
Drugi dan smo zvečer iz Port Olry-ja odjadrali proti dobrih 80 milj oddaljenem otoku Vanua Lava. Celo noč nas je poganjal dober vzhodnik, zato smo že zjutraj lahko spustili sidro v zavetrnem delu zaliva nad Solo, glavnim naseljem otoške skupine Banks na severu Vanuatuja.
Za ta del Pacifika ni tiskanih navtičnih vodičev, na spletu pa se najde poročila posameznih jadralcev, ki so jih objavili na svojih blogih in ta poročila so drugi jadralci povezali v nekakšen smiseln snop poročil po skupinah otokov. Ta poročila zdaj tudi sam pri načrtovanju poti uporabljam namesto vodiča in prebral sem, da na Vanua Lavi živijo tudi morski krokodili. Jutranje plavanje je zaradi krokodilov danes odpadlo, sem pa zato v postelji nadoknadil nekaj ur spanja, ki si ga ponoči zaradi jadranja nisem privoščil prav veliko.

Po jutranjem počitku smo odveslali na obalo do anglikanskega misijona, kjer imajo šolo za duhovnike Melanezijske protestantske cerkve. Na plaži nas je pričakal mlad kandidat za duhovnika s svojo družino. Prijazno nas je postregel s sokom iz s sveže nabranih kokosovih orehov in nam nato razkazal misijon, šolo in študentsko naselje. Med drugim nam je povedal, da v bližnji reki zares živijo krokodili, ki plavajo tudi v morju in imajo za hrano ribe, želve in divje prašiče. Ljudi menda ne napadajo ??
Popoldne smo odpluli na južno stran zaliva in se sprehodili tudi po Soli. Naselje me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo in zelo lepo betonsko cesto speljano skozi razpotegnjeno naselje z večinoma preprostimi lesenimi hiškami. Da so domačini povsod prijazni, smo se že navadili. S policistom sem se spotoma dogovoril, da ga jutri obiščemo s potnimi listi pred odhodom proti Salomonovim otokom. Od sredine tedna naprej je napovedan precej krepak jugovzhodnik, katerega začetek bi rad čim bolje izkoristil za pot proti severu, še preden veter naredi prevelike valove.

V Soli na Vanua Lavi smo v ponedeljek dopoldne v vaških trgovinicah in v vrtnariji pustili še zadnje vatuje in opravili izstopne formalnosti, nato pa dvignili sidro, razvili jadra in odpluli proti severu.
Jadranje prvi dan je bilo živahno čez dan in še bolj živahno ponoči, ko so nas s krepkim vetrom in gostim dežjem preganjale plohe. Do večera smo jadrali mimo zadnjih severnih Vanuatskih otokov, na katerih se zaradi predpisov nismo smeli ustaviti. Drugi dan smo prišli do otoške skupine Santa Cruz na vzhodu Salomonovih otokov in jadrali mimo prvih otokov, na katerih se prav tako nismo smeli ustaviti, preden jutri na otoku Nendo ne opravimo Salomonskih vstopnih formalnosti. Carinik z Nenda, kateremu sem preko elektronske pošte najavil naš prihod in ga zraven prosil za dovoljenje za postanek na kateren od salomonskih otokov ob poti, me je v odgovoru in potrditvi še posebej opozoril na to, da se na teh otokih ne smemo ustaviti.

| < Jug Espiritu Santo | Nadaljevanje 28.11.2025 |
| Miran Tepeš | |
![]() |
Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. |
Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell.
Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj.
Besedilo in fotografije: Miran Tepeš








