 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Za moj rojstni dan pa Orplid sedi na kobilici
Timu sem zjutraj posodil moj krajši tangun, saj bo veter pihal večinoma v krmo, zato mu bo v rahlem vetru prišel še kako prav. Iz marine smo izpluli še pred sončnim vzhodom. Tim se je ustavil še na bencinski črpalki in dotočil nekaj goriva, saj je vso pot večinoma motoriral. Tomo pa mi je sledil in skupaj sva zapustila valobran. Gorivo je natočil že včeraj zvečer in imel je spet polne rezervoarje, saj stalno motorira. Bili smo na zvezi na VHF-postaji na kanalu 9. Vetra je bilo bolj malo, zato smo vsi trije motorirali. Meni je po dobre pol ure vse skupaj prekipelo in iz zapuščine bivšega lastnika Orplida sem izkopal veliko rumeno vrečo, v kateri je bil genaker, narejen po sistemu nogavica. Nikoli še nisem plul z njim.
»Vetra je dovolj le za to veliko vrečo!« sem si rekel in medtem kar pošteno zaostal za Timom in Tomom. Oba sta kar pošteno navijala motor, jaz pa sem plul počasi s štirimi vozli in varčeval z gorivom, saj ga nimam na pretek in seveda tudi poceni ni. Dvignil sem genaker na jambor, napeljal vrv do vinča v kokpit in na premcu barke začel vleči vrv. Nogavica se je začela dvigati. Ko je bila nekje na polovici jambora, se je jadro samo razprlo in zablestelo v vseh možnih barvah: zelena, rdeča, roza, rumena in vijolična.
Navdušen nad mavrico na mojem jadru se vrnem v kokpit, zategnem jadro še malo na vinču in barka drsi po vodi s šestimi vozli. Ugasnem motor in se prepustim užitku: mavrične barve v sončnem vremenu zablestijo v vsej svoji lepoti. Veter se še malo okrepi in barka dela sedem vozlov. Morje je skoraj ravno in že se približujem Timu. Tomo je medtem obrnil, saj se mu je motor spet začel pregrevati in moral je zamenjati impeler, kar sem svetoval že prejšnji večer. Po VHF-postaji nama javi, da se vrača v marino in nama želi srečno plovbo.
»Hvala, hvala Tomo! Tudi tebi srečno, ampak impeler bi pa res lahko včeraj zamenjal!«
Odgovori mi malo skesano: »Znam, znam, Waltere!«
Verjetno ni hotel tvegati in menjati impelerja na morju, saj je imela njegova vodna pumpa polomljena dva vijaka od treh.
S Timom sva plula s tokom, Tomo se je moral seveda s pregretim motorjem mučiti nazaj proti toku. Počasi se približam Timu in ko sva vzporedno, drug drugega fotografirava. Tim je uporabljal tangun, ki sem mu ga posodil, in ko sem ga fotografiral, je plezal po barki kot v filmu. S tistimi dolgimi plavimi lasmi me je spominjal na igralca iz filma »George iz džungle«. Splezal je na moj tangun in mi vpil: »Take a picture now!«
Seveda ga poslikam in se smejim njegovim scenam. Nekaj časa plujeva vzporedno in si izmenjava nekaj besed, nato se veter spet malo okrepi in Orplid oddrsi po morski gladini mimo njega. Pogovor nadaljujeva po radio postaji. Vse do večera je pihal ta rahel vetrič in jadranje je bilo prav sanjsko. Vse je delovalo, kot mora in medtem sem se pošteno odpočil. Tudi skuhal sem si zelenjavno juho in v loncu je ostalo dovolj še za eno večerjo. Vse do treh ponoči je pihalo, da se je barka premikala dokaj hitro. Ko pa sva s Timom priplula skoraj do rta, kjer sveti veliki svetilnik Gatteville in svojo luč meče 24 nm v daljavo, pa je vetra popolnoma zmanjkalo, čeprav je bila napoved čisto drugačna.
Nogavico jadra sem povlekel dol in spravil jadro nazaj v vrečo, ter jo skozi okno vrgel v spalnico.
»A zdaj bom pa kuril nafto, pa še tok se je obrnil?!« z nejevoljo govorim sam s seboj. Pa le prižgem starega Mercedesa in porinem ročico, da po tridati delam 5 vozlov, po gasu pa samo 3.4. Kaj hočeš drugega, če pa vetra ni ...
Neprestano kontroliram motor, kako deluje in opazim pod menjalnikom rdečo tekočino. Olje od motorja ni, antifriz tudi ne. Pa saj ni res! To je olje od menjalnika! Iz prostora, kjer imam shranjeno olje, izvlečem olje za menjalnike in ga dolijem v menjalnik. Pobrišem tla pod menjalnikom in opazujem, od kod bi to lahko curljalo. Premišljujem: bo to novo poglavje z naslovom Menjalnik, podobno prejšnjemu z naslovom Motor? Na srečo opazim, da olje kaplja pri strani menjalnika, kjer je ročica za prestave, zato se ne vznemirjam preveč. Imam še 20 nm do pristanišča in tam bom problem rešil, saj je to verjetno samo semering. Nič posebnega torej, le previden moram biti, da je v menjalniku dovolj olja. Na srečo je bil prejšnji lastnik barke starejši Nemec, ki je imel na barki zaloge prav vsega, tudi olja za menjalnik je bilo kar 3 l. Na barki so bili kar štirje kompleti vrvi za privez – nove in stare vrvi, samo balast, ki sem se ga znebil že na Nizozemskem. Že na Lady Ivani sem ugotovil, da je manj več. Nekega dne sem se odločil, da se znebim vse nepotrebne krame – pečice in kup stvari, ki jih nikoli nisem potreboval. Lotevati se me je začela namreč tista nenavadna mornarska bolezen, ki ima simptome, da v barko navlečeš vse, kar verjetno nikoli ne boš potreboval; tako kot miši, ki si v svojem brlogu kopičijo zaloge. Zdaj se držim pravila: manj je več, keep it simple!
Plujem počasi in se oziram, kje je Tim. Ne vidim ga. Kličem ga na VHF, pa se mi ne javi. Nato pokličem še Toma, ki se mi javi in pove, da je že pred svetilnikom in da pluje kar hitro. Motor je popravil in se ne pregreva več. Na poti ga je ustavila policija in mu pregledala vso barko. Vse skupaj je trajalo 2 uri in moral je ugasniti motor, medtem ko so se policisti vkrcali na njihov gumenjak in nato na njegovo barko. Vsi so se posedli v tisti majhni kabini barke in vse pregledali. Omenili so mu, da je pozabil plačati marino. Pojasnil jim je ves zaplet, nato je moral plačati kazen zaradi neveljavnih dokumentov za barko. Pravzaprav Tomo dokumentov sploh ni imel. Pošteno se nasmejim njegovim dogodivščinam in zdaj še bolj dvomim o tem, da je barko plačal z denarjem. Vse bolj sem prepričan, da je barko plačal – kot se reče – »s petimi minutami strahu«.
Tomo me še bolj nasmeje, ko mi razlaga, da mora vedno, ko govori z menoj po VHF postaji, prisloniti na mikrofon kovinski ključ in naredi s tem povezavo med zvočnikom in maso, da me lahko sliši, saj je njegov gumb šel v p...m... Med pogovorom s Tomom pa zagledam Tima, ki se mi močno približuje od zadaj in pluje zdaj s precej večjo hitrostjo. Hitro spremenim smer, se mu umaknem na varno razdaljo in si rečem: »Pa kaj je temu? Že ves dan je plul povsem preblizu mene, sedaj se zajebava še ponoči!?«
Vpijem v noč: »Tim, Tim, Tiiiiiim!«
Nič! Govorim mu po radio postaji, vendar odziva nobenega. Očitno je zaspal. Še dobro, da ima avtopilota nastavljenega dovolj stran od obale in pred njim ni za zdaj ničesar, v kar bi se lahko zaletel in razpolovil svoj mali katamaran. Pristanišče je na levi strani in upam, da se bo prav hitro zbudil, sicer bo plul dalje in se bo moral nato vračati.
Dolijem še malo olja v menjalnik in barko usmerim proti pristanišču. Ura je sedem in počasi bi se moralo že daniti. Vplutje bi bilo bolj enostavno. Svetlobe pa še kar ni, zato sledim ribičem, ki se vračajo v pristanišče. Ko se privežem na pomol, pa se le začne daniti. Sonce vzhaja, jaz pa si mislim: sem jaz prekmalu tukaj ali pa ti zamujaš?
Preoblečem se in se odpravim z mojimi dokumenti v pisarno, nato pa na kavo. O Timu še vedno ni ne duha ne sluha. Ob 9.30 se mi javi Tomo in pove, da je že privezan poleg moje barke in da me vabi na kavo. Počakam ga v prvi kavarni, da popijeva kavo. Potem se nameni po ulici in se kot izgubljen razgleduje, kje bi lahko zajtrkoval.
Natakarje pred kavarnami sprašuje: »Do you have an omlet to eat?« Seveda tega nikjer niso imeli, saj smo v Franciji in tu se v kavarnicah zajtrkuje kakšen krosan ali pecivo. Spet me nasmeje skoraj do solz. Nato v neki ulici zagleda kuhinjo, kjer prodajajo kuhano hrano, ki ti jo zapakirajo in jo odneseš s seboj. Kupi dva obroka, enega zame, enega zase. Jaz pa kupim bagete in vse skupaj nato pojeva na klopci v parku, kjer se nama kmalu pridružijo golobi. Tomo je kot lačen volk pojedel čisto vse. Kar mu ni uspelo ujeti z vilicami, je lovil s prsti, še vedno umazanimi od popravljanja motorja.
Končno se nama javi Tim s sporočilom: »You man, I fall in sleep on the way. I passed the port for 10 nm, now I am in marina next to your boat.« S Tomom se vrneva v marino, Tom se odpravi spat, Tim je že spet spal, zato se tudi jaz malo odpočijem in se kasneje spet sprehodim po mestu. Med ogledom mesta sem takoj za marino našel pomol in starejšega možakarja povprašam, ali se lahko parkiram zraven njegove barke. Odvrne mi, da brez problema, zato sklenem, da se zjutraj prestavim tja, saj je marina precej draga. Verjetno bom moral ostati tu nekaj dni, vse dokler ne dobim nadomestnega dela za menjalnik. Naslednje jutro se prestavim na pomol, odmontiram ročico in se z njo napotim v servis, kjer naročim novo tesnilo. Mehanik mi obljubi, da bo tu čez dva dni in to bo točno na moj rojstni dan. Razveselim se, saj bom imel spet tip top delujoči motor in to na moj rojstni dan. Naročim še univerzalno tesnilo za izpuh, ki ga nisem mogel prej dobiti nikjer.
Dva dni vedrim v mestu sam. Tim in Tomo sta oba izplula. Prej sem Tomu še popravil radio postajo in mu prodal še dva impelerja, saj jih imam na pretek še iz kante za smeti na Nizozemskem. Bili so kot novi. Na moj rojstni dan je bila oseka tako nizka, da je barka sedla na kobilico in vode okoli nje ni bilo skoraj nič. No, to sem ugotovil, ko sem se zbudil in se začudil, da vode ni tam, kjer bi morala biti. Za dobro jutro mi pride marinero povedat, da tukaj ne smem biti privezan in da se moram premakniti v marino, kjer mi bodo zaračunali tudi privez na tem pomolu. Začuden mu povem, da sem vprašal na kapitaniji za dovoljenje in so mi dovolili. On pa je kar vztrajal pri svojem.
»No, ne bo šlo! Vidiš, da barka sedi na kobilici! Ne morem!« mu razložim in pristavim: »Pa tudi če bi bila voda, ne morem. Čakam na rezervni del za motor, ki naj bi prišel danes, tako da se lahko v marini pojavim šele jutri!«
Pokima z glavo in se končno odpravi. Dobro jutro pa tako, pa še na moj rojstni dan! Štiri rojstne dneve zaporedoma sem preživel sam, brez prijateljev, brez družine in to na moji Lady Ivani. Bilo mi je dovolj, več kot dovolj teh samotnih rojstnih dni, sedaj pa sem tu – z barko, ki sedi na kobilici, marinero mi pride težit in motor imam razstavljen. No, pa se vseeno ne sekiram. Odpravim se v mesto po mleko in svež kruh, potem pa po 16. uri v mehanično delavnico, kjer sestavim ročico nazaj, plačam 60 evrov za obe tesnili in se odpravim nazaj na barko. V tisto komaj dostopno točko pri motorju nastavim menjalnik nazaj, tako kot mora biti, dolijem olje, očistim vse okoli motorja, da se znova sveti. Motor se mora svetiti zato, ker v primeru kakšne napake precej lažje odkriješ vzrok ali okvaro. Če imaš vse »zasvinjano«, je pa to precej težje. Ko končam z delom, se napotim v mesto in popijem nekaj vrčkov piva, saj navsezadnje imam danes rojstni dan. Vrnem se na barko ter zaspim ob DVD-ju, ki sem ga videl verjetno že stokrat, pa me vseeno še vedno nasmeji.
Naslednje jutro se prestavim v marino in se dogovorim za razumno ceno. Barko moram pripraviti za pot, saj bom zgodaj zjutraj, ko je tok v Rokavskem prelivu 5,5 vozla, izplul proti angleškim otokom.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Kako smo Hrvat, Nemec in jaz pluli od Boulogne – Sur – Mer oo Dieppepa | Cherbourg–Guernsey–Rosscof > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
