Heron: Tomaž Pelko

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 279. dan

'Danes delamo naprej,' sem včeraj zapisal. No ja, saj delamo naprej, ampak počasi. Po kavici in zajtrku se odpraviva v trgovino. Prvič oba skupaj. Uradno se sicer ne sme, a imava pripravljen izgovor, da greva na pivo. To se sme. Pa razumi te predpise, če moreš. 

Precej več ljudi ima maske (tudi nekateri, ki so sami v svojem avtu), a ne vsi. Midva sva brez mask in sva zlahka več kot 2 m od kogarkoli drugega, kar bi bil pogoj za nošenje maske na prostem. Pred trgovino si jih vseeno nadeneva. Jaz svojo doma narejeno iz ene stare majice, Lili pa pravo kirurško iz lekarne. Ko vstopam v trgovino, me varnostnik takoj pobara, če sem slučajno z gospodično, ki je vstopala pred mano. Seveda ne, sploh je ne poznam. Ni se mi bilo treba zlagati, saj gospodične pred sabo res nisem poznal. Na srečo me ni vprašal za gospo za mano, ki pa jo dobro poznam. V trgovino namreč še vedno sme le en član gospodinjstva. Na pivo pa gre lahko cela soseska brez problema. Danes nesem domov paket mleka, saj sva z njim precej na koncu. Ko grem sam v trgovino in se odločam med mlekom in pivom, po navadi mleko v finalu izpade. Obojega zaradi omejene kapacitete nahrbtnika seveda ne morem nesti domov. Danes, ko je z mano Admiralica, pa seveda zmaga mleko.

Tale pot me je precej utrudila. Zadnje čase sem se peljal s kolesom in sem že pozabil, kako daleč je trgovina in kako vroče je na soncu.

Žal pa se s kolesom ne bom več potepal naokrog, saj sosed Francoz, od katerega si sposojam bicikel, jutri odhaja. Kam drugam, kot na plažo Papagajo. Tam so zbrani skoraj vsi, ki so odpluli iz marine. Tam je pač eno redkih sidrišč na Lanzaroteju. Francoz zato zvečer priredi zabavo za vse, s katerimi se je z veseljem družil. Na njegovi mali železni barkici se nas je gnetlo deset in več naenkrat. Barka je bila videti kot gliser tik pred izglisiranjem. Krma globoko v vodi, kljun pa je štrlel v zrak. Nismo mu potopili barke. Jutri zjutraj gre na pot. Ob 7.30 bo odrinil, pravi. Mu pač ne bomo pomahali v slovo. To je prezgodaj za naju.

Kaj dosti čez dan nisem naredil. Opral sem sidrnik in palubo barke. Temna voda, ki je tekla dol, je bila kombinacija rjavega in črnega peska in rje z verige. 30 m (od 75) verige je res v slabem stanju, zato sem jo danes zložil na pomol in jo dobro opral s curkom vode, potem pa, ko se je posušila, sem jo celo premazal s kislino proti rji. Imel sem ravno še pol litra sredstva 'Ospho', ki sem ga nabavil še pred davnimi leti v Antigui. Dal sem ga v lonček in skozi potegnil celo verigo. Kislina se je dobro penila v lončku.

Ospho namreč rjo (železov oksid) reducira in nastane železov fosfat, ki je inertna, trdna snov. Kemično je zadeva verjetno podobna Ferosanu. Vsebuje fosforno kislino, ki reagira z železovim oksidom. Moram reči, da je veriga sedaj videti dosti boljše. Naj se dobro osuši, jutri gre nazaj v sidrnik. Mogoče bo treba še sprati odvečno kemikalijo z verige, saj kislina reagira tudi s človeško kožo. Dovolj razredčena baje ni škodljiva za vodne organizme, se pravi, da ne bo hujše škode, če vse sperem v morje.

Ospho sicer ni trajna rešitev, a za nekaj časa bo. Ne morem pa se odločiti za to, da bi jo pobrizgal z WD40, ker bo šla veriga slej ko prej v vodo in to ni dobro za okolje. Mogoče bom vseeno posprejal tistih 30 m, ki so res slabi. Zdaj, ko je veriga obrnjena, so to metri od 45 do 75 in redko spustim več kot 45 m verige. 

V glavnem, žurka pri Francozu je bila v redu. Edino nisem prepričan, ali bom bolj pogrešal njega ali kolo. Mogoče se pa še kdaj kje srečamo.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 280. dan

Sosed Francoz je včeraj napovedal svoj odhod ob 7.30. Ob devetih je bil še privezan. Ob desetih pa je rekel, da bo šel popoldne. Ima še nekaj za narediti na barki ...

