Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Na otoku Lanzarote sem spoznal veliko ljudi, med njimi tudi Francoza Steva, ki se je naveličal načina življenja v Franciji. Službeno je prepotoval skoraj ves svet. Ukvarjal se je z urejanjem razsvetljave in light showov, ki ste jih imeli možnost videti na Evroviziji in tudi na posnetku nekega ognjemeta, ki je bil vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov.

Steve je pred mesecem dni kupil rabljeno jadrnico Elan Impression, ki je že enkrat objadrala svet. Med plovbo je imel bivši lastnik skupaj s posadko številne nevšečnosti z barko, med drugim tudi s krmilom, ker se je odlomil krmilni list, tako da jim je ostalo samo še 30 cm krmilnega lista in s tem so se trudili prepluti 400 nm do prvega pristanišča, kar jim je na srečo tudi uspelo. Po tem je lastnik izgubil vso ljubezen do svoje barke in jo zaradi razočaranja tudi prodal takšno, kakršna je bila – brez krmila.

Walter Teršek

Steve je kupil barko, popravil krmilo in se odločil z njo jadrati okoli sveta, čeprav je bil brez vsakršnega znanja o jadranju. Izplul je na Atlantik skupaj s svojim prijateljem Georgom, ki je imel precej znanja o jadranju, saj je pred leti plul ob vsej vzhodni obali Amerike. Skupaj sta prijadrala do Lanzaroteja, kjer smo se spoznali. Dogovorili smo se, da skupaj odjadramo na Gracioso, otok severno od Lanzaroteja. Zgodaj zjutraj sem se odpravil z moje barke na sidrišče pred Grand hotelom, kjer me je Steve čakal z gumenjakom, kot sva bila dogovorjena. Ko smo zapustili sidrišče, sta me prosila, naj pogledam glavno jadro, ki se je zdelo predolgo za to barko in genovo. Ko je Steve kot vedno dvignil jadro, sem takoj opazil napako: nikoli ga ni natrimal z bumom in zato je bilo jadro preveč ohlapno. Plapolalo in butalo je ob jambor. Jadro je bilo originalno in bi bilo nemogoče, da bi bilo preveliko, le nevešči Steve ga ni znal dobro namestiti.

Jadrali smo v orco in nekako sem jim skušal razložiti filozofijo jader in vetra: z vetrom se premika vsaka stvar, tudi če imaš namesto jamborja lesen kol in na njem obešeno kakšno krpo. Jadranje z Impressionom je bilo zelo udobno in nič kaj razburljivo. Ko smo prispeli na sidrišče, sem opazoval francoski način sidranja in si po tihem rekel: »Kaj takega! Sem mislil, da sem že vse videl ...!«

Tisti večer sem užival v francoski kulinariki, h kateri spada seveda tudi odlično vino. Steve in George sta imela vsak svojo kabino, jaz pa sem spal v salonu. Na sidrišču je bilo malo vala s strani, zato se je barka prijetno zibala in zaspal sem, kot bi mignil. Zbudim se seveda prvi in to zgodaj zjutraj, se prestavim iz barke v kokpit, kjer nadaljujem moje prebujanje. Medtem opazujem jadrnico, ki se približuje sidrišču: dvojambornica z ameriško zastavo. Nekam znana se mi je zdela. Vzamem daljnogled in ugotovim, da je to ena izmed najbolj slavnih jadrnic – jadrnica Delos, ki objavlja svoje potovanje okrog sveta na kanalu Youtube in ki je pravkar prijadrala iz Evrope.

Walter Teršek

Ob tej zgodnji uri so na tem sidrišču še vsi spali, mene pa je ob pogledu na ribe, ki so plavale okrog barke, zamikal ribolov. Vedel sem sicer, da je tukaj ribolov prepovedan, saj je to območje narodni park, vedel pa sem tudi, da ta zaliv vsako jutro obišče policija, zato sem jih tudi počakal. Kmalu so pripluli, pa tudi zelo kmalu odpluli. Medtem ko sem opazoval, kako bodo izginili za rtom otoka, sem se že oblekel v neoprem in ko jih ni bilo več videti, sem skočil v vodo. Sprva sem se le potapljal in opazoval lepoto morskega dna, nato pa sem se odločil, da vendarle ulovim nekaj rib za večerjo. Izkazalo se je, da sem nalovil rib za ves teden in s temi ribami sem dva dni kasneje v baru pripravil večerno pojedino za prijatelje.

