Splovitev novega plovila lahko primerjamo z rojstvom otroka. Tako kot proslavimo rojstvo otroka, je primerno proslaviti tudi splovitev novega plovila.

Simbolika ni nova modna muha za povečanje prodaje šampanjca, temveč ima zelo globoke korenine. Prvi zapisi o obrednem proslavljanju takšnih dogodkov izhajajo iz starega Babilona in so stari preko 4000 let. Po eni izmed legend iz tega obdobja, naj bi eden izmed graditeljev ladij v Babilonu ob splovitvi nove ladje za srečo in varno plovbo bogovom žrtvoval vola.

Več zapisov najdemo kasneje v stari Grčiji, med Rimljani in Egipčani. Tudi oni so želeli, da bi njihovi bogovi skrbeli za varnost ladij in posadke. Stari Grki so med splovitvijo nove ladje na glavah nosili vence spletene iz vej oljke in pili vino v čast boga morja Pozejdona, novo ladjo pa so polivali z vodo in jo blagoslovili. Rimljani so obred izvajali zelo podobno današnjemu. Ob trup plovila so razbili posodo s črnim vinom. Vino je simboliziralo kri s katero so hoteli razveseliti svojega boga morja Neptuna. Kasneje so na primer Turki ob splovitvi žrtvovali ovco. Vikingi in domorodci Tahitija so svojim bogovom za srečno plovbo darovali kar človeško kri. Z razvojem Rimokatoliške cerkve so obredom začeli prisostvovati župniki. Ob splovitvi so molili in ladjo škropili z blagoslovljeno vodo.

V 17. stoletju, natančneje leta 1610 je princ iz Welsa prisostvoval splovitvi ladje »Prince Royal«. Iz bokala izdelanega iz dragih kovin je spil požirek vina. Preostalo vino v bokalu je zalučal v plovilo za srečo.

V 19. stoletju so dragim bokalom vina iskali cenejšo a še vedno svečano alternativo. V tem trenutku so za primerno alternativo izbrali steklenico šampanjca. Šampanjec je bil takrat pijača aristokratov. Povprečni smrtniki si ga niso mogli privoščiti in je bil kot nalašč za proslavljanje takšnih priložnosti. Ta tradicija se je obdržala vse do danes.