Matic Vrečko se je z jadrnico Elan 450 Karpo v ponedeljek, 18. novembra, podal na 700 NM dolgo plovbo iz Gibraltarja proti Tenerifu v prvi etapi solo prečkanja Atlantika. Prečkati je moral prometno Gibraltarsko ožino, nato pa z neustaljenimi pasati prijadrati do Tenerifa. Opis dogajanja:
Odhod iz Gibraltarja oziroma La Lineje je bil nabit s čustvi. V času priprav sem se spoprijateljil s jadralskimi štoperji, ki so se prišli poslovit od mene in nekaj objemov je do izplutju dodalo posebno noto. Na Facebooku sem vse skupaj objavljal v živo in dobil ogromno spodbude, za katero sem zelo hvaležen.
Po odhodu sem krenil na jugozahod po Gibraltarski ožini in se namestil na rob območja TSS, usmerjenega prometa za tovorne ladje. Čas odhoda sem planiral tako, da sem skozi ožino plul s tokom. In res, večino časa ga je bilo okoli 2,5 vozla v mojo smer plovbe, na morski površini se je videlo kar nekaj vrtincev. Napovedanih je bilo 6 vozlov vetra in nisem pričakoval, da bom jadral, ko pa sem opazil znake močnejšega vetra, sem se odločil, da ga izkoristim. Dvignil sem glavno jadro in začel pripravljati še genaker, ki je bil v ovoju oziroma nogavici, kar je tipično za solo jadranje.
Po vseh pripravah sem genaker tudi razpel in kmalu je moj SOG znašal kar 12 vozlov, seštevek vetra in morskega toka je bil odličen. Uro in pol sem uspešno jadral in se izmikal številnim ribičem na maroški strani, ko sem se odločil za spust genakerja. Veter je namreč nenehno pridobival na hitrosti in ko je pihalo okoli 20 vozlov, je bil čas za spust. Nogavico sem potegnil dol in genaker zaprl, pri tem pa je nekaj kvadratnih metrov genakerja še gledalo iz nogavice. Napaka, ki je v nadaljevanju dobila kar resne posledice.
Ko sem želel spustiti nogavico z genakrom na palubo, mi je tistih nekaj kvadratnih metrov jadra, ki je gledalo ven iz nogavice, potegnilo v vodo. Dvižnice nisem mogel več držati in sem jo izpustil. Nekaj metrov ga je še padlo v vodo, nato se je na dvižnici na srečo naredil vozel. Genaker je potegnilo proti krmi, kjer se je zataknil na anteno Starlinka in vijak biminija. Zapeljal sem v veter in ustavil jadrnico, nato pa sem počasi začel vleči jadro iz vode. Na prej omenjenem vijaku se je nogavica strgala, nekaj škode je bilo tudi na jadru, antena Starlinka na srečo ni bila poškodovana.
Moje preizkušnje še ni bilo konec, saj se je škotina genakra zataknila med krmilni list in trup, komaj sem obračal krmilo, Karpo je sama od sebe delala kroge. Škotine nisem mogel rešiti iz jadrnice, zato sem moral v vodo. Pospravil sem genovo in glavno jadro, zaustavil plovbo ter privezno vrv iz varnostnih razlogov vrgel v vodo.
Nadel sem si masko in skočil v vodo. Za reševanje zapleta sem porabil več kot eno uro in moral kar štirikrat v vodo, da se je vrv razpletla. Vse skupaj je bilo zelo strašljivo, zaradi prej omenjenih ribičev mi je bilo jasno, da je v vodi veliko življenja. Nisem si predstavljal, da bom že prvi dan solo plovbe moral skočiti v ocean in vse skupaj me je psihično in fizično zelo utrudilo. Sledilo je obdobje počitka in pospravljanja, nato sem dvignil jadra in odjadral naprej proti vogalu obale Maroka.
Ob prihodu v Atlantik me je prevzel občutek neizmerne velikosti tega oceana. Vremenske razmere so bile stabilne, vseeno pasatni vetrovi niso dominirali. Na računalniku sem naredil izračun optimalne poti glede na napoved in se usmeril v tisto smer. V prvi noči sem ugotovil, da so razmere stabilne, prometa je bilo malo in prostora ogromno, zato sem tipične 20-minutne intervale spanca raztegnil na 45 minut. To mi je zelo koristilo, saj sem po adrenalinskem uvodu počitek zelo potreboval.
V nadaljevanju poti proti Kanarskim otokom se je situacija umirila, očitno sem dobro prestal testiranje Atlantika. Čez dan sem se ukvarjal z jadranjem, kuhanjem ter snemanjem objav. Če si za vse sam, je dela veliko. S seboj sem imel tudi ribiško palico in drugi dan ujel prvo palamido. Kilogramska riba je zadostovala za dve okusni kosili.
Poškodbe genakra iz prvega dne sem uspešno zakrpal in ga v ustreznih pogojih spet dvignil ter z njim jadral več kot 24 ur. Tretji dan so bili odlični pogoji tudi za snemanje in odločil sem se, da z dronom in 360° kamero poskusim v objektiv ujeti gybe. Dron je na avtopilotu snemal, jadrnica je na avtopilotu zavijala, jaz pa sem genaker prevlekel z ene strani na drugo. Iz tega je nastal odličen filmček, ki je postal eden izmed najbolj gledanih na njigovem Facebook profilu.
Pri solo jadranju si sam tudi z vidika ritma. Kdaj ješ, koliko delaš, kdaj počivaš, vse je odvisno samo od tebe. Ničesar ni, kar te spodbuja v rutino. Imeti je treba trden odnos sam s seboj, da se držiš stabilnega sistema, ki ti omogoča dobro funkcioniranje. Jaz sem prve dni delal preveč in šele četrti dan sem si končno vzel čas za počitek in prebral poglavje knjige Sam z jadrnico okoli sveta avtorja Joshue Slocuma.
Neizmerno sem užival naravne lepote, neskončno obzorje je brez bližine drugih plovil nekaj posebnega. Delfini so tukaj drugih vrst in imeli so drugačne vzorce kot v Sredozemlju, nekajkrat so mi prišli delat družbo. Ponoči so se zvezde videle zelo dobro, se pa nisem ravno znašel, saj je razporeditev zvezd tukaj popolnoma drugačna kot doma. Za jadrnico je svetlo sijal plankton in se vrtinčil, na vsake toliko pa se je zasvetila tudi meduza, z bistveno daljšimi lovkami od jadranskih mesečink. Nekajkrat je bilo tako magično, da mi je bilo kar žal, da moram iti spat. Sončni vzhodi in zahodi so bili fenomenalni.
Zadnji dan sem ravnovesje ustaljene rutine popolnoma pokvaril. Pred zajtrkom sem začel loviti ribe za prijatelje na Tenerifu. Lovljenje in posledično čiščenje rib ter nestabilen veter so me popolnoma prevzeli in izgubil sem pregled nad celoto. Ob 11.30 sem si pregorel končno privoščil zajtrk, preostanek dneva je zaznamoval nepredvidljiv veter, nenehno nastavljanje jader in neprijetni valovi, kar ni pripomoglo k razpoloženju. Otok Tenerife je bil že blizu, vendar ga ni zaznamovalo veselje, temveč občutek olajšanja, da bo kmalu konec. Svoje muke sem skrajšal v prvem možnem zalivu ter se zasidral na severu otoka.
Moj čas plovbe je bil 5 dni in 7 ur. Hvaležen sem za novo pridobljene nauke, ki mi bodo dobro služili pri nadaljevanju prečkanja oceana. Ocean ni hec, solo plovba toliko manj, vendar se ne pritožujem. Nihče me ni silil v to, večina mi je svetovala, naj za družbo s seboj vzamem sojadralce. Vendar sem kljub nekaj napakam prvo etapo opravil in veselim se nadaljnje plovbe. Čaka me nekaj dni počitka, nato pa priprava jadrnice in nabava hrane. Iz Tenerifa proti 2700 NM oddaljenemu Martiniku imam namen odpluti 6. 12., z malce sreče bom novo leto praznoval na Karibih.
| < Priprave | Nadaljevanje: 1.12.24 |
Matica lahko spremljate tudi na Facebook in Instagram strani Karpo Sailing:
