valovih proti vetru. Ko priplujem okoli rta, je sonce že zašlo. Na tej strani je morje popolnoma ravno, le vetra je precej. V zalivu sta zasidrana dva katamarana in ena jadrnica. Odločim se, da vržem sidro takoj za pečino in grem v posteljo. Sredi noči se veter močno okrepi. Stopim iz kabine in si ogledujem kolobocije sosednjih bark na sidrišču. Katamarana sta dvignila sidro in motorirata na mestu proti vetru vso noč, jaz pa sem dvignil sidro in se prestavil na sredino zaliva, kjer imam varno razdaljo od čarterjev. Spustim vso verigo, počakam nekaj minut na palubi in se vrnem v posteljo. Zjutraj se zbudim, vetra od nikoder in k sreči so tudi moji sosedje zapustili zaliv. Popijem kavo, medtem dvignem sidro in se počasi odpravim proti Palermu.

Walter Teršek

Do treh popoldan vetra še vedno ni od nikoder, samo valovi so ostali, zato so pač iznašli motor, ki ropota v moji barki. Dve uri pred sončnim zahodom se veter vrne, seveda točno od tam, od koder ga ni treba. Celo noč vozim z drugo krajšavo in polovico genove. Pred sončnim vzhodom sem že pred Palermom. Kako in kje vpluti, se mi tudi sanja ne, saj je mesto polno luči, zunaj pa je noč. Zato počakam eno uro na sončni vzhod in na ribiče, ki zgodaj zjutraj zapuščajo pristanišče in so najboljši vodniki za vplutje in izplutje. V Palermu sem se moral ustaviti zgolj samo zaradi pošiljke, ki je prišla iz Slovenije in v kateri so nove sončne celice in EPRIB od Luxery Marina. Medtem ko sem montiral sončne celice in pripravljal barko za plovbo proti Sardiniji, smo vsi čakali na ugodno vreme. Na mojem pomolu smo štiri barke, ki plujemo v isto smer proti zahodu. Dežuje že šest dni zaporedoma, barka je pripravljena, samo še vreme čakam prav tako kot vsi drugi. Končno 2. oktobra vsi zapustimo marino. Prvi dan vremenska napoved ne kaže najbolje, a veter se je le obrnil nazaj na SV.

Walter Teršek

Prvo noč grmi iz vseh strani, strele padajo v morje kot puščice, ki jih streljajo iznad oblakov. Bojim se prav tistega, kot se boji vsak: da bi mi strela udarila v jambor! S tem bi se mi skurila vsa elektronika. Tolažim se s tem, da ko pada dež, je možnost, da strela udari v jambor manjša. Čez 20 minut pa je prenehalo deževati. Še vedno grmi, se bliska, strele tolčejo v morje, veter se obrne za 180 stopinj in sedaj piha iz JZ. Premišljujem o vrnitvi v Palermo, vendar si premislim. Vso noč me premetava, valovi prihajajo od spredaj in od zadaj, na vsake toliko časa pa butne tudi kakšen s strani. Sam svojim očem ne morem verjeti in si rečem: vse je mogoče prav tako, kot nič ni nemogoče! Zjutraj se vreme nekako popravi, oblaki se razpihajo in jadranje ima spet svoj čar. Sedim v kokpitu in jem moje kosilo: konzervo tune in star kruh, na katerem si skoraj zlomim zob, zato ga pred vsakim ugrizom za kratek čas namočim v mleko. Premišljujem, kje so druge barke, kako so oni preživeli to noč? Sonce je zašlo, jadram z drugo krajšavo in veter naenkrat izgine, na vrhu mojega glavnega jadra pa sedi črna vrana in nikakor noče z njega. Barka se premetava z boka na bok, jaz pa se oziram okrog in razmišljam, kdo mi je vzel veter in kaj pomeni ta črn ptič sedaj na mojem jadru?

Walter Teršek

Ne rabim prav dolgo, da mi »kapne«, da je vse to zatišje pred viharjem. Nad menoj in povsod naokoli se spet zbirajo oblaki. Črna vrana na jadru. Skočim iz kokpita, kot bi me izstrelil. Genovo zavijem v dveh sekundah. Breke off glavnega jadra, jadro dol, hitro ga zložim in povijem z vrvjo okoli buma. Začelo se je! Veter se vrtinči, windeks se vrti v krogu. Znašel sem se sredi ciklona. Poskušam jadrati z malo genove, a veter jo samo premetava na levo in nato na desno. Opazujem windeks in merilec vetra na vrhu jambora. V Črni gori ga nisem dobro fiksiral, ker nisem imel na jadrnici nobene matice s plastiko in sem se moral zadovoljiti z navadnimi, ki pa so se spet nekako odtegnile in merilec spet pleše zraven windeksa. Vso noč me premetava, jadrati ni mogoče, zato uporabim motor. Vse skupaj traja do štirih zjutraj, ko se nebo razjasni, konstanten veter se vrne s S, maestral z ne tako močnimi sunki, zato imam glavno jadro na tretji krajšavi, vrv genove pa držim stalno v roki, da jo lahko v primeru sunka odtaknem od vinča in s tem hitro rešim problem. Barko imam praktično na povodcu. Danes je tretji dan, odkar sem zapustil Palermo in po GPS-karti sem čisto previsoko, saj sta me veter in tok odnesla proti S, zato lepo jadram s hladnim maestralom, ki prihaja s francoskih Alp. Računam razdaljo, računam karto in moral bi biti že zdavnaj na Sardiniji, vendar tokrat nisem sam in nisem niti na Sardiniji. Na barko se mi je zatekel manjši ptiček z rumenim trebuščkom. Vso noč je sedel na ograji in mi delal družbo. Zjutraj se je že opogumil in se prestavil v kabino, kjer je sedel na moji božanski deki iz merino volne, na kateri je narisan prisrčen kužek – ptiček je sedel prav na njem. Ko je imel dovolj mehke volne, se je prestavil v viharno okno, kjer je radovedno opazoval okolico, kot da bi vedel, da se mora vsak čas na obzorju prikazati Sardinija. Pripravil sem si spet slastno kosilo: odprl konzervo tunine, kruha je hvala bogu že zmanjkalo, tako da sem tudi na mleku privarčeval, mojemu prijatelju pa sem v zamašek natočil malo vode in na krožnik nadrobil piškot. Ko sva končala z najinim prestižnim kosilom, sem šel počivat, on pa se je vrnil v viharno okno. Ob petih popoldne je skočil z okna, odletel v kokpit in nato zapustil barko brez kakršnega koli pozdrava in slovesa, razen tega, da mi je na mizi pustil manjšo lužico in beli flekec. Hvala ptiček, upam, da si užival na moji barki.

Walter Teršek

Na vsake toliko časa pomolim glavo iz kabine in pogledam okoli sebe. Pred menoj je Sardinija, v redu, si mislim in nenehno pogledujem na vrh jambora, če je merilec vetra še vedo tam. Nato se prestavim v kokpit in ga še vedno opazujem, kako se premika sem in tja in mi para živce. Ura je sedem zvečer, sonce je zašlo, jaz pa sem končno pred prvo marino na JV Sardinije. Spustim jadro, ga pospravim, zavijem genovo in prižgem motor. Pogledam na vrh jambora: merilec vetra spet visi na žici in grozno opleta sem in tja, no vsaj celo pot mi je krajšal čas z mislijo, ali bo ali ne bo, prav tako kot moja barka. Vplujem v marino in se privežem na bencinski pomol. Ves utrujen in vesel se uležem v kokpit in tam tudi zaspim. Sredi noči se prestavim v posteljo. Zgodaj zjutraj se zbudim naspan in poln energije. Splezam na vrh jambora, končno pravilno pritrdim merilec vetra in se spustim »nazaj v dolino«, bi rekel Kekec. Ob 9. uri se odpre bencinska črpalka, kjer natočim 20 l nafte zgolj zato, ker sem bil privezan na pomol čez noč in mi zato ni bilo treba plačati marine. Prestavim se na drugo stran v marino, kjer so tudi že druge barke, s katerim smo skupaj zapustili Palermo. Tudi Artemis s Švicarji je spet tu.

Jadranje iz Palerma je trajalo zame 68 ur, veliko več, kot bi moralo. Angleži so potrebovali 28 ur, a so pluli le z motorjem in s povprečno hitrostjo 8 vozlov. Ko smo se srečali v baru, so jamrali in se pritoževali nad vremenom, vse dokler jim jaz nisem povedal, koliko časa je trajalo moje jadranje. Pogovor je tekel o vremenu, kmalu pa smo ugotovili, da manjkajo Avstrijci. Vrniti so se morali nazaj na Sicilijo. Sunek vetra jih je popolnoma položil, saj so jadrali z vsemi jadri in posledično so izgubili tudi jambor z vsemi jadri. V kontaktu z njimi je bil stari Anglež z dolgo sivo brado, lastnik ogromne dvojambornice. Po celem dnevu posedanja, debatiranja o barkah in jadranju smo se vsi vrnili na svoje barke in poskušali nadoknaditi spanec, ki ga nismo imeli med plovbo. V tej marini se je vse plačevalo, tudi tuši, zato sem svoje tuširanje rajši opravil kar na pomolu. Zgodaj zjutraj še pred sončnim vzhodom sem zapustil marino in še preden se je odprla pisarna v marini. Odplul sem v glavno mesto Sardinije Cagliari, kjer je bila marina precej cenejša, pa tudi lega je omogočala boljši dostop do trgovin in druge infrastrukture. Tukaj sem preživel 10 dni. Medtem sem zašil glavno jadro, ki se je natrgalo zaradi dotrajanosti materiala. Tudi Švicarji so se mi pridružili že naslednji dan. V marini sem nalovil ciplje in jim jih pripravil na žaru. Sam jih nisem hotel niti pokusiti, češ da ne jem rib ... Njim so bile odlične, čeprav ulovljene v marini.

Walter Teršek

Čakanje na ugodno vreme mi je že precej presedalo. Končno je prišla primerna napoved in ob 15. uri sem zapustil pristanišče, odjadral iz Cagliaria in nastavil ruto proti Majorki. Jadram po rjavi vodi iz zaliva in se okoli rta regatam z dvojambornico, ki jo sponzorira sardinijski proizvajalec piva Ichnus. Takega sponzorja se ne bi branil noben jadralec. Napoved je lepa, vreme naj bi bilo sončno in tudi vetra naj bi bilo dovolj. Poslovim se od zadnjega svetilnika na tem otoku in se ne oziram več nazaj. Lady Ivana pa s sončnim zahodom izgine z obzorja.

 

< Hercegnovi – Milazzo   Caligari – Palma de Majorca >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek