 |
| Slovenski popotnik in jadralec Jasmin Čaušević, se je maja 2014 odpravil na pot okoli sveta. Pravzaprav to ne bi bilo nič nenavadnega, če se to Jasmin ne bi odločil opraviti sam, s serijsko in že takrat 14 let staro jadrnico Bavaria 34, katero ni nič predelal ali ojačal, da bi lažje zdržala široka morja in valovite oceane. V svoji plovbi od Poreča do otočja Tonga, je napisal tri jadralske potopise, v katere je vnesel ogromno jadralskih podatkov, s katerimi bo morda navdihnil še kakšnega Slovenskega jadralca, da bo odplul po njegovi poti. Poleg tega želi dokazati, da se lahko sanje sanjajo tudi z minimalno količino denarja. Z jadrnico je obplul že dva oceana in njegova brazda v oceanih je dolga že 18.000 navtičnih milj. Svojo plovbo nadaljuje iz Nove Kaledonije proti Sloveniji. Kje se trenutno nahaja, kaj počne in kako doživlja svoje sanje, pa izveste tukaj! |
Baie De Kuto, Ile Des Pins, 1.dan
Za včeraj vam nisem napisal nič kaj posebnega razen voščila, zato vam to dolgujem danes in bom poskusil na kratko strniti dva dni v en dan.
Marjan je imel željo, da se jima pridružim za Silvestrovo, tako da sva se zmenila, da bi šli najprej na obalo, da naredimo ogenj na plaži, malo posedimo, spijemo kakšno pivo, se pogovorimo in potem me je povabil zvečer še na njegov katamaran. Ker sem bil že nekaj mesecev z Norvežanom, ga nisem mogel ravno zapustiti in osamiti, zato sem ga povabil, da gre še on z nami na plažo ob ogenj.
Zvečer ob sedmi uri smo se zbrali na plaži in razočarani ugotovili, da se tukaj absolutno nič ne dogaja. Velika restavracija ob plaži je trenutno samevala, ob 20:30 pa je sprejela goste iz resorta in tako je bilo vse zaprtega tipa. Ljudje z bark so se večinoma družili na plovilih in prav čudil sem se, da ni nihče prišel k ognju. Po dveh urah smo ogenj pogasili in šli k Marjanu, ki sta naju z Norvežanom lepo pogostila in prav uživali smo skupaj v družbi. Polnoč je minila brez enega poka, brez ene rakete in brez enega ognjemeta. Očitno se tukaj vsi delajo francoze in se res nič ne dogaja. Pravo nasprotje proti Barbadosu, kjer je bilo na stotine ljudi na plažah, pekli so, goreli so žari in iz hladilnih torb so jemali penino. Edino kar sem slišal, je bilo glasno odštevanje sekund ob polnoči, ki se je slišalo iz restavracije.
Zjutraj sem bil že zgoden in zgodnja je bila tudi križarka Carnival Splendor, ki je pripeljala na otok nekaj sto ljudi, ki so spet zavzeli plažo, naredili prijeten živ žav že dopoldan. Jaz sem se lotil podiranja domače LED smreke, katero sem sestavil včeraj popoldan in tako imel na otoku borovcev edini okrašeno jadrnico. Led trak, ki mi ga je podaril Tomaž pride tako prav za razsvetljavo, lahko ga režem na manjše kose ali pa iz njega naredim meter in pol visoko smreko. Ker je bilo vse bolj provizorično narejeno, sem se bal kakšnega dežja, zato sem pač vse pospravil. Novo leto je mimo, novoletnega plesa, ki je po navadi 1.1. tukaj nimajo, zato gremo naprej v starem kopitu.
Dopoldan grem še na plažo in kratek sprehod, na barki zamenjam strgano in razcefrano državno zastavo, a imam še samo majhno. Zato pa Marjan izobesi veliko, ki plapola v zalivu. In naj še kdo reče, da nismo pomorski narod. Samo domačini so številčnejši od slovenskih jadralcev.
Danes sem jaz povabil Marjana in ostale na mojo barko, da se jima oddolžim za včeraj, tako da sem jaz skuhal večerjo. Po večerji smo še malo posedeli, se pogovarjali in se kasneje siti od dobre večerje razšli. Ostal sem sam na barki, prižgal sem prenosno in močno krmno belo LED luč, namenjeno nočnemu ribolovu s harpuno z barke. V pol ure sem videl manjšega morskega psa, zelo veliko luskasto ribo, črno-belo strupeno kačo in veliko dobrih rib za na krožnik, ki pa so zelo hitro plavale. V roke sem vzel harpuno in čakal veliko ribo, a kot zakleto ni hotela plavati blizu barke. Jaz imam čas, morda pride jutri.
Baie De Kuto, Ile Des Pins, 2. dan
Tukaj se zjutraj ob peti uri začne že beli dan in potem posije sonce ter sije vse do 18:30 ure. In kadar je sonce, mi vsak dan napolni akumulatorje do konca in nikakor ne morem biti brez energije.
Zjutraj sem se odločil, da grem z dingijem do obale in nato peš do sosednjega zaliva Kanumera. Vzamem nahrbtnik, brisačo, kratek neopren, podvodni fotoaparat, plavutke in masko. Ko sem prišel do zaliva sem bil začuden, ker se je na plažo naselilo kakšnih 50 Japoncev, ki so se pripeljali iz kakšnega resorta z avtobusom, do zaliva Kanumera. Vsi si želijo ogledati posebno veliko »skalo« ali manjši otoček, okoli katerega se je naredil poseben ekosistem, ki ga je vzel pod svoje okrilje tudi UNESCO. Seveda je zelo zanimiv , a ker danes ni potniške ladje v zalivu in pride ena od njih spet jutri, sem nekako mislil, da bom tukaj sam. No pa je bilo tisto »sem mislil«, čisto nekaj drugega. In ne vem če poznate Japonce. Verjetno so to bolj bogati Japonci, katerih koža mora biti ves čas svetla, zato so oblečeni v posebna črna oprijeta oblačila, z zaščitnim faktorjem +50. Torej, kot bi imeli na sebi body, na glavi pa posebne kape, da se jih sončni žarek ne dotakne. Večina žensk nosi še rokavice in potem se takšni kopajo. Ampak vse v redu in prav, v vodo gredo do pasu, okoli prsi pa imajo posebne rešilne jopiče, kakršne imajo vozniki vodnih skuterjev. Zdijo se mi smešni in na svoj način primerljivi z Arabci, katere sem srečeval na svojih potovanjih, ko sem odkrival in raziskoval brezpotja arabskih držav.
Našel sem si svoj prostor v vodi in se umaknil malo dlje, v bolj globoko območje za njih, a za zame še vedno plitvo. Snorkljal sem kakšno uro, morda več, čeprav sem že na začetku vedel, da tukaj ne bo tako kot je bilo na nekaterih drugih atolih, otokih ali pa na kakšnem grebenu. Vodni svet me tukaj ni navdušil. Pravzaprav me že sama narava s koralami ni navdihnila. Na tleh je na milijone zlomljenih mrtvih koral, katere so verjetno polomili visoki valovi, kateri so se od pobesnelega morja, zgrinjali na obalo. Ni bilo niti tiste barvitosti, katere sem navajen na Tihem oceanu. Nekaj barvnih rib, nekaj lepotic se sicer najde in to je vse. Nobene morske zvezde, nobenega raka, niti ježa nisem videl. A kljub temu sem zadovoljen, da vsaj nekaj od tega lahko vidim, neki mali delček, kar sem od snorkljanja pričakoval.
Popoldan se vrnem na barko, pregledujem posnete fotografije in izbiram najlepše. Saj vsi vemo kako je to. Naredimo 126 posnetkov od njih je le nekaj dobrih in potem še od teh nekaj izberemo tri najboljše in jih shranimo v album. Nisem niti vse pregledal, ko me kliče Norvežan na kavo. Sedem v dingija in se zapeljem do njega, mu nekaj pomagam okoli booma in glavnega jadra, potem pa malo posedim in se spet vrnem v svoj dom na vodi. Zvečer gledam navtične karte, vreme, datume, počasi bo potrebno zamenjati to mesto in se premakniti drugam. Kasneje prižgem veliko luč in opazujem ribe, eno majhno kačo in čistilce umazanega oceana. Velike ribe še ni. Spet grem v barko, pišem ta blog in vsake nekaj časa stopim ven in oprezam za veliko ribo. Ni je…
| < Baie De Kuto – 1. del | Baie De Kuto – 3. del > |
Njegove dosedanje dogodivščine si lahko preberete tudi v njegovih knjigah:
 |
Skriti paradiž (plovba preko Pacifika 9020 nmi) Sam prek oceana (plovba preko Atlantika, 3779 nmi) Ljubezen pod jadri (erotični roman) Šepet vetra in valov (plovba od Poreča do Las Palmasa, 3114 nmi) |
