 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Figueira da Foz
Oba se zbudiva že pred sončnim vzhodom. Jaz na barki pripravim vse potrebno za izplutje, Maria pa medtem skuha kavo. Počasi popijeva kavo in zapustiva pristanišče. Najina naslednja destinacija je Peninch. Vetra bo bolj malo, če ga sploh bo kaj, saj se na Atlantiku nekaj vrtinči in veter se bo spet obrnil proti severu. Danes bova 60 nm verjetno preplula na motor in počakala na veter v Peninchu, kjer se lahko sidrava v pristanišču in privarčujeva nekaj denarja. Ne smeva izgubljati časa, saj ima Maria let iz Lizbone 29. oktobra. Do takrat je samo še nekaj dni in če ne ujameva tega vetra, bova morala ves čas pluti proti vetru, česar pa si ne želim, tako kot tudi ne, da zadnje milje na barki preživi z morsko boleznijo. Preplujeva 50 nm in do pristanišča je samo še 10 nm. Pred nama se že vidi polotok, za katerim leži pristanišče. Na desni strani polotoka se iz morja kažejo manjši otoki. Torej: na desni strani je polotok in na desni so tudi otoki, tu vmes morava pluti. Seveda to ni predstavljalo nikakršnega problema, vse dokler motor ni ugasnil. Morje je bilo sicer ves čas precej valovito, a gladko. Atlantik je potiskal velike dolge valove proti obali in na teh valovih je »plutal« Orplid, seveda brez nadzora. Lotil sem se mehaničnega dela: iz filtrov sem poskušal izpustiti nafto, a so bili filtri popolnoma zamašeni in iz njih ni pritekla niti kapljica. Iz zadnjega dela barke sem izvlekel založen rdeč kanister, v katerem sem za take primere hranil svežo nafto. Toda imel sem je samo 10 litrov, kar zadošča le za nekaj milj. Sprašujem se, ali bo dovolj in zaskrbljeno Mario z nasmehom potolažim: »Če bo nafte zmanjkalo, bo to ravno pred vhodom v pristanišče!«
Marii se to ni zdelo prav nič smešno, jaz pa sem vsega hudega že navajen.
»V najslabšem primeru bova plavala v Atlantiku, ni tako težko, verjemi,« jo še kar tolažim.
Tako sva nadaljevala plovbo. Po radijski postaji skušam dobiti marino ali vsaj obalno stražo, pa se nihče ne javi, zato si samo shranim telefonsko številko od centrale v Lizboni in telefon odložim na omarico. Ko pa sva priplula v ožino med otoki in polotokom je motor spet ugasnil. No pa spet kolnem. Zmotil sem se! Motor ni ugasnil pred vhodom v pristanišče, ampak točno tuuu, ajajajj!!! Nafte je še dovolj, kaj bi lahko bilo drugega kot to, da se je popolnoma zamašil še zadnji filter, ki je v jekleni posodici nameščen na motorju. Zato še enkrat odprem prostor, kjer je nameščen motor in nato zamenjam filter, ki je poln drobnega peska. Na glas se čudim: »Kako bi lahko to prišlo čez tri filtre?«
Tudi Maria razmišlja na glas, le da malo drugače: »Mogoče bi to lahko razmišljal v pristanišču, kamor bova prispela danes, če sploh bova danes? Ti sedaj le spet popravi motor, da bo deloval, saj naju valovi nosijo proti obali!«
»Ja, ja, bom. Ne skrbi!« Po nekaj minutah skušam motor zagnati. Pumpa je potegnila precej zraka, zato moram motor še malo prezračiti. Zatem je prižgal brez problema. Barko usmerim bolj proti otokom, proč od obale. Sprva sem mislil, da v primeru ponovne okvare motorja pridobim čas, a sem se motil! Tu se je morski tok močno vrtinčil in bi naju v primeru, da motor znova utihne, zagotovo nesel proti otokom. Počutil sem se, kot da igram šah in sem v poziciji, kjer bi izgubil igro v primeru, da bi izgubil kraljico. V tej »igri« je kraljica moj motor. Pa se vse skupaj lepo izteče in točno ob sončnem zahodu vplujeva v pristanišče. Maria je za krmilom, jaz pa ji govorim, katere strani valobrana naj se drži. Začudena me sprašuje: »Zakaj leve strani?«
»Zato, ker skale na desni niso videti tako špičaste in v primeru najslabšega, se pravi, da motor spet ugasne, bova barko naslonila na te lepo zaobljene skale, ne pa na tiste tam, ki so videti kot vrhovi špičastih gora!«
Nasmejiva se in odločiva, da ne bova na sidrišču, saj bo treba prefiltrirati vso nafto, si nekje izposoditi rezervoarje in zamenjati vse filtre. Potrebovala bova tudi vodo, saj bo zagotovo vse zamazano. Imava vsaj 250 l nafte in vse skupaj ne bo tako zelo enostavno – to prelivanje in filtriranje. Tako se priveževa na pomol, seveda točno zraven policijskega čolna: »No, no tu se počutiva varno, kajne?«
Odpraviva se na sprehod po mestu, saj imava vsega skupaj za danes dovolj, jutri pa se lotiva dela. Zjutraj sva izčrpala nafto. Po vsem pristanišču sem si izposodil rezervoarje. Toliko jih je bilo, da sem vsakega opremil z napisom barke, kamor sodi, da sem potem vedel, katerega komu vrniti. Nato sva nafto prefiltrirala in jo prelila nazaj. Zamenjala sva vse filtre in motor spravila v red. Vendar – kot sem opazil v prozornem filtru, ki sem ga namestil na cev, po kateri prečrpavam nafto iz kobilice v dnevni rezervoar, se tam nabira precej smeti. Zato sem pred vse filtre namestil še en prozorni filter v upanju, da bo ta ustavil vsaj nekaj delcev, da se ne zamašijo glavni filtri, ki jih nimam več. Kupiti bi jih moral, a v tem mestu jih ni, tako da sem nakup moral preložiti za Lizbono.
Motor deluje in čez dva dni bova s prvim vetrom izplula od tu. Pristanišče je zelo pusto in spominja me na Bunarino na Hrvaškem. Kot tam, tudi tu iz kontejnerjev za smeti smrdi daleč okoli, tuš in wc sta skoraj identična, le pomoli so tu plavajoči. No, cena je bila stanju marine primerna: 11 evrov na noč. Plačal sem samo eno noč, saj je bilo ujeti odprto recepcijo prava umetnost! Odprla naj bi se ob 8. uri zjutraj in zaprla ob 10. uri zjutraj, se pravi dvourni delovnik, ki pa se ga Portugalec sploh ni držal. V službo je prišel ob 8.30 in dokler je usposobil računalnike je bila ura devet. Pisarno pa je zapustil ob 9.30. Se pravi: kdor pride, pride, kdor pa ne, pa naj poskusi več sreče naslednji dan.
Na pomolu naju obišče guardia civil in preveri dokumente. Ko vidijo, da je barka registrirana v Amsterdamu, so se vsem policistom na obrazu pojavili nasmehi. A da bi pretresli barko, pa očitno niso našli energije. Počasi so se odpravili naprej, a preden smo se poslovili, mi je eden od njih prijazno pripomnil: »Prosim – ne stepaj in suši svojih tepihov na ograji policijskega čolna, tako kot si to počel včeraj!«
»Seveda,« sem se opravičil in z Mario sva se pošteno nasmejala. No tepihi so bili že čisti in suhi ter lepo pogrnjeni v salonu barke.
Naslednje jutro je deževalo. Sprehodil sem se po pomolu in se zahvalil vsem sosedom za posojene kanistre za nafto. Malo sem poklepetal tudi z mladimi Francozi, ki jadrajo na mali barčici. Na sidrišču sem opazoval dvojambornico, ki sva jo kar naprej srečevala. Na njej je jadral par z Norveškega. Še preden sta zapustila pristanišče, sta dvignila glavno jadro na drugo krajšavo in se podala v boj proti vetru in visokim valovom. Tudi na velikem pomolu so zavarovali valobran z rdečim trakom, saj so valovi močno padali čez ta ogromen valobran. Na njem sem našel kar nekaj rib, ki jih je morje čez noč odložilo tam. Ob tem, ko sem pomislil, da morava danes izpluti od tu, mi je bilo kar malo slabo. Napoved kaže, da bo jutri še slabše, zato ni druge možnosti. Počakava še dve uri, da se veter obrne z JZ na Z in nato greva. Precej negotov sem. V motor sem prepričan 80-odstotno, a potreboval ga bom 100-odstotno! Valovi na drugi strani valobrana so ogromni! V najslabšem primeru, ki si ga nočem niti misliti ......? Sidrni vinč je pripravljen, glavno jadro je dvignjeno do vrha. In tako zapustiva valobran. Nato odprem še genovo in barko usmerim ostro proti vetru, plujeva na jadra in na motor, motor deluje brezhibno. Merim stopinje in zanašanje zaradi valov. Čez 10 nm bom lahko ugasnil motor, ko bova mimo manjšega rta, in od tam bo šlo brez težave. Do tam pa je ura in pol plovbe. Ko se prebijava do tiste točke, se veter še bolj obrne in okrepi, zato sem lahko ugasnil motor in skrajšal glavno jadro. Ves dan so prihajali deževni oblaki in ko je začelo deževati, se je tudi veter precej okrepil, zato sem kar naprej zavijal in odvijal genovo. Barka je plula z devetimi vozli in vetrom s strani po dolgih valovih. Jadranje je postalo pravljično, če odštejem dež in valove, ki so se zaletavali točno s strani v bok barke, tako da sem bil popolnoma premočen. Prepluti sva morala 60 nm, kar nama je uspelo v manj kot sedmih urah. Ko sva priplula mimo rta Cabo da Roca, nama je sončni zahod čez zahodno nebo naslikal čudovite barve. Mario je mučila morska bolezen, zato sem jo povabil na palubo na romantični pogled na sončni zahod. Pihalo je 30 kn in njen obraz ni kazal kakšnega pretiranega navdušenja, še manj pa želje po romantiki ob sončnem zahodu. Potolažim jo, da imava le še 10 nm do pristanišča, ki je takoj za »ovinkom«. Na tem delu poti sem moral biti stalno pozoren na ribiške mreže, ki jih je mrgolelo tod okoli.
Na jadra priplujeva vse do valobrana in nato z motorjem vplujeva v marino Cascais, kjer mi ni bilo prav nič jasno, kaj je z njihovo svetlobno ureditvijo markirnih boj, saj je bila rdeča in rdeča in kakorkoli sem zavil, je bila globina 2 m, zato sem plul točno na boje. Občutek je bil kot »stiskanje riti« pri vožnji z avtomobilom, ko zapelješ čez večji kamen in samo čakaš, da bo ta udaril v karter motorja, pa si potem oddahneš, ko se ne zgodi nič in vse je v redu ... Srečno vplujeva in se priveževa na pomol, ki pa je najbolj grozen pomol, kar sem jih do tedaj videl. Zaradi močnega toka barka nateguje vrvi tako močno in glasno, da je bilo zaspati nemogoče. No saj, pa zakaj bi bila noč po tako razburljivem dnevu kaj drugačna? Zgodaj zjutraj me zbudi »čivkanje ptičkov« (malo ironije). Zbudi me seveda »čivkanje« vrvi in pomola. Na barki nisem mogel ostati niti minute več, zato se prestavim na betonsko klop nad pomolom in si ogledujem tisto malo barko, s katero jadrajo mladi Francozi, s katerimi sem govoril že včeraj. Njihovo krmilo se mi zdi prekleto kratko in ko bolj natančno pogledam, ugotovim, da krmilo manjka. Odlomil se je ves del krmila pod vodno gladino!
»Ojoj,« si rečem, »lahko so samo srečni, da jim je uspelo barko pripeljati na varno na ta pomol!« V tistem trenutku pa opazim, da marinero vleče s čolnom tisto rdečo bojo nazaj na svoje mesto, ki je seveda na popolnoma drugem mestu, kot je bila včeraj, ko sva vplula v pristanišče.
»Hmmm, kakšno srečo sem imel! Pa kako lahko tako postavijo boje, da jih tok odnaša za vsaj 50 m?« se sprašujem. No kakorkoli, v recepciji nama dodelijo mesto in barko s pomočjo spremstva dveh čolnov parkiramo v ozki boks. Tu sem se odločil očistiti vse rezervoarje in to kar z lopatko, saj je bilo v njih toliko smeti, da si česa takega niti predstavljati ne moreš. Medtem sem se moral prepirati z nadutim sosedom, ki se je stalno norčeval, kako sva prala oblačila, in prišlo je do tega, da sem mu moral »zadevo pojasniti na poseben način«:
»Moja punca pere oblačila na pomolu in v vedru! Če te kaj moti, nama lahko kupiš žetone za pralni stroj. Tvoja punca seveda ne počne tega tako kot Maria. Veš, zakaj ne? Odgovor je preprost: ženska, ki jo plačaš za eno noč in ti nudi spolne usluge, pride vsak drugi dan na tvojo barko, seveda ne bo prala oblačil! In če te še kaj moti, mi lahko takoj poveš sedaj tu in v moj obraz!« Maria je pridrvela iz barke in me mirila, medtem ko sem dobil že tisti moj precej nevaren pogled in z vso močjo držal svoje roke v žepu. Rezultat tega konflikta je bil, da sva se naslednje jutro zbudila brez soseda, oblačila pa so visela že skoraj suha na ograji. Rezervoarje sem dokončno očistil, nafto spet vrnil v rezervoarje in zaprl prostor, kjer je motor in si rekel: »Sedaj je to to in težav ne bo več, vsaj z umazanim gorivom ne!«
 |
Knjiga: Neglede na vse Po mojem brodolomu sem ob neizmerni bolečini izgube, obupa, žalosti in poraza zelo dobro vedel, da sem šel predaleč. Moja jadrnica je potonila na dno Atlantika, z njo so potonile tudi moje sanje obpluti svet. Pa mi je dal Neptun še eno možnost... Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < A Coruña–Porto | Nadaljevanje plovbe 9.12.2020 |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
