 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Zgodaj zjutraj izplujem iz pristanišča še pred vsemi barkami in ob sončnem vzhodu sem že na koncu dolgega valobrana, na katerem so trdnjave, ki jih je l. 1686 dal zgraditi francoski kralj Ludvik XIV., da bi zavaroval novo pristanišče ob Rokavskem prelivu. Morje je popolnoma mirno, a rahel veter piha ravno dovolj, da se bo Orplid z vsemi jadri premikal naprej, zato dvignem vsa jadra in vklopim avtopilota v smer plovbe 5 Nm od rta Cap de la Hague, jaz pa se spravim v kabino in si skuham mojo jutranjo kavo. Spotoma si umivam zobe in skozi okno opazujem čudovite barve neba, ki se spreminjajo, medtem ko se sonce premika vse višje. Nato posedam v kokpitu, srkam kavo in z veseljem gledam, kako hitrost barke narašča. Kmalu doseže 10 vozlov, vetra pa je komaj kaj. Morje je popolnoma mirno in ko popijem vso kavo, še zadnje sapice vetra izginejo. Pospravim jadra, prižgem motor in sem ob 10. uri dopoldne že na rtu. »Uf, to je bilo pa hitro!« si rečem. Seveda, saj je barka plula stalno s tokom in tudi če bi izključil motor in se prepustil toku, bi plul z vsaj petimi miljami. Na rtu začne tok vodo vrtinčiti na vse strani in povzročati čudne valove. Premišljujem, kako je tu, ko piha 30 in kakšni morajo biti valovi, ko se tok obrne? V mislih se zahvalim tistemu policistu, ki me je posebej opozoril na nevarnosti plovbe na tem predelu in mi svetoval, naj plujem tu ob mirnem morju, še zlasti, ker sem sam. No, pa sem že mimo prelepega svetilnika. Dvakrat me obkroži vojaški helikopter in enkrat policijski čoln, vendar tokrat brez ustavljanja in problemov.
Lahko bi se prepustil toku, saj se mi konec koncev nikamor ne mudi. Ampak nekako se držim začrtane plovbe, ki si jo poprej določim. V omarici imam rdečo knjižico, kamor si dan ali dva pred plovbo začrtam pot: kje moram biti ob določeni uri. Če plujem ponoči, si označim tudi svetilnike, boje in njihove svetlobne znake. Seveda, lahko bi si vse to zapisal v telefon, a v primeru, da se s telefonom kaj zgodi, bi izgubil vse. Tako pa vse ostane v moji rdeči knjižici – tako kot sem »nakracal« pred plovbo. Odprem knjižico in pogledam: na tem rtu moram biti najkasneje do 10.30. Ura je 10. in nekaj minut gor in dol, lovim tok, ki me nosi proti otoku Guernsey. Ujamem tok in barka pluje s hitrostjo 8 vozlov na minimalni moči motorja. Vetra ni, pa nič zato, jutri ga bo več kot dovolj. Plovba med otokom Guernsey in malim otokom Herm je lahko kar problem. Ujeti moram tok med otokoma, ki me bo spremljal vse do pristanišča, kjer bom natočil nafto in nato odplul dalje, saj je otok zaprt za obiskovalce in je moč naliti samo gorivo, ki pa je zelo poceni – 62 centov na liter. Tim mi je omenil, da je za liter plačal 68 centov, pa se je medtem očitno še bolj pocenila.
Čeprav je vreme sončno, je vidljivost zelo, zelo slaba. Plujem nekaj milj od otoka Svete Anne, a otoka sploh ne vidim. Sem in tja se pojavi samo obris, ki ga je moč videti samo, ko imaš na očeh sončna očala. Še 25 Nm do otoka in čez 3 ure in pol bi moral že zagledati otok, kljub slabi vidljivosti. A ga zagledam šele, ko sem čisto blizu. Tok slabi in dodati je treba več moči motorju, pa me malo že najedajo moji živci, saj ko se bo tu tok obrnil, bo plul proti meni 7 vozlov in v tem primeru lahko barko samo obrnem in se poslovim od poceni nafte. Pa mi le uspe priti skozi kanal. Na levi vidim svetilnik, postavljen na starem bunkerju, na desni pa z daljnogledom opazujem morske leve, kako se nastavljajo na skalah in se prepuščajo sončnim žarkom. Ribiči nedaleč stran čistijo svoje manjše čolničke, ki so parkirani kar na obali, saj je tu tako močna oseka, da so čolni nekaj časa v vodi, nekaj časa na kopnem. In ko so na kopnem, vsi izkoristijo ta čas za čiščenje podvodnega dela plovil.
No, končno sem mimo zadnje boje in vplujem v pristanišče mimo ogromnega valobrana. Niti opazil nisem, da je poleg mene že priplula policija. Najprej mi zaželijo dober dan, potem pa povedo, da mi dobrodošlice žal ne morajo izreči, saj je otok zaprt za vse obiskovalce. Seveda, to sem vedel, ampak v opravičilo (bolj samemu sebi kot policiji): v tem brezvetrju se mi pa res ne da pluti naprej. Rad bi počakal na veter do jutra, zato jim odgovorim:
»Joj, kakšna škoda. Tako zelo sem si želel ogledati ta čudovit otok. In zdaj ... Tukaj sem, pa je lockdown! Lahko prosim samo natočim gorivo in ostanem na sidru do jutri?«
Moral sem počakati, da sporočijo na centralo. Gorivo sem natočil brez problema in medtem čakal na odobritev. Mladi fant, ki je delal na črpalki, mi je razložil postopek: ročko za gorivo moram prijeti samo z rokavicami, ki so v škatli poleg, nato naj si dotočim gorivo in vrnem ročko nazaj, rokavice pa naj dam v kontejner za odpadne rokavice. Medtem se približa še eno plovilo z namenom, da bi nalilo gorivo, a se ni smelo privezati na pomol, saj je zaradi korone in teh zakonov dovoljeno samo eno plovilo na pomol. Kmalu se pojavi policist in preveri vse moje dokumente. Precej sproščeno je opravil svoje delo in po nekaj minutah sva se že pošteno smejala tej butasti birokraciji in po končanem postopku tudi rokovala brez rokavic. Opravičil se mi je, da ne smem na obalo in mi pojasnil, da je kazen precej visoka – okoli 5000 funtov. Povedal mi je tudi, da se sidrati ne bom smel, saj bo zjutraj zapihalo za lepo osmico, da pa so mi dodelili plavajoči pomol, ki nima dostopa na kopno in do katerega me bo pospremil policist z gumenjakom. Medtem me je mladi fant na črpalki vprašal, ali želim še kaj drugega iz njihove trgovine.
»Imaš pivo?« ga vprašam.
»Ne, imamo samo brezalkoholne pijače!«
Prosim ga za dve coca coli, ki mi ju prinese v beli vrečki in s terminalom v roki. S terminalom sva imela problem, saj je bila internetna povezava slaba. Vprašal sem ga, koliko primerov korone imajo na otoku, pa mi odgovori, da za zdaj samo enega. No, pa se pošteno nasmejiva, le da se jaz smejim povsem drugi stvari: kako je treba vse prijemati z rokavicami, a ko gre za denar, ga prime z zobmi, če je treba. Tisto mojo kartico je obračal v vse mogoče smeri in vtikal v terminal, da je le prijela.
Na pomolu, ki so mi ga dodelili, sem bil sam med stotinami galebov. Preostanek popoldneva sem posedal v kokpitu in srkal coca colo, vse dokler je ni zmanjkalo. Opazoval sem, kako so vsi premikali barke iz ene marine v drugo, saj je napovedan kar močan veter. Oni umikajo barke na varno, jaz pa čakam na veter, da izplujem. Tudi, če bo močno pihalo, bom moral izpluti, saj tu lahko ostanem samo danes. Napoved za jutri je močan veter, za naslednji dan pa poleg močnega vetra še dež.
Prvič na plovbi opazim enako barko, kot jo imam jaz. Parkira se na pomol, ki je 30 m stran od mene. Nato je sledil glasni pogovor med lastnikom in mano. Njegova barka je bila rdeče barve in imela je drugačno opremo, okna in jambor. Lastnik mi je povedal, da je barko kupil v precej slabem stanju in je moral variti skoraj ves podvodni del trupa. Vse skupaj z opremo ga je stalo več kot 100 tisoč evrov Le zakaj si ni kupil nove za ta denar, si mislim. Vem pa, da ima železna barka svojo vrednost, saj dobre barke ni tako enostavno zgraditi, sploh pa to ni poceni. Drug drugemu hvaliva barko in se posloviva.
Sonce je zašlo za mestom in postaja temno. Skuham si večerjo, ostanke in star kruh pa vržem galebom. Spravim se v posteljo in razmišljam o naslednjem dnevu. Težko zaspim, saj me še vedno muči brodolom z mojo Ivano. Razmišljam in se pogovarjam sam s seboj. Nekdo v meni mi pravi: »Človek, kaj delaš na morju? Človek ni za na morje, pojdi domov in nabiraj gobe po gozdovih, saj boš našel smisel življenja in užitek tudi v tem!« Potem se oglasi v meni nekdo drug: »Samo sprosti se in ne poslušaj teh neumnosti. Tisto z Ivano je bilo, kar je bilo in vse to je za teboj. Boš videl jutri – prav prijetno ti bo. Bo pihalo, ja, bodo visoki in kratki valovi. Pa kaj potem? Zdaj si močnejši! Imaš barko, ki je grajena za taka morja. Brez problemov bo šlo, ne skrbi!«
Ob tem notranjem monologu mi le uspe zaspati. Zgodaj zjutraj me zbudi močno valovanje v pristanišču. Skuham si kavo in prižgem vhf radio ter ga preklopim na kanal 9, kjer poslušam vse novice iz pristanišča. Tudi trajekt bo zamudil in zaradi slabih razmer na morju tukaj počakal nekaj ur več. Pospravim vse v predale, se oblečem, odvežem barko in izplujem. Po postaji javim moj odhod in se jim lepo zahvalim, da so mi le pustili prespati tu. Iz pristanišča je šlo malo težje, a ko sem se priklopil na morski tok in veter, sem enostavno ugasnil motor, odprl genovo in tako plul ves čas do Roscoffa. Valovi so bili visoki, veter je pihal konstantno z zmernimi sunki in bilo je sanjsko jadranje. Elektronskemu avtopilotu je nekako uspelo držati smer, vse dokler se tok ni obrnil proti meni. Nastali so valovi, ki te nekako lovijo. Moral sem za krmilo. Gledal sem pred barko in obenem za njo, saj so valovi prihajali iz dveh smeri in se zapirali. Z vso močjo so se zaletavali v krmo, kakšen je šel tudi čez, a sem vseeno brez težav plul tako približno 4 ure, vse dokler se ni znočilo. Barka je drvela po grebenih valov in občasno tudi zasurfala, kar me je še prav posebej radostilo. Pluti z barko, ki je natovorjena in tehta 13 ton, je nepopisen užitek. Ko se je nočilo, so tudi valovi postajali manjši, ali pa je to le občutek, saj jih ne vidiš. To mi je včasih celo ljubše: slišiš samo rjovenje valov, ki se zapirajo, morsko peno, ki leti po zraku in seveda sol na ustnicah, ki se tako nasoljene na vetru kaj hitro presušijo.
Ura je bila že pozna, jaz pa sem bil še na odprtem morju in načrtoval, kam bom plul. Odločil sem se za Roscoff, daleč naokoli najbolj enostavno pristanišče za vplutje. No, pa vendarle ni bilo tako enostavno ob močnih valovih iskati svetilnike in varnostne boje. Vse naokrog je namreč nešteto čeri, ki so vidne le ob oseki, zdaj pa je plima in temna noč. A z barko še vedno režem skozi popolno temo in se približam pristanišču, ki ima na koncu valobrana belo utripajočo luč. Vplujem v marino in se privežem na pomol bencinske črpalke. Zadovoljen sam s seboj in z barko se odpravim v posteljo, saj sem kar precej utrujen. Zaspim brez problemov in se zbudim še pred osmo uro. Odpravim se v recepcijo marine in plačam za eno noč. Na okencih sta bili dve ženski, ena prijazna, druga pa prav tečna. Omenil sem jima, da bom barko preparkiral, ko se veter poleže. Ko sem barko odvezoval, pa je priplul gumenjak, na katerem sta bila dva marinerota. Eden mi je zaklical, da moram tako ali tako v pisarno plačat. Povem jima, da se to že uredil, zdaj pa bi rad barko le preparkiral. »Mi lahko malo pomagata?« sem ju prosil.
»Seveda, tukaj je tok precej močan!« mi prijazno odgovorita in se navežeta na bok barke. Njun manever je bil nepremišljen: z eliso motorja se zaletita v moj vetrni avtopilot in mi poškodujeta krmilni list pilota. Tega sprva niti nisem opazil. Parkirata me na pomol točno poleg nadležnega starega Nizozemca, ki je sam na barki in iz dolgočasja razlaga o vsem mogočem, zlasti pa o tem, kaj ima on in kako je to najboljše. S pomola opazim poškodbo na krmilnem listu avtopilota in se namenim v pisarno, da jim to povem. Pisarna je že zaprta, zato se odpravim v mesto. Ko se vračam na barko, hodim prav po tiho, da me ne sliši stari Nizozemec. Prav nič mi ni do tega, da bi poslušal hvalnico njegovi deželi, v kateri sem preživel precej turoben čas. Zjutraj grem najprej v pisarno in šefu marine povem, da mi je njegov marinero poškodoval krmilni list avtopilota. Zagotovi mi, da bom imel v marini vse zastonj: dvig barke, vse rezervne dele in material, če bom sam popravil škodo, saj zavarovalnico bi bilo treba čakati, pa tudi podjetje, ki se ukvarja s plastiko in plastičnimi vlakni, zagotovo ne bi popravila opravilo kaj kmalu. No, iz izkušenj sem se že precej naučil in vsekakor ne pustim več nikomur, da mi odvije ali priveje niti en sam vijak na moji barki, saj so bile izkušnje do sedaj predrage. Potrdim mu, da bom delo opravil sam in čez pol ure je barka že na suhem. Za popravilo škode pa imam v trgovini čez cesto odprt račun na stroške marine.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Od Dieppeta do Cherbourga | Roscoff in nevihta Alex > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
