Walter Teršek

Walter Teršek
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.

Po triindvajsetih letih znova v Portu

Zjutraj se še sprehodiva po mestu in kupiva v kitajski trgovini nekaj malenkosti: belo barvo za barko, čopiče, lepilni trak in nekaj poceni rapal, saj sem na poti do tu že vse preizkusil, pa se mi na nobeno ni prav nič ujelo. Pravijo, da upanje umre zadnje, in morda se bo na novo rapalo le kaj ujelo. Kupiva še nekaj hrane, pa glede na izkušnjo čez Biskaj ne preveč, ker verjetno prav veliko ne bomo kuhali. Iz marine se odjavim ob 14. uri in kmalu za tem sva izplula. Ko priplujeva iz marine, so jadra že na vrhu jambora. Jadrava mimo čudovite obale s številnimi rti. Nekateri se dvigajo precej bolj visoko kot tisti, mimo katerih sem plul do sedaj. Še vedno jadrava po prepovedanem območju, ki je zaprto za manjša plovila, a nekako bo treba od tu, čeprav bo za to treba kršiti pravila. S severa prihaja manjša fronta in veter se okrepi, tako da spustim glavno jadro na prvo krajšavo. Opazujem večji katamaran, ki pluje ob obali in išče sidrišče še pred sončnim zahodom. Očitno ga prihajajoča fronta ne skrbi, jaz pa se z Orplidom le držim daleč od obale.

Ura je polnoč in vetra je še vedno dovolj. Orplid pluje s 6 vozli in rt Španije je že na levi strani. Barko obrnem za 90 stopinj. Z Mario nazdraviva z malim pivom, saj je naporen del poti za nama. Od tu do Capo Verda bo barka plula v stalnem kurzu med 180 in 240 točno 2000 nm. Maria kmalu zadrema na mojem mehkem kavču v salonu, jaz pa uživam v krasni noči v trdem kokpitu. Morska bolezen je ne muči več tako močno kot prej, tako da je vzdušje na barki bolj veselo. Pred nama je še 160 nm. Od obale sva se precej oddaljila, saj je tu več vetra kot ob obali in plovba je prav prijetna. Čarobni noči je sledil sončni vzhod – tako se pač vedno končajo noči, ob približno isti uri, z nekaj minut zamika, odvisno pač, kako hitro pluješ. Ob sončnem vzhodu je veter oslabel, zato je bilo treba spet dvigniti »cirkus barve«, kot sem poimenoval genaker ali spinaker, karkoli že je, zame pa je ogromna rumena vreča, ki zavzame veliko prostora in vedno znova iščem v barki novo mesto, kjer bi jo lahko shranil. Ves dan posedava na premcu barke in se grejeva na soncu, ki postaja vse toplejše, medtem ko plujeva proti jugu. Ugibava, kako hladno mora biti sedaj v Roscoffu in se veseliva, da sva pravočasno zbežala pred slabim vremenom, ki se sedaj kuha v Biskajskem zalivu.

Malo se pošalim v moji gorenjščini, ki je Maria seveda prav nič ne razume: »Prov dobr se čut, da greva na jug, še sonce bol žge!« Sonce medtem zaide, kar potone v morje, in z njim izgine tudi veter. Čisto malo ga je pa le ostalo in po gorenjsko trmasto sem vztrajal z jadrom. Motorja nisem hotel zagnati. Ura je bila že polnoč, Maria je spet dežurala na mojem kavču v salonu, jaz pa sem lovil zadnje sapice vetra v jadro in tako priplul vse do pristanišča. Nato sem jadro pospravil in prižgal motor. Morski promet pred Portom je precej gost, ribiči vlečejo mreže na barke in vpijejo drug čez drugega. V tem delu obale je mrež ogromno in med potjo sva se jim morala zato neprestano izogibati. Ni manjkalo prav dosti, da bi kakšno tudi povozila, a se verjetno glede na obliko trupa, ki ga ima Orplid, v mrežo ne bi tako zlahka zapletla.

Walter Teršek

Barko privežem v malo marino 4 nm od glavnega vhoda v Porto, kjer je manjše pristanišče, ki me spominja na Palermo. Barko seveda privežem na pomol poleg policije in se vržem v posteljo v premcu barke in zaspim. Po 23 letih sem znova v Portu.

Zjutraj se prijavim v pisarni, kjer jim seveda rečem, da sva priplula ob 5. uri zjutraj, tako da je prva noč zastonj. Po opravljeni papirologiji se vrnem na barko, kjer je treba urediti nekaj stvari. To narediva skupaj in nato pojeva kosilo. Po kosilu se malo kregava, tako da sva videti kot povprečni jadralski par in ne izstopava iz okolice prav veliko. No, ko zaključiva s tem, pa greva skupaj na sprehod po mestu in se ustaviva na prekrasni peščeni plaži, kjer si naročiva pivo. Po polurnem molku, ki je sledil najinemu prepiru, pa vendarle spregovoriva in se odpraviva še v trgovino, kjer ugotoviva, da sta hrana in pijača tu ekstremno poceni. S polnimi vrečkami se vrneva na barko in si pripraviva odlično večerjo.

Naslednji dan je čas za odhod. Do Figueire da Foz je 70 nm in zato izplujeva zelo zgodaj, še pred sončnim vzhodom. Takoj ko sva zapustila marino, pa motor preneha delovati. Hitro dvignem »cirkus jadro« in se lotim motorja. Ugotovim, da v dnevnem rezervoarju ni goriva. Merilnik je namreč prenehal delovati in zato nisem pravočasno prečrpal nafte. Tako to naredim za dobro jutro in iz sistema izpustim ves zrak.

Maria medtem znova pripomni: »Ah, Walter, ti in ta tvoj motor!«

»Ja, pa kaj naj, če števec ne dela?« Vedno preverim nivo nafte s trkanjem po rezervoarju, a tokrat pa res nisem, saj motorja nisva uporabljala skoraj nič že od Roscoffa. Ves dan plujeva z rahlim vetrom ob obali zelo počasi, tako da pristaneva v Figueiri da Foz šele ob 10. uri zvečer. V marini ni nikogar, tako da morava ob izhodu iz marine plezati čez visoko ograjo, kar za naju sicer ne predstavlja nobenega problema. Splezala sva tudi nazaj in plezal sem tudi zjutraj, ko sem se odpravil v pisarno. Znova jim povem, da sva prispela ob 5. uri zjutraj in tako »prišparam« pri eni noči. Tu bova morala počakati vsaj pet dni, da se veter obrne, saj je začelo pihati z juga.

Dnevni privez v tej marini je 17 evrov, kar je 10 evrov ceneje kot v Portu. Obiskala sva mesto in krasno, a popolnoma prazno plažo. Turizem je odnesla korona, tako da je mesto skoraj prazno. Prav veliko zanimivosti v tem mestu ni, zato se bolj drživa »doma« na barki, kjer vsak dan po malem kaj postorim – če drugega ne, pa odmikam veje, ki jih v marino nanosi reka, v kateri leži ta marina. Zamenjam plinsko bombo in jo postavim na pomol, od koder pa naslednje jutro izgine. Odidem v pisarno in jih vprašam, kako je mogoče, da mi nekdo ukrade plinsko bombo, in to prazno, s tako zelo varovanega pomola?

Walter Teršek

Človek, ki dela v pisarni, je svoje vrste, saj ga nikoli ni tam, ko pridem v pisarno. Prvi dan sem ga precej dolgo čakal pred zaklenjeno pisarno, ki bi sicer morala biti odprta. Potem sem ga pa le poklical po telefonu.

Povedal mi je, da se vrne čez 10 min. Prišel je čez pol ure. Naslednji dan mi reče, da se vrne čez 5 min in pride čez 15 min. Tolažim se, da gre že na bolje, a ko mu povem, da mi je izginila plinska bomba, je videti, da mu je popolnoma vseeno.

»Čemu potem vsa ta ograja okoli marine in kamere?« pričakujem nek smiseln odgovor.

Skomigne z rameni in se ne zmeni kaj prida za mojo izginulo prazno plinsko bombo. Zanj so očitno pomembna njegova velika očala, polizana frizura z 200 g želatine in seveda: pridem čez 10 min.

Ko z Mario odhajava proti barki, ji rečem: »Misliš, da je možno, da bi bomba padla v vodo in jo je odnesel tok?« Še preden sem izgovoril stavek do konca, sem bombo zagledal: plavala je v kotu pristanišča. Izvlekel sem jo na breg in v smehu sva jo prinesla nazaj na barko.

Tisti dan, ko sem plačal marino, je spet produktivno delal tisti, kako bi rekel: uslužbenec. Znova sem ga moral čakati pred vrati marine. Tokrat pride z novim izgovorom: »Danes imam rojstni dan in še petek je!«

Nasmejim se in ga vprašam: »Koliko rojstnih dni pa imaš ti v enem letu?«

Ne dojame, samo začudeno me gleda. Omenim mu, da bova izplula jutri zjutraj in da se vrneva danes v marino malo pred 6. uro zvečer, pa mu bova takrat vrnila ključe od pomola. Pisarna naj bi bila namreč odprta do 18. ure.

»Ne, ne, danes je moj rojstni dan, zato bom pisarno zaprl že ob 16.30, tako da bo najbolje, da mi vrneta ključe kar sedaj, vidva pa kar skočita čez ograjo.«

»No pa naj bo tako. Dokler sem mlad, bo šlo. Ko bom pa star in ne bom več mogel skakati in plezati čez ograje, boš pa moral tudi za rojstni dan počakati vse to 18. ure, da ti vrnem ključe!« se mu nasmejem. Prosim ga za popust pri ceni marine, ker ima pač rojstni dan ... Naračuna mi 2,80 evra popusta!? Naj se počutim počaščenega, razmišljam? On pa medtem ugotovi, da mi računa ne more izdati, ker mu je zmanjkalo papirja.

»Ojoj, na tvoj rojstni dan ti zmanjka papirja?« se mu od srca nasmejim in mu potem zelo resno predlagam: »Najbolje, da greš res danes prej iz službe, preden se ti ne zgodi kaj resnega: na primer, da strmoglavi avion točno na tvojo pisarno!«

Tako smo se nasmejani poslovili in zgodaj zjutraj sva izplula proti Penichu.

Knjiga: 10 m svobode

Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti.
Z nakupom knjige boste podprli slovenskega jadralca, da bo lažje nadaljeval svojo življenjsko pot.

Knjigo lahko naročite na tej povezavi.

 

< Čez Biskaj   Figueira da Foz >

 

Besedilo in fotografije: Walter Teršek