 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Na otoku Lanzarote sem spoznal Pipota. Pipo je star 35 let, doma iz Alicanteja, vendar se je preselil na Kanarske otoke, kjer je za njega raj. Kupil si je malo barčico, ki je že s prejšnjim lastnikom objadrala Atlantik vse do Cape Towna in nazaj do Kanarskih otokov. Prejšnji lastnik je bil Norvežan in je s tisto majhno plastično lupinico jadral sam. Barka je bila dolga 8 metrov in prepeljati jo je bilo treba s Teneriffa nazaj na Lanzarote, kjer bi bila spet dom Pipotu, saj je dobil službo na tem otoku.
Prosil me je, če bi mu jo lahko pomagal prepeljati, češ da ni dovolj izkušen, da bi jo pripeljal sam in za povrh na barki ne dela notranji motor, ima pa dva zunanja motorja, za katera pa ni prepričan, ali sploh delujeta. Moja barka je čakala na dvigalo v marini Areciffe in ker kaj bolj pametnega nisem imel početi, sem mu bil seveda pripravljen pomagati. Kupila sva letalski karti in v soboto sva imela let. Dogovorila sva se, da se dobro spočijeva, zato sem se odpravil spat precej zgodaj in ker je bil v marini vsak petek velik koncert, sem noč prespal v mestu pri prijateljici, on pa na prijateljevi barki v marini, vendar od njegovega počitka ni bilo kaj prida, saj se je odpravil spat precej pozno ali zgodaj kakšno uro pred odhodom. Trkal sem mu po barki in ga skušal prebuditi, vendar brez uspeha. Tri ure kasneje je le prilezel iz kabine in seveda sva na letališče odhitela v naglici.
Ko sva prispela v pristanišče, kjer je imel privezano barko, se mi je pristanišče zdelo zelo znano, saj sem pred leti na terasi te marine pil kavo zadnji dan, preden sem imel let za Slovenijo.
Ko sem videl njegovo barko, sem vse skupaj po tihem obžaloval, obenem pa sem se dogodivščine tudi veselil. Na barki je imel dva pomožna motorja, eden je bil ameriški, znamke Mercury, drugi pa legendarni Tomos 4. Oba motorja je imel montirana na deski zadnje ograje, tako da je bilo vse skupaj videti precej smešno. Balkan in Amerika – odlična kombinacija. Tomosa sem razstavil in sestavil nazaj. Prižgal je le za minuto, nato pa ugasnil in kakorkoli sem se trudil, mi ni uspelo, saj je v uplinjaču manjkal manjši del, ki ga ni bilo moč najti nikjer. Kasneje mi je Pipo pojasnil, da je njegova soseda poskušala popraviti motor in ga popolnoma razstavila in sestavila nazaj, vendar, kot kaže, medtem tudi izgubila ta del. Slika je postala jasna in motor je bil na ograji samo še za okras.
Šla sva v pisarno in prosila, da naju marinero s čolničem odvleče iz marine. Tisti dan je še pihal veter z juga in jadranje v kanalu med Tenerrifom in Las Palmasom bi bilo s tem vetrom precej lažje.
Marinero je kmalu potrkal na barko in čas je bil, da odveževa vrvi in se odšlepava iz marine. Ujela sva rahel vetrič, ki pa je po dveh urah popolnoma popustil. Poskušala sva usposobiti še Američana, vendar kot je bil Pipo nespreten, se je peta motorja zataknila in potrebno je bilo kopanje sredi kanala v Atlantiku. Nekaj časa se gledava, češ kdo bo skočil v vodo, on pravi, da so v Atlantiku morski psi, jaz pa mu odgovorim:
»Tudi kiti so in ali si prebral, pred tednom dni je na severni strani otoka naplavilo gromozansko hobotnico. Glava hobotnice je bila večja kot kabina kamiona, lovke pa daljše kot cel kamion, je pisalo v novicah.«
Pipo seveda ni hotel v vodo.
Pa mu pravim: »Misliš, da si kaj bolj varen na tej barki kot v vodi? V primeru, da si te poželi taka hobotnica? Poleg tega je pa barka še rumene barve in zato še bolj mamljiva.«
Kakorkoli – skočim v vodo, odtaknem peto motorja in si spotoma še ogledam podvodni del barke, ki me je zelo navdušil, saj ni bil skoraj nič zaraščen. Motor nama v prvo uspe vžgati, nato pa ugasne. Pipo potegne še enkrat vžigalno vrv, ki mu ostane v roki, motor pa deluje. Sedaj je samo vprašanje, kdaj bo ugasnil in ko bo ugasnil, ga ne bo več mogoče prižgati, saj na barki ni orodja, s katerim bi lahko vsaj za silo popravil vrv.
Motor je ugasnil čez 30 sekund, midva pa sva se samo spogledala in nasmejala. Hjahhhh Američani! Ostala sva brez motorja, brez vetra, v popolni bonaci in nisva mogla narediti nič drugega kot opazovati, kako naju tok nosi nazaj proti jugu, od koder sva prišla. Nisva imela kaj drugega, kot da sva opazovala sončni zahod, si medtem kuhala večerjo in odprla staro steklenico vina, ki sva jo našla zabrskano med starimi filtri motorja in drugo kramo v njegovi barki. Čez noč naju je prišel obiskat kit, ki je sopihal okoli barke. Zjutraj so naju prišli pozdravit še delfini. Vetra še od nikoder, ura pa je že poldne. Omenil sem mu, da če bi včeraj prej vstal, bi bila sedaj že na severu otoka, kjer bi ujela veter in bi sedaj lahko jadrala že proti Lanzaroteju. No, kar je, je in treba se bo soočiti s tem.
Po radio postaji se je začel vrteti rdeči alarm za kanal med otokoma. Ponavljali so force 9, veter s S SV. Samo čakala sva in opazovala, kako so se oblaki zbirali okoli otoka, najprej je začelo deževati, ob sončnem zahodu pa je zapihalo. Na barki ni imel nobenih navtičnih kart, imel je samo telefon, na katerem je imel Navionics, vendar ni imel polnilca za telefon, baterijo pa je spraznil že včeraj za instagram. Zato sva si pomagala z googlovimi mapami, ki pa ne kažejo prav veliko. Veter je zapihal in jadrala sva v veter s tistimi preperelimi jadri, ki sem jih natrimal, kakor se je le dalo, da je barka le plula v orco. Začeli so se valovi in iz minute v minuto so postajali večji. Barka pa je brez problemov plula čez njih s hitrostjo med 3 in 6 vozlov. Jaz na krmilu, Pipo na vinču in ko sva obračala smer, je bila potrebna popolna usklajenost in hitro menjanje strani jader v pravem času, ko barka doseže vrh vala in nato hiter obrat.
»Uno, dos, tres ... ahora (sedaj) Pipo!« in barka se obrne, jadra zaplapolajo na drugo stan, priteg na vinč in bum gremo dalje v drugo smer. Obračala sva na vsake pol ure, medtem pa je Pipo počival v kabini in na vsake toliko časa skočil do vrat, češ kaj je to, saj se je barka včasih, ko so prišli trije zaporedni valovi, močno stresla. V Španiji jim pravijo 3 Marije in to z razlogom, še posebej na tako majhni barki. Rdeči alarm se stalno ponavlja po VHF-postaji in ob treh ponoči javijo, da je v kanalu prišlo do trčenja tovorne in ribiške ladje. Ribiška ladja je potonila, na palubi pa je bilo 12 ribičev, ki jih iščejo po morju.
Glavno jadro je bilo že toliko natrgano, da od njega ni bilo prav več veliko, zato sem odvil še malo genove. Kmalu za tem se je sistem za navijanje polomil in odvila se je cela genova. Barka se je polegla in takoj za tem sem spustil vrv iz vinča, pustil krmilo Pipotu in mu rekel, naj ne pluje z glavnim ostro proti vetru, saj si nisem hotel premočiti moje obleke. Vendar je bila ta želja zaman. Visoki valovi so se podirali čez premec, jaz pa se oklepam z nogo okoli ograje in z obema rokama skušam popraviti navijalni sistem. Pravijo ena roka zase, ena za barko. To v tistem trenutku ni bilo mogoče. Obe roki sem imel za barko, ki ni bila niti moja. Vendar – bila je od prijatelja in to je bilo edino, kar je imel v življenju.
Pipo mi vpije: »Walter, to je nemogoče popraviti!«
»Nič ni nemogoče, verjemi mi!«
Po desetih minutah kopanja, tuširanja in premetavanja na premcu barke, kjer so me valovi dobro presolili, mi je le uspelo popraviti navijalni sistem in se splazil nazaj v kokpit. Jadrava dalje, Pipotu naročim, naj javi na kanal 16 najino pozicijo in najino situacijo: ni motorja, veter, jadra itd. Nadaljujeva pot, jaz spet na krmilu, Pipo na vinču. V krmilu je nastajalo vse več praznega prostora, kar pomeni, da je le vprašanje časa, kdaj bo jeklena žica popustila in krmilo bo tam le še za to, da nekaj visi in nič drugega. Postalo nama je jasno, da ta barka ne bo videla Lanzaroteja in da bova morala nekako pristati v prvem pristanišču.
Uro in pol pred sončnim zahodom sva le prijadrala na S otoka pred mesto San Andreas, kjer je Pipo poznal ljudi v marini. Nisva mogla vpluti v pristanišče, saj kakor koli sva se približala vhodu, je vetra zmanjkalo in tok naju je znova odnesel nazaj. Pipo je vrgel sidro, zelo jezen, z vso verigo in to 40 m globoko. Jaz ga opazujem in si mislim: oh ti Španci ...
»Veš Pipo, več verige boš spustil, težje jo bo dvigniti!«
»Ja, ja Walter,« mi je žalostno odgovoril. Ko je sonce vzšlo, nama je prišel na pomoč marinero s svojim gliserjem, da naju potegne do pomola v marini. Vendar je bilo treba sedaj potegniti na palubo verigo in sidro. Pipo je znova rekel: »To je nemogoče!« Jaz pa sem mu znova razložil, da ni nič nemogoče in sva vse skupaj s skupnimi močmi le potegnila na palubo.
Parkirala sva barko v marini. Pipo je šel v pisarno, jaz pa v prvo kavarno, kjer sem rezerviral dve letalski karti na let nazaj na Lanzarote. Ko sva privezala barko, sem si upal dvigniti plastike na priponah in si ogledal pripone, ki jih prej sploh nisem hotel preveriti, saj sem si rekel – bolje, da ne vidim. In ko sem videl back stay, kako je že poln rje in se aluminijasti del komaj še drži, mi je postalo kar slabo, obenem pa sem bil najbolj srečen, da sem tu. Lahko bi izgubila jambor, nato verjetno še krmilo, in bila bi tam na razburkanem morju kot plastenka, ki bi jo morje neusmiljeno premetavalo. In ko pade jambor, po navadi naredi še kakšno luknjo v barko, dokler ne porežeš vseh pripon in odvržeš jambor v vodo. Seveda orodja za rezanje ali ščipanje pripon na tej barki ni bilo, zato sva bila na koncu oba srečna, da sva tam, kjer sva.
Rezervirala sva letalsko karto še isti dan in vse skupaj je šlo precej hitro in srečno. Ko sva pristala v marini, nisva imela denarja za avtobus, imela sva sicer bančno kartico, ampak bankomata nikoder. Sam sem ga iskal 3 ure in se obupan vrnil v marino. Pipo me je s prtljago že čakal na avtobusni postaji in ko sem mu povedal, da nisem našel bankomata, sva prosila za 4 evre v pekarni, kjer nama je prijazna Španka brez problema pomagala in nama za na pot dala še dve plastenki vode. Peljala sva se do glavnega mesta, presedla po tem na avtobus do letališča, kamor sva prišla pol ure pred poletom. Najbolj zanimivo pri letalih na tem otočju je, da niso preveč natančni pri pregledu sicer prepovedanih stvari na letalih. Ko sem bil že na barki, sem segel z roko v žep in v njem našel moj nož, ki ga imam vedno v žepu jadralne jakne Luxury Marina za primer, da bi moral prerezati vrv ali katero koli stvar. Na pregledu pred vstopom na letalo ga niso odkrili. Na poti nazaj pa sva imela rezervno jadro, prepojeno z bencinom, ki se je Pipotu med premetavanjem po valovih polil po celi kabini in seveda tudi po jadru. Pred vkrcanjem so naju poklicali na pregled in rekli, naj odpreva jadro, da preverijo, kaj ima tak vonj, češ da je vonj sumljiv po eksplozivu. Midva sva se temu pošteno nasmejala in poskušala odvozlati tisti vozel na vreči jadra, vendar so se policisti premislili, ko so videli, kako močno je zavozlan, in preprosto vrgli prtljago v letalo.
Vrnila sva se na Lanzarote in nazaj v marino. Kot zanimivo: kaj se je zgodilo tej jadrnici kasneje, ko sem jaz svojo barko barval v Rubiconu, je Pipota in njegovo barko privlekla obalna policija. Med otokoma Teneriffe in Lanzarote mu je namreč odpovedalo krmilo, ker se je strgala jeklena žica – prav tista, na katero sem ga opozoril, pa me ni poslušal. No, vse se je le končalo srečno in sedaj ima svojo barko zasidrano pred Playa Blanco na Lanzaroteju.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Gibraltar – Lanzarote | Lanzarote > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
