 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Baie De Kuto, Nova Kaledonija
Jutro okopano v soncu in turkiznem morju. Le jaz se nisem okopal, kajti zunaj precej piha. Še vedno pa je veliko bolje, kot na Fidžiju, saj sem videl kratek video od tam. Uff, res piha in palme se upogibajo skoraj do tal. Upam, da bo vse v redu z ljudmi, barkami in infrastrukturo.
Dan začnem počasi, na 30 obratov. Skuham si kavo, naredim zajtrk in šele potem zamenjam jeklenko za plin. V manjši jeklenki res ni veliko plina, a se že znajdem zanj. Ni hudič, da ga ne najdem na otoku, če ga bom potreboval. Zato po končanem delu pospravim kuhalnik na svoje mesto, saj ne vem kdaj ga bom spet rabil. Danes je bil kolega zanimiv, ko me je vprašal: »A je sploh kaj, kar ti nimaš v rezervi na barki? Potem pa ni čudno, da si za 10 cm poglobil vodno linijo. Sprašujem se le, kam vse spraviš v tako mali barki?« No ja, kolega se malo šali, nekaj resnice pa je tudi v tem.
Grem na obalo, gneča je spet danes. Spet je prišla velika potniška ladja, Carnival Spirit, tokrat ena večjih, kar sem jih tukaj videl. In po tukajšnjem koledarju, je to zadnji obisk potnikov letos, na tleh tega otoka. Spet bomo sami in spet bo mir. Res je tudi, da vsak dan prihaja vse več in več jadrnic in katamaranov, nekaj pa jih tudi odpluje stran. V glavnem so tu sami Francozi, le jaz in Norvežan sva od drugod in jim kvariva 100% povpreček. Morda se mi kmalu pridruži tudi kolega Marjan s svojim katamaranom, ki ne živi v Sloveniji, a je Slovenec. Je že v Noumei, le do mene bi še rad prijadral, ko se veter malo umiri. Spet bo luštno, saj sva že bila skupaj. Sprehodim se med vsemi temi ljudmi, ter kmalu ostanem sam na cesti, katera vodi v manjše naselje, ki ga jaz še ne poznam. Opoldan je in je vroče.
Po dobrem kilometru pridem do naselja in trgovine. Od zunaj je videti garažna trgovina, kakršnih je na Tihem oceanu kar nekaj. Ko pa sem stopil v notranjost, pa to trgovino sestavljajo trije prostori in vsi trije so tako založeni, da se police šibijo pod prodajnimi artikli. Tukaj res najdeš vse, od prehrane, zelenjave, konzerv, zmrznjenega mesa, svežih salam, oblačil in orodja. Ni da ni. No ja, tudi cene so kar znatno višje, kot v večjem supermarketu v Noumei. Kruha ob tej uri seveda ni več, kar me niti ne preseneča. A zato imajo kar precej toasta, ter krekerjev. Alkohola nimajo, našel pa sem brezalkoholno pivo Heineken 0,0.
Nič ne kupim, le napasem radovednost, čeprav sem videl vileda krpe, a sem jih mislil kupiti na koncu ogledovanja in mi je vse ušlo iz glave. Leta pač naredijo svoje.
Vračam se po cesti, nato grem na plažo in stopam po belem pesku, naredim kakšen posnetek, naredim filmček, ter se ogledujem za ljudmi, ki so zasedli cel zaliv. Res jih je veliko in če bom rekel, da jih je skoraj tisoč, se ne bom za veliko zmotil. Verjetno si okoliške restavracije manejo roke, saj ob takšnih dnevih kar precej zaslužijo. Avstralci in Kiwiji (Novozelandci) se verjetno preveč ne zmenijo za res visoke cene. Tukaj v resortih so bari in restavracije pretirano dragi. Če povzamem samo nekaj iz njihovega cenika ter preračunam v Eure, potem gre nekako takole: sok, juice, coca cola, orangina stanejo 4,62 €, …. kava stane 4,11 €, …. Pivo 2,5 dcl stane 5,04 €,…. Pivo 0,33 stane 6,72 €,… pivo 0,5 pa stane okroglih 10 €. Hrana se začne pri sendviču za 7,56 €,… kos pečene ribe s krompirčkom stane 13,44 € in kakšen kos mesa s krompirčkom stane od 22 € naprej, pa vse tja do 36 € za porcijo.
Vseeno pa vidim, da so bari zasedeni, ljudje nosijo hrano tudi na plažo in na splošno uživajo ta čas, dokler so tu. Po navadi ob 17:00 ali 18:00 uri, križarke zapustijo otok in potem je na otoku mir. Sam grem tudi do dingija in se zapeljem do kolega, ki je danes ostal na barki, saj je očistil že rahlo zaraščen trup barke. Skuha mi kavo, nato pa se malo pogovarjava, ko spet v vodi vidim 30 metrov stran od barke vodno žival in jo tokrat snemam kot video posnetek. Tokrat mi uspe, naredim screenshoot in imam tudi fotko. Ja, manjši kit je, vidi se tudi po manjši, skoraj nevidni peruti na hrbtu, le da ne vem za katero vrsto gre. Je pa zanimivo, da je sam v teh plitkih vodah, saj je tu voda globoka komaj nekaj več kot 10 metrov.
Popoldan grem nazaj na barko, napišem vnuku voščilo in pismo, nato pa ga pošljem po emailu v Slovenijo. Zvečer pa kot vedno, vse po starem, le da mi tokrat delata družbo močan veter in dež, ki pa do polnoči ne pojenjata.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Očitno včasih vremenske napovedi držijo. Ravno sem dal čarovnika Rainmana v kokpit, ko je pričelo škropiti. Bo dež? Bila je le prva opozorilna dežna megla, zato sem vseeno delal vodo še naprej. Saj za danes in naslednje dni je napovedan rahel dež, upam le, da ga ne bo preveč. Enajsti dan sem že na sidru in sem kar dovolj varčen, saj sem porabil komaj 200 litrov vode. Kar je kar malo za eno osebo, če kuhaš, umivaš nekaj več posode, se včasih tudi 2x na dan stuširaš,… Pravijo, da je povpreček za vse kar ena oseba potrebuje, cca 25 do 35 litrov vode na dan. Očitno sem jaz pod povprečkom J Naredil sem še dodatnih 25 litrov pitne vode v plastenke in končal s tem delom. Spral sem aparat kot vedno in ga spravil v skladišče.
Če danes ne bo nič s soncem, bo potrebno še prižgati motor za kakšni dve uri. No pa saj je že čas, ker potrebujem nekaj tople vode. Opažam, da se tudi moj hladilnik čudno obnaša in sumim, da mi nagaja senzor v hladilniku. Ne izklaplja kot bi moral in tudi njemu so očitno šteta leta, 18 let je zanj kar dolga doba in seveda vsakodnevna uporaba naredi svoje. Pravzaprav pa je s temi zadevami okoli bele tehnike skoraj podobno kot doma. Vse ima svoj rok trajanja ali pa je sistem že zastarel. Če imajo današnji hladilniki oznako AAA ima moj še vedno oznako ZZZ saj ima še star plin, ki ga v državah EU ne uporabljajo več, je velik porabnik energije in vrata njegovega pokrova se nikoli več ne bodo dala zatesniti. Če bi imel kam potisniti novega, bi dal v barko nov in moderen hladilnik z majhnim zamrzovalnikom nad njim, ki bi bil varčen, ki bi mi privarčeval nekaj denarja tudi pri hrani. Hrano bi lahko kupil tam, kjer je poceni in jo imel dlje časa zamrznjeno. No, vsega se pač ne da imeti, zato sem zadovoljen tudi s tem, kar ta barka nudi.
In če sem še včeraj pisal in negodoval o gneči s križark, danes priznam, da je današnji pogled na tukajšnji zaliv zelo pust, na plaži dopoldan ni bilo nikogar, tudi nekaj bark je danes izplulo iz zaliva,… Pravzaprav pa je danes sobota in sem se lotil čiščenja. Najprej sem dvignil podnice, vse pobrisal, očistil, nato pregledal glavno črpalko za slano vodo, pregledal stikalo in ugotovil, da še vedno vse dela. Torej je to ena skrb manj, ob rahlem vdoru vode v barko. Pobrišem tudi vijake in matice od kobilice in jih na novo premažem z mastjo, da mi ne bi rjaveli. Na koncu še pometem in pobrišem salon in se prvič usedem, da se malo spočijem.
A ura je že skoraj dve popoldne, zato imam čas in se lotim še vseh štirih vinčev. Vinče lepo odvijačim, lepo odprem, očistim, nato pa spet namažem z mastjo. Za takšne in res posebne zadeve uporabljam mast Boots Fett od Liqui Molya. Včasih sem uporabljal mast za vinče od Harkena, a je bila vsaj 3x dražja od te. Nato pa so mi drugi povedali za to mast in sem zadovoljen z njo. Zamenjam tudi štiri vzmeti v vinčih, žal jih nimam več v rezervi, a mislim, da bodo zdržale še nekaj let. Spet vse pritrdim nazaj na svoje mesto in postajam vedno bolj zadovoljen z opravljenim delom. Dejansko ni lahko imeti barko, z njo pluti ali bivati nekaj let vsak dan, zato moje jadranje tudi veliko bolj odstopa od jadranja z barkami, ki preživijo 330 dni v marinah.
Danes sem imel tudi srečo z želvami, čeprav je oblačen dan in ni najboljši za fotografijo. Kakšnih 7 ali 8 metrov stran od barke je prišla po zrak velika želva. Tako na oko lahko rečem, da je imela premera kakšnih 80 cm ali več in je imela res veliko glavo. Ostala je nekaj sekund na površju in se spet potopila. Spet sem posnel kratek video, kajti le tako dobim v kader vse, kar želim, nato pa iz enega od mnogih kadrov potegnem ven kakšno fotko.
Pred večerom me obišče še kolega, saj cel dan nisem stopil z barke. No, kasneje pa on ni mogel nazaj, saj se je dež združil še z močnejšim vetrom.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Za spremembo je zjutraj posijalo sonce in veter se je kar precej polegel. Pravzaprav je bilo tudi v moji spalnici zelo svetlo, saj sem pozabil čez veliko okno potegniti rolo in bilo je tiho, kot že dolgo ne.
Vstanem se uredim in pijem kavo v kokpitu, ko zaslišim kar precej glasno glasbo iz obale. Verjetno je iz restavracije na obali, si mislim. V roko vzamem knjigo in jo berem, občasno pa pogledam na obalo ter vidim, kako se vedno več ljudi zbira na velikem travniku ob plaž.. Pokličem kolega in kmalu se tudi midva odpraviva z dingijem na obalo.
Na obali izveva, da je tukaj navada, da se zadnjo nedeljo v letu zberejo domačini na veliki zelenici pred obalo. Povabijo turiste iz resortov, jadralci v zalivu tako ali tako vidimo, da se nekaj dogaja in gremo na kopno, ter se s plesom in petjem zahvalijo bogovom za dobro leto, ki je za njimi in si voščijo dobro leto, ki prihaja. Oblečejo se v starodavna oblačila, moški si narišejo vzorce z belo barvo in odplešejo kar nekaj plesov, ki so si med sabo kar precej podobni, le da jih spremlja drugačno petje in tolkala.
Program je trajal kakšno uro in pol in najbolj zanimivo je to, da je prišlo to predstavo pogledati veliko domačinov. Ker so ljudje ki plešejo prostovoljci, so imeli nastavljeno košaro za denarne prispevke. Pa ne zato, da bi zaslužili, ampak menda zato, da si potem iz tega obnovijo oblačila, instrumente in na koncu si naredijo majhno zasebno druženje. Srečo sva imela, da sva stala zraven francoskega para, ki je znal angleško in nama je razlagal in včasih prevajal, kar je govoril vodja skupine. Pravzaprav sem bil vesel, da sem se odločil za to potezo in odjadral na ta otok ter nisem ostal na velikem otoku, ki je moderen, prometen in čisto drugačen od tega raja. Kasneje so ljudje posedli po travi, si poiskali kakšen kos zasebnosti na obali in se družili čez ves dan. Včasih je ponagajal kratek dež, a se ljudje ne zmenijo preveč za to. Veliko jih je prineslo s sabo tudi žare in so pekli, uživali, se kopali,… Imeli so se skrajno rajsko, saj živijo v raju.
Izvedel sem še eno legendo, kako je nastala Nova Kaledonija in kako je nastal ta otok. Morda se bo komu zdela »pocukrana«, a tukaj jo dedki pripovedujejo vnukom že stoletja in gre iz roda v rod.
Kralj sveta je imel tri sinove. Eden od njih je bil miren in bil je velik, tako globok, tako moder, da mu je dal ime, Tihi ocean. Bil je tih in poslušen otrok.
Neko noč, ko je spal, ga je prebudilo ropotanje, ki je postajalo vse močnejše in močnejše. Tihi ocean se je prebudil in je čakal kaj se bo zgodilo. Ni ga bilo strah. V zgodnjem jutru je sonce vzhajalo v rdeče-oranžni barvi in morje se je odprlo pred njim. Iz morja, pred njegovimi očmi je nastal dolg in ozek košček zemlje, bil je to nov otok.
Ko je bilo sonce visoko na nebu, je bil ta otok videti čudovit. Nikoli še ni videl tako lepega otoka. Na tisoče dreves je bilo na njemu, a žal na njemu ni bilo videti nič živega. Mislil si je, da verjetno otok še spi, ker je bila nemirna noč. Tihi ocean ga je pogledal in se mu približal. Od severa do juga je bil videti kot vitka in dolga črta; od vzhoda do zahoda je bil videti tako ozek in lep, ker je imel bele peščene obale. Bil je to najlepši otok, kar ji je kdaj videl. Bil je nov otok, zato mu je dal ime Kanak ali Nova Kaledonija. Ker se je zbal za njegove lepe peščene obale in da bi ga zaščitil pred razburkanim morjem, je okoli njega naredil pregrado. Na tej pregradi bi se valovi razbili, pri tem pa ohranili peščene obale tega lepega otoka. Zdaj je okoli otoka nastalo mirno in bistro morje, zato je v njega dal najlepše in najbolj pisane ribe na svetu. Otok je še vedno spal in se ni želel prebuditi. A Tihi ocean ni izgubil upanja.
Leta kasneje je otok še vedno spal in Tihi ocean je bil vedno bolj jezen. V enem trenutku se je tako razburil, da je nad otok poslal ogromne valove. Poplavil ga je, celo zlomil je nekatere dele pregrade, ki jo je zgradil. Ker je bil jezen, je Tihi ocean na južnem koncu blizu pregrade postavil nov manjši otok. V ta košček zemlje je vložil vso svojo moč, ves svoj pogum, ves svoj talent in svoje znanje. Ko je končal z delom je bil tako utrujen, da je spal kar tri dni in tri noči skupaj.
Ob zori tretjega dne je bil presenečen, ko je videl, kako ta majhen otok, kot biser lep leži na svetli vodi. Spraševal se je, kako je lahko ta majhen košček zemlje, ki ga je sam naredil, tako veličasten in lep. Navdušile so ga globoke in neresnične barve: safirno modra, smaragdno zelena in turkizna. Ta otok je imel še lepše bele peščene plaže, kot jih je imel velik otok. On je še vedno spal in je zaradi razburkanih valov izgubil ves pesek, zato so tam ostale le skale. Ta majhen otok, res tako majhen, tako občutljiv in tako lep, je bil obrobljen z veličastnimi visokimi in ozkimi igličastimi drevesi. Tudi vse te pisane ribe so našle nov dom v tej čudoviti vodi tega otoka. Končno se je Tihi ocean počutil srečen.
Temu otoku je dal ime Otok borovih dreves in na temu otoku sem zdaj jaz s svojo jadrnico Indigo… in počil je lonec, zgodbice je konec ☺
Baie De Kuto, Ile Des Pins, Nova Kaledonija
Zbudim se v oblačnem vremenu, a malo kasneje že posije sonce. Razen zavijanja vetra med priponami in plapolanjem biminija, se ne sliši nič drugega. A vseeno, važno je, da ni dežja.
Že včeraj je v naš zaliv priplul kolega Marjan s svojim katamaranom in danes zjutraj je prišel z dingijem do mene in me povabil na večerjo. Seveda sem povabilo sprejel, saj sem se prejšnji večer družil z Norvežanom, danes dopoldan in popoldan tudi, zvečer pa bom z Marjanom.
Ob dogovorjeni deveti uri se dobiva z Norvežanom na moji barki in potem greva skupaj do obale. Tam imava zaklenjeni kolesi, s katerima greva potem do naselja Vao. Do tja je približno 8 km in asfaltna cesta se ves čas vzpenja. Vozim kolo, ki sem ga vozil tudi na Tahitiju, saj sva se tudi takrat vozila in iskala navtične trgovine. Edina razlika med takrat in zdaj je, da so bili takrat kolesi novi, zdaj pa sta zarjaveli, na mojem ne delata ne menjalnik, ne zavore. Pedala ima več prostega hoda, zato mi leva noga velikokrat zdrsne v prazno. A kaj čem, kolo ni moje, on pa ima odnos do teh koles kot da niso njegova. Žal in škoda.
Med kolesarjenjem skoraj umiram. Kolo ima zelo široke gume, bolj so podobne motorskim gumam, niso dovolj napumpane, verjetno je med osjo še rja,… zato pač gre težje v hrib in prelahko v ravnino. Trudim se na 101 način in le redko mi uspe uskladiti dobro s koristnim. Poleg tega pa se cesta ves čas vzpenja, tako da včasih pomislim, le kaj sem gledal, če vem, da je ta vasica ob morju. No ja, pa ni tako, je le malo višje. Prideva na pošto, on mora na bankomat, ki je v pošti. Razmišljam, kako pridejo ljudje do njega, kadar je pošta zaprta? Pošta je zelo majhna, v njej pa je ogromno ljudi. Pa nama uspe in greva naprej. Spustiva se malo naprej in jaz zagledam cerkev, zato zavijem tja in ker so vrata odprta vstopim. On gre naprej, saj išče trgovino in bi si rad kupil nekaj za pit. On nima navade kot jaz, da bi nosil pijačo s sabo.
Cerkev je čista in velika, lepo urejena. Najbolj mi je všeč lep in poseben lesen strop, ob oltarju maketa klasičnega plovila domorodcev iz lesa, na katerega je vpet križ. Ob strani imajo postavljene in osvetljene jaslice. Ves čas ogleda sem bil sam v cerkvi in pričakoval sem, da bom videl vsaj župnika, a ga ni bilo. Torej vprašanja ostanejo za drugič. Odpeljem se za kolegom v trgovino, ki je majhna in neurejena, a očitno se veliko proda v njej, saj je edina. Trgovina v bližini našega zaliva je trgovski center za to luknjo. Vrsta je dolga vsaj 5 metrov, zato le-ta zavije dvakrat med police, kajti ena stran trgovine je dolga le tri metre. On spet nekaj kupuje, jaz nič, vsega imam dovolj na barki.
Po polurnem stanju v vrsti greva ven, se usedeva na kolo in se zapeljeva do plaže St. Maurice, kjer je tudi turistična znamenitost. Dejansko najprej vidiš modrino, ki res bode v oči. Vse nianse od svetlo modre do temno modre je videti v morju. Ker sem imel srečo in se je dan kopal v soncu, je lepo prišel do izraza tudi spomenik, obdan s totemi. Slednji obeležuje prihod misijonarjev Goujona in Chateluta, ki sta prav na tem mestu opravila prvo katoliško službovanje leta 1848. Tukaj je prispel kdo drug kot pa legendarni James Cook. Pripelje se avto iz katerega izstopita dva možakarja in se začnemo med sabo pogovarjati. Povesta, da sta iz Sydneya in da sta tu na počitnicah. Ko povem, da sem iz Slovenije, mi on pove v bosanskem jeziku, da je on izbeglica iz Bosne. Svet je res majhen. Ostanemo še nekaj časa skupaj, narediva spominski posnetek, nato pa gremo vsak svojo pot. Midva se vrneva v zaliv in kaj kmalu sem že na barki.
Uredim današnje fotke in že moram k Marjanu na njegov katamaran na večerjo. No ja, spet bo druženje trajalo v noč. Pa kaj, saj je predzadnji dan v tem letu.
| < Otok Uere | Baie De Kuto – 2. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
