 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Otok Uere, Nova Kaledonija
Driiiiiiinnnn ….. prebudi me budilka na telefonu, ura pa je komaj 4 in 30 minut. Vstanem, pospravim posteljo, se umijem, uredim, skuham kavo in jo spijem, le vremenske karte ne morem pogledati še enkrat, ker nimam interneta.
Ura je 5:10 zjutraj, jaz dvigujem sidro, malo naprej ga dviguje tudi Norvežan. Zapuščava otok Raja, Ile des Pins. Norvežan pravi, da se bo sem še vrnil, ker ostaja tukaj do maja, jaz vem, da tukaj ne bom več sidral. Žal, mene čakajo drugi plani in druge poti.
Zaliv je zelo zaščiten, sidrišče je veliko in prijetno, ni globoke vode, saj je globina nekje med 5 in 6 metrov. Voda je čista, na obali je zvečer mir in ni vetra. Rajsko sidrišče. Dvomim, da na Novi Kaledoniji obstaja še eno takšno. Plujeva na motor, zjutraj tukaj ni vetra, a ga že ob pozni sedmi uri začutiva, a še vedno ne dovolj za jadranje. Šele nekaj čez osmo razprem jadra in jadram ob vetru devetih in desetih vozlov in vsake pol ure pogledam na merilnik vetra in veter raste. Sicer imava valove v krmo in to nama še dodatno pospeši plovbo.
Srečam se s potniško ladjo, ki pluje le 100 metrov stran od mene. Ni velika, a tudi mala ni, verjetno prevaža precej gostov, ki si želijo ogledati tukajšnje otoke. Od 8:30 do 9:30 dvakrat zagrabi riba, potegne vabo na silo, nato pa spusti. Pametne so te novodobne ribe! Naslednjič riba prime in me skoraj potegne z barke, nekaj velikega se je ujelo in res zataknilo. Začnem vleči, palica se upogne, zavora na roli ne deluje in laks se še kar odvija. Zdaj ga je zunaj že vsaj 250 metrov, riba ne odneha. Zavoro pritegnem na silo do konca, zategnem in …. Se poslovim od ribe in vabe. Le riba ima po novem piercing v ustih. Pa je šla ena dražjih vab. Za ta denar bi lahko kupil kar lep kos tune. To je šport, preživetje in tudi relaksacija. Torej ne smem obupati, zato namestim novo vabo, tokrat zadnjo. Zadnjo od boljših. Tistih nekaj drugih še imam dovolj, kakor tudi nekaj ribiškega pribora in trnkov, ki so namenjeni ribičem, domorodcem na oddaljenih otokih. To pa je bil tudi zadnji ugriz ribe v tem dnevu, kajti nova rumenkasta vaba ni privabila niti trave, ki plava na gladini. In kaj bo za večerjo? Tuna, 100-odstotno, če ne sveža, pa iz konzerve.
Ko po dobri polovici poti prideva v kanal, kjer je tok zelo močan, se pojavi tudi močnejši veter. Jadram samo z genovo in sem že hiter, čeprav nimam več najbolj čistega podvodnega dela barke. Pogovarjava se, kam bi še zavila in sidrala, a veter je vedno lepši in boljši. Pa še v pravo smer piha, kar zna biti redkost. Zato kar vlečeva in vlečeva, dokler ne prideva 20 milj do Noumee, ko piha že 20 vozlov, nato 22, 23 …, sunki do 28 vozlov. Bavaria leti kot sneta sekira …, 7,4 vozla na trenutke, v povprečju pa 6,5 do 7 vozlov. Kolega ima večjo barko, boljšo, večja jadra in mi uide za dve in pol milje po AIS. Oba s kolegom sva se strinjala, ko sva se po radiu pogovarjala, da je Noumea vetrno mesto. Tu po moje nikoli ne piha pod 17 vozli. Vsaj čez dan ne, se pa zato ponoči lepo umiri na lepih 12 ali malo več vozlov.
Zadnjih sedem milj so bili kar veliki valovi in barko je precej zibalo, na koncu sem ob vstopu v zaliv mislil, da mi je odpovedal motor, saj barka ni šla nikamor, ker je bil tok močan vsaj dva vozla, če ne več. Tukaj mi začne delati tudi internet, sicer bolj 2 G, le včasih se prižge 3 G. Kje so časi, ko je letelo po ekranu s hitrostjo LTE 4G.
Po natanko 12 urah in 67,8 preplute milje sem sidral v meni že znanem zalivu ob otoku Uere, ki se nahaja 5 NM južneje do vstopa v Port Moselle. Kolega je bil dobre pol ure pred mano in to prednost je pridobil samo v zadnjem delu 15 milj. Rekel je, da je danes letel 10,1 vozla. Tukaj sta v zalivu dva katamarana, a sta oba blizu obale. Jaz sidram za njima, a sem bolj na sredi zaliva, zato kar precej čutim veter. Še sreča, da nimam večjih valov. Utrujen sem, naredim si testenine s tuno. Okoli 23. ure zvečer se veter res malo umiri, a ne toliko, kot je napoved. Še vedno piha 17 vozlov in pred polnočjo že zelo utrujen odidem v posteljo.
| < Baie De Kuto – 4. del | Nadaljevanje plovbe 6.5.2020 |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