Ko sem se vrnil na barko, sem čistil ribe vse do kosila. Po kosilu sem odplaval do obale in se sprehodil čez vse tiste sipine na otoku do majhne prijetne vasice, kjer sem se zamotil z fotografiranjem in opazovanjem tamkajšnjega. Na tem otoku je znano, da po končani turistični sezoni ostanejo le domačini in vse skupaj postane zelo pusto – kot iz kakšnega filma Ghost town. Še vedno se nasmejem ob dogodku iz te vasice: sedel sem na terasi malega lokalnega bara in kadil cigareto. Na mizi sem imel škatlo cigaret in kavo. K moji mizi pristopi starejši možakar in prisede. Vpraša me, ali bi lahko dobil eno cigareto, ki mu jo seveda ponudim. Možakar z užitkom prižge cigareto, pa ga že nekaj trenutkov kasneje izza sosednje mize okrega prijatelj, češ da ne bi smel kaditi zaradi operacije na pljučih. V tistem trenutku možakar dvigne majico in pokaže trebuh, ki je bil po vsej dolžini prerezan, šivi pa so bili videti zelo sveži, saj je imel operacijo le sedem dni nazaj. Pravi, da zdaj pokadi samo eno cigareto na dan. No, si mislim, in od vseh ljudi je našel ravno mene za to cigareto! Pa si znova rečem: »No, sem mislil, da sem že vse videl!« Komaj so mu rešili življenje, on pa kar nadaljuje ... No, vsak po svoje, pravimo.

Vrnil sem se na barko in čas je bil, da začnem pripravljati večerjo. Moja jadralska prijatelja sta bila navdušena nad slastnimi ribami.  Po končani večerji  sem tako kot dan prej, hitro zaspal in se zjutraj znova zbudil prvi.  To noč me je stalno motilo škripanje stropa točno nad mojo glavo.  Pravzaprav sem opazil, da barka škripa na vseh koncih in pomislil sem, kako  je sploh mogoče spati v kabini med jadranjem. »Toliko denarja, pa vse škripa?« sem si na tihem mislil.  Na moji barki škripa samo ena podnica, kar rešim tako, da pod njo zataknem eno japanko.  Koliko japank bi rabil tu???

Walter Teršek

 Razmišljam o tem ali sem sposoben jadrati  z več ljudmi na barki. Ko se enkrat navadiš, da si sam na barki in sam svoj gospodar, zna biti družba  po večih dneh zelo neprijetna. Mogoče  še nisem spoznal take osebe ali pa je problem v meni? Po pravici povedano, po dveh dneh bivanja na tuji barki v družbi, si nisem želel nič drugega kot samo svojo barko in svoj mir. Lahko imaš najbolj udobno ležišče, toplo vodo na barki in vse udobnosti, ki jih daje Impression, ampak mislim, da vse to ni vredno toliko kot je vredna svoboda. Na svoji barki točno vem kam sem kaj pospravil in točno vem kje lahko kaj najdem. Izjemoma seveda temu ni tako...  

 To jutro sem se odpravil na jutranje plavanje po vsem sidrišču, tokrat brez puške. In seveda, ko plavaš brez puške, srečaš najlepše in največje ribe.  Vrnil sem se na barko in treba je bilo dvigniti sidro. Ne vem zakaj Steve ni dvigoval sidra in je to delo prepustil Georgu,  ki je imel funkcionalno le eno roko, saj je po prometni nesreči z motorjem druga ostala hroma. Delal sem se kot da ne opazim, on je lastnik barke in ne morem se vmešavati v to, pa četudi je videti resnično neumno.  Nato smo jadrali z rahlim vetrom  in jadranje je bilo naravnost pravljično: pred  nami so stalno plavali delfini in na vsake toliko časa se je iz vode vrgel nejvečji delfin iz jate. Na morju smo počakali sončni zahod in nato vpluli nazaj v pristanišče. Jaz sem natovoril ribe in jih prestavil v hladilnik mojega prijatelja, kjer so počakale na vroči žar.

 Jadranje s slovensko barko me  je navdušilo in lepo je bilo po dolgem času brati kakšen napis v slovenščini. Na primer opozorilo pri pokrovu motorja. Jadranje je bilo zelo udobno in popolnoma drugačno kot na primer z mojo malo yilonko, ki je sicer ne bi zamenjal za nič, saj je moja in poznam vsak centimeter barke. Na njej se na Atlantiku počutim zelo udobno, tudi če je kokpit včasih pod vodo.  

 

< Pomoč prijatelju   Brodolom 1. del >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek