 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 283. dan
Še včeraj sem mislil, da bom šel zjutraj k mojstru za švasanje, da mi zvari nekaj kosov za pritrditev kosnika. Ampak sem ponoči malo razmišljal in stokrat v glavi spremenil načrt. Danes sem se odločil, da zadevo naredim kar sam.
'Pouzdaj se use i u svoje kljuse' so včasih rekli na Balkanu. Ampak čez dan je vroče in sonce žge tako močno, da se mi sploh ne zdi pametno zapustiti sence.
Nekaj stvari sicer že naredim, kot recimo natočim vodo, operem kokpit in nekaj brisač za po tleh, napihnem čoln, operem gumijast tepih, na katerem je še ostanek kisline od operacije 'veriga'. Vsega tega sem se lotil, ker je bilo na kopalni platformi nekaj železnih opilkov.
Lili opere en stroj perila in gre proti večeru v trgovino. Jaz danes ne grem. Sva izračunala, da ni toliko za pritovoriti in bo zmogla sama. Saj je zmogla, ampak komaj, ker je toliko nakupila. S Kanarskih otokov res ne smemo odpluti brez kanarskega vina. Se ne spodobi.
Jaz sem zvečer krivil eno nerjavno železo, iz katerega delam oporo za kosnik. Lepo napreduje, a počasi. Če bi imel kakšno delavnico in v njej kak resen kovaški primež ali vsaj tla, ki se ne majejo pod nogami, bi bilo lažje. Na barki nočem delati, da ne poškodujem gelcoata, zato delam na fingerju. Ta je pa zelo majav in nestabilen. A tudi tako se da.
Bom jutri, ko bo kaj več narejenega, pripel še kakšno slikico. Me prav zanima, če bo kosnik v redu. Zdržati mora vertikalno silo navzgor pribl. 300 kg. Koliko pa na stran, pa nimam pojma.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 284. dan
Po kavici in zajtrku Lili spet pere perilo. Pred odhodom bi rada vse oprala in ker je stroj majhen, bomo prali kake tri dni vsak dan po en stroj. Če opere več, potem nas ovira obešeno perilo. Jaz pa se lotim izdelave nosilca kosnika. Tale inox je tako žilav, da ga s težavo obdelujem. Vrtanje luknje je zame cel podvig, vrezovanje navojev ravno tako. In ker se mi tla majejo pod nogami in sonce neusmiljeno žge v glavo, moje luknje niso čisto pravokotne. Sonce neusmiljeno pripeka, zato se v času najhujše pripeke umaknem in prekinem delo do poznega popoldneva. Takrat vse skupaj ponosno sestavim in provizorično pritrdim na svoje mesto, nato pa na žalost ugotovim, da se kosnik naslanja na ograjico.
No, lepa reč. To je pa nekaj, na kar nisem računal, saj mi je bilo na pogled videti tako daleč, da niti nisem meril. Nižje moje konstrukcije ne morem spustiti, saj je tam kolešček za drugo sidro. Sicer bi ga lahko odstranil, saj uporabljam le eno sidro, a ne bi si rad zaprl opcij. Nočem, da mi ena izboljšava pokvari nekaj drugega. Nič ne pomaga, spet kotno brusilko v roko in krajšat konstrukcijo za 2 cm. In seveda potem sledijo nove luknje, in vrezovanje novih navojev ...
Imam dokaj nove svedre, ki so primerni za inox, a tale kos je trdoživ. Ali pa sem kdaj s tem svedrom že vrtal stekloplastiko. Steklo hitro skrha sveder. V les ali plastiko sicer reže brez problema, na inoxu pa se pokaže, če je rob rahlo skrhan. Osmica je najslabša. In 8 mm je že kar konkretna luknja v jeklo debeline 5 mm. Saj naredim prej vodilno luknjo z manjšim svedrom, a vseeno mi nikakor ne gre. Lotim se brušenja svedra. Potem reže nekaj boljše, a nisem povsem zadovoljen.
Tudi vrezovanje navojev za M8 mi vzame nekaj živcev. Ali je navojni sveder že malo oslabel, ali pa je tole jeklo res noro trdo. Mažem z oljem, obračam malo naprej in malo nazaj, a vseeno se bojim, da bom polomil navojni sveder. Seveda vrezujem navoje na roko in ne z vrtalnikom. Na roko imam več občutka. In trdo je, kljub temu da sem za M8 izvrtal 7 mm luknjo, čeprav bi po standardu morala biti velika le 6,8 mm. 6,8 mm svedra pač nimam. Nisem strojnik, a po moji kmečki logiki bi moralo biti lažje vrezati navoje v preveliko luknjo, kot pa v pravilno luknjo. Vrtanje v jekleno konstrukcijo na barki pa je poseben užitek. Tu se ne maje le pomol, ampak tudi barka, vsak seveda v svojem ritmu. Vrtam nad vodo, malo nagnjen in s slabo oporo. Če padem notri, lahko samo upam, da bo varovalka crknila prej kot jaz, ker če padem notri, padem s priključenim vrtalnikom. V mislih se mi prikazuje stabilen sveder v kakšni delavnici, kjer imaš prenos moči in dovolj majhne vrtljaje, da ne pregreješ svedra, stabilno podlago, delavnica se ne maje, sonce ne žge v glavo in možnost, da padeš v vodo je precej manjša kot tule.
Sicer moram pohvaliti tole mojo ročno vrtalko. Iskra jo je izdelala in to še v stari Jugi, v prejšnjem tisočletju. Koliko je že ta stroj prevrtal. Med drugim je preživel opremljane stanovanja in hiše, prenovo barke, bil je dve leti na soli in vlagi v Karibih in je zadnjih deset let na barki. In še vedno dela brezhibno. Kar kupiš sedaj, pa crkne kmalu po izteku garancije. Prehiti me mrak. Nisem dokončal. Ah, pa jutri naprej.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 285. dan
Dopoldan nadaljujem z vrtanjem in prednji del nosilca je končan. No, skoraj je končan, saj sem ugotovil, da so vijaki, ki sem jih hotel uporabiti, sicer zelo lepi, a jih ne morem dobro zategniti. Imajo lepo zaokroženo glavo in notri gre relativno majhen imbus. Žal se imbus ključ notri obrne in preskoči, če hočem dobro zategniti. Jutri bom šel kupit vijake s šestrobo glavo. Te bom lahko močno zategnil.
Ko sem uporabil enega od svedrov, ki do zdaj še ni vrtal, je šlo dosti boljše. Očitno tile svedri iz Inter diskonta niso vsemogočni, če se nežno izrazim. Verjetno obstaja razlog, da ponekod en sveder stane toliko, kot tule cela škatla. In ko pomislim za nazaj, sem s temi svedri že kar nekaj naredil čez zimo, ko sem imel glavno prenovo barke. Za solent pripono je bilo kar nekaj konkretnih lukenj, pa predelava nosilcev sidra ... OK, očitno jih bo treba nabrusiti. Če stvar vzamem kot rekreacijo, je pa tole vrtanje čisto v redu. Recimo, da sem danes delal na utežeh. Za bicepse in gornji del trupa. In hkrati sem na žgočem soncu pridobival vitamin D v boju proti virusom.
Sicer pa se na obzorju že kaže možnost odhoda proti Gibraltarju, bolj natančno v LaLineo. To je špansko mesto na meji z Gibraltarjem. Admiralica vestno opravlja svoje admiralske dolžnosti in že nekaj časa redno spremlja vreme in korona ukrepe po okoliških državah. Danes je poklicala v marino in so ji potrdili, da ne potrebujemo več nobenih papirjev za odhod.
V Španiji se v normalnih časih ni treba odjavljati, če zapustiš državo, ne glede na to, kam greš. Glede prijave pa je tako, da če pluješ iz celinske Španije na Kanarske otoke (ali obratno), se ni treba prijaviti ob prihodu, čeprav pluješ vmes po mednarodnih vodah. Če pa greš recimo iz Portugalske na Kanarske (ali obratno), pa je ob prihodu potrebna prijava, čeprav sta obe državi v schengenskem območju.
Admiralica je poklicala še marino v LaLinei, kjer so ji zatrdili, da če prideva s Kanarskih otokov, kjer sva že ves čas pandemije, potem ni potrebno ničesar, ne bova v karanteni, in da naju z veseljem pričakujejo. Ko pa so slišali, da sva pri njih že bila, so bili pa sploh veseli (ker sva že v njihovem sistemu, jim ni treba vnašati podatkov). Verjetno bova res šla vsaj za en dan v marino, da bova tam malo bolj domača. Če greva potem ven na sidrišče pred marino in pride kontrola in vpraša, od kod sva prišla, lahko z mirno vestjo rečem 'od tule iz marine'. In se pri tem nič ne zlažem, pa še preverijo lahko.
Kot kaže vremenska napoved danes, se bosta hkrati zgodila dva dogodka: Do torka imava plačano marino in do torka se bo sistem nizkega zračnega pritiska spustil nad Azore, kar bo obrnilo portugalske pasate in k nam prineslo veter z juga. Sicer ne bo pihalo čisto idealno in do torka se lahko še kaj spremeni, a kot kaže sedajle, bo val zelo majhen, le kak meter, vetra pa prej premalo kot preveč. Ker zdaj že cel mesec nabija 15 do 25 vozlov pretežno s severa, bo to dobrodošla sprememba za pot na sever. Upam, da si veter ne premisli.
Trenutno kaže, da se bo ciklon počasi premikal z Azorov proti vzhodu in nam bo omogočal ugodne vetrove vsaj štiri ali pet dni. Sicer nas lahko na poti dobi kakšen dež, a to me ne skrbi preveč. Zvečer sva šla oba v Mercadono. Ja, vem, da bi lahko naročila dostavo na barko, a sem raje vzel zložljiv voziček, ki ga imava na barki in sva pripeljala težke stvari kar sama. Mleko, pivo in vino je že pospravljeno. Tudi drugo je v glavnem že vse nabavljeno in bodisi zamrznjeno, v hladilniku ali zloženo po omarah. V ponedeljek nabaviva še nekaj svežih stvari in lahko greva za en mesec kamorkoli.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 286. dan
Zbudim se precej zgodaj. Bolj natančno zbudi me ribiška ladja, ki ogreva motorje. Takoj nasproti marine, v istem bazenu, se pravi manj kot 100 m od naju sta privezani obe pilotini, pred njima je SAR barka – to je kar resna zverina za težko morje in večje razdalje, pred njo pa je ribiška ladja.
Manjše ribiške barke so precej bolj naprej, tale največja pa je prav blizu. In po dolgem času so se odločili, da grejo lovit. Tega dizla ne preslišiš tako zlahka. Pilotine skoraj ne slišim, le zaziblje nas, ko pristaja, SAR tudi ni preveč glasen, tale ribiška pa je. Malo še zadremam, spijem kavo in se odpravim v čendlerijo po tiste tri vijake. Tule v bližini so tri splošne navtične trgovine. Najmanjša in najdražja je v sami marini, nekaj cenejša je tista na drugi strani bazena takoj za pilotinami. Dober kilometer je do nje po poti, 100 m po zraku. Tretja, največja in najcenejša, pa je še nekaj sto m naprej po cesti. Grem v tisto tretjo. In za tri vijake plačam več kot 60 evrov. No, resnici na ljubo moram povedati, da nisem kupil le treh vijakov. Tile izleti v čendlerije se včasih ne končajo po predvidevanjih. Pa sem se še zadrževal. Zlahka bi nakupil desetkrat toliko.
Zaradi obiska v čendleriji sem nekoliko spremenil načrt pritrditve kosnika na zadnjem delu – pri sidrniku. Končno sem ga spacal do konca. Malo kozmetične dodelave še rabi, a tudi če nič več ne naredim, ga lahko uporabljam. Videti je sicer bolj tako, kot bi bil doma narejen. Ampak saj je narejen doma. Pri mojih izdelkih je po navadi funkcija pred formo. Bi pa pomagalo, če bi imel kakšno bolj resno orodje in morda stabilna tla pod nogami. Bomo videli, kako se bo obnesel.
Vremenarji za zdaj še vztrajajo pri tem, da lahko v torek odplujeva. Sicer v začetku ne bo kaj dosti vetra, a Admiralica pravi, da je pri vetru boljše premalo kot preveč. Mogoče bom pa kupil še nekaj litrov dizla. En tank je sicer pretežno poln, drugi pa je povsem prazen. V skladišču imava še dve ali tri kante. Mogoče napolnim še preostali dve kanti. Ni pa potrebe, da bi napolnil drugi tank. To bom raje naredil v Gibraltarju, da imam zalogo za Italijo, ki ima po navadi precej drago gorivo. Na vetrove se pa v Sredozemlju tudi ne moreš zanašati. Pravijo, da tam piha bodisi premalo ali preveč. Bomo videli.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 19. del | Arrecife. Marina Lanzarote, 21. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