Heron: Tomaž Pelko

No, popoldne je res odplul. Malo preveč ljudi je bilo, ki so mu pomagali odvezati barko in smo zato imeli manjšo štalo v marini. Neki drug Francoz je povsem zamočil na prednjem štriku. Najprej je preveč vlekel in ni popuščal, za krono vsega pa mu je še uspelo štrik zatakniti na bitvo. To je barko zasukalo na mestu. Skoraj je s krmo zadela barko na desni, potem pa se je znašla počez čez premec barke na levi. Še vedno privezana na bitvo in z 20 vozli vetra, ki jo je rinil v premec leve barke. Malo sta zapletla sidro, štraj in ograjico, kosnik leve barke je molel med štraji skoraj do jambora, sidro se je zataknilo za ograjico, Skratka barki sta se dobro prepletli. Sama sreča, da ni bil kdo poškodovan. Nekako nam je uspelo odpeti vse skupaj in je Francoz lahko odplul.

Sam niti ni bil dosti kriv za vso polomijo. Njegova edina napaka je bila, da ni dajal jasnih in odločnih komand. A to zlahka razumem, saj on jadra solo, to je njegova prva barka in je bolj začetnik, na pomolu pa je bil 'izkušen' starejši jadralec, svetovni popotnik, ki je stvar zamočil. Moja veriga je po obdelavi videti precej bolje. Ko sem jo dajal nazaj v sidrnik, pa je veriga zanihala, naredila se je zanka, ki je s svojo težo potegnila verigo v vodo. Jaz sem bil takrat v sidrniku in sem lahko samo poslušal, kako 70 m verige gladko teče s pomola v vodo. Na koncu se je zaslišal še en štrbunk, ko je veriga za sabo s pomola potegnila še sidro. Saj ni bilo nič hudega, sem jo pač splahnil, ko je bila v sidrniku, da ni bila več blatna. Veriga in sidro sta narejena za to, da sta kdaj v vodi. Me je pa rahlo ujezilo, saj je bila prej veriga brezhibno čista in suha, potem pa slana, mokra in blatna.

Nadaljeval sem izdelavo kosnika. Zdaj rabim le še nosilce. Verjetno bom šel kar do mojstra, da mi zvari nekaj stvari, da se ne bom sam mučil s krivljenjem in vrtanjem. Sicer pa je bilo danes resno vroče. Temperatura je bila čez dan 27 °C in pripekalo je sonce. Bliža se poletje. Od ponedeljka dalje gredo Kanarski otoki v fazo 2, kar pomeni, da se odprejo plaže in bo dovoljeno plavanje. In mi bomo smeli ven tudi zunaj zapovedanega urnika.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 281. dan

Lili si je spet zaželela pico. Žal španske prehranjevalne navade niso take kot najine. Midva imava kombinacijo kosila in večerje okrog petih ali šestih popoldan, takrat pa so vsi lokali zaprti. Treba se je odločiti za kosilo ali za večerjo. Zvečer se lokali odprejo prepozno. Če jem tako pozno, slabo spim. Tempirava prihod v picerijo uro pred zaprtjem in sva tam ob štirih. Napaka v planiranju: kuhinjo zapirajo eno uro, preden zaprejo lokal. In so ostali brez najinih evrov. 

Heron: Tomaž Pelko

Greva pač malo naprej in pojeva kosilo v naslednjem lokalu. Nič posebnega. Ni za ponavljati vsak dan, a je blizu. Dan je pa res vroč. Še v senci je vroče. Še dobro, da piha. 

Ko je popoldne za hip pihalo malo manj, sva se hitro lotila menjave jader. Takoj ko sem vse pripravil za spuščanje genove, je spet zapihalo na polno. Potem se z vetrom malo igramo mačke in miši. Med dvema refuloma nama uspe spustiti najino veliko genovo na palubo. 

Sledi zlaganje, kar sploh ni lahko delo. Genova je velika dobrih 60 m2 in je temu primerno težka. Na palubi ni veliko prostora, veter pa je premočan, da bi jo lahko zvlekla na pomol, kjer je dovolj dolžine za zlaganje tako velikega jadra. Z malo pretepanja z jadrom in nekaj zvračanja krivde z drugega na drugega nama je jadro uspelo zložiti in pospraviti v vrečo. Dobra stran je, da se barka vsaj ne ziblje, in da valovi ne zalivajo palube. Ja, tudi na pasaži smo že zlagali genovo. Pospraviva še solent jadro, potem pa nama zmanjka energije. Jadra gredo gor jutri. Na prvo pripono bo šel flok. Flok je 95 % in je občutno manjši od genove, ki je 140 %. 

Za nejadralce: Ti odstotki pomenijo, koliko prednje jadro gleda čez jambor. Če je točno do jambora, je velikost 100 %. Če 40 % jadra gleda mimo jambora, je velikost 140 %. Najin flok se konča 5 % pred jamborom. Jaz jadru, ki je večje kot 100 %, rečem genova, če je manj kot 100 % pa flok. Namesto solent jadra pa bova dala gor viharni flok.

S tem bova precej zmanjšala površino jader. Na prednji priponi bova šla s 60 na 43 m2, na solent priponi pa s 25 na 15 m2. 

Pot na sever bo v glavnem v veter. Ker normalno piha med 15 in 25 vozlov, pričakujem navidezni veter med 20 in 30 in manjša jadra bodo več kot dovolj za ta veter. V veter lahko jadrava z enim ali drugim ali z obema prednjima jadroma. Se pravi, če razvijeva flok + viharnik, imava spredaj 58 m2, kar je skoraj toliko, kot tovarniško predvidena 60 m2 velika genova. Dve manjši jadri pa sta bistveno lažje obvladljivi kot eno veliko. Vse to seveda ne vpliva na glavno jadro. Tam imava lahko celo površino 43 m2, lahko pa voziva na prvi ali na drugi krajšavi. Tretje krajšave nimava pripravljene, a je na jadru pripravljena. Kadar piha preveč za drugo krajšavo, midva glavno jadro raje zloživa in voziva le na prednja jadra. Heron lepo pluje le s prednjimi jadri.

Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 282. dan

Zjutraj po kavici se je veter malo umiril in trenutek izkoristiva, da namestiva flok in viharnik na barko. Gor gre hitreje kot dol, saj jader ni treba na koncu zlagati. Ravno zlaganje je najzamudnejši del menjave jader. Tudi zavezati škote na jadra je lažje kot odvezati stare zategnjene vozle. Sile na škoti so namreč na Heronu velike. Na škoto genove deluje pri orci sila do 2 toni.

Razvezati vozel, ki je bil večkrat zategnjen s silo dveh ton, pa velikokrat zmočen in na soncu žgan, pa posut s prahom in posoljen, zahteva nekaj moči in nekaj vztrajnosti. Na novo ga zavezati je pa šala mala. Torej manjša jadra so na barki. Viharnik je tudi zdaj prvič na rolerju. Prej je bil še klasično nataknjen na zajlo, zdaj pa je navit. Ker je precej krajši kot celotna dolžina rolerja, ima na vrhu nekaj metrov traku, ki je prav tako v žlebu navijalca. To je super, ker je prej imel nekaj metrov vrvi, ki je v močnem vetru vibrirala in tolkla po zajli. Zdaj pa je trak lepo pritrjen v žleb navijalca in ne more delati štale.Najprej sem mislil, da bova zamenjala še dvižnico glavnega jadra, a je bilo že prevroče in sva se spravila v senco. Za glavno jadro imava namreč novo, boljšo dvižnico. Staro pa bova imela za škote viharnika. Ta ima sedaj prastare škote – še tiste, ki so bile na barki, ko sva jo kupila. Te so sedaj stare petnajst let in so povsem trde, pa še predebele so za male vinče. Saj gre za silo, ampak le za silo. To bova uredila v prihodnjih dneh in nisva odvisna od vetra, saj to lahko delava tudi v močnem vetru.

Proti večeru sva šla v trgovino. Počasi sva že začela kopičiti zaloge. Lili ima že v glavi (in na spisku v telefonu), kaj morava nakupiti do odhoda. Zdaj poleg stvari za sproti počasi že delava zalogo za na pot. Na pot bova šla s predpostavko, da naju lahko kje zavrnejo in bova imela zato hrane za dober mesec. In to je veliko hrane in pijače. Na dan spijeva skoraj liter mleka. Samo mleka bo torej več kot 30 l. Da o pivu niti ne govorimo. Ker sva brez avta, bova zdaj vsak dan krepila zaloge na barki in v enem tednu bova imela vsega ravno dovolj za na pot. Upam, da bom v tem tednu tudi dokončal projekte, ki sem si jih zastavil. Zdaj, ko je tako vroče, mi je že žal, da nisem več projektov na barki naredil prej, ko je bilo še hladno in se je dalo lažje delati.

< Arrecife – Marina Lanzarote 18. del   Arrecife – Marina Lanzarote 20. del >

 

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron