 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 287. dan
Tale sobota je minila tako, da nimam kaj pametnega pokazati, vem samo, da sem cel dan nekaj počel in sem celo utrujen. Same drobnarije.
Na čakljo sem privezal širok špohtelj (lopatico) in s čolna poskusil čistiti nesnago z dna barke. Zdaj, ko imam na barki Copercoat, si to lahko privoščim, saj je dovolj trd, da ga kovinska lopatica ne poškoduje. Kaj dosti nisem opravil. Čolnič se premika in je nestabilen, podvodni del trupa pa se kmalu toliko upogne, da ga več ne dosežem. Tistih prvih pol metra od vodne linije se pa zlahka očisti tudi iz vode z dihalko.
Čiščenje je eden od tistih trenutkov, ko si želim, da bi bila barka manjša. Podvodje ima več kot 55 m2. Širina na vodni liniji je v srednjem delu barke 4 m. Na prvi pogled nimam veliko nesnage. Glede na to, da smo več čas v marini in se ne premikamo, bi bilo lahko slabše. Bom pa videl čez kak dan, ko se potopim in si stvar ogledam od blizu.
Opustil sem idejo, da bi šel s čolničkom na izlet in sem ga obesil nazaj pod celice. Dokončal sem še neke malenkosti pri kosniku in uporabil nekaj, za kar nisem bil prepričan, ali bom stvar na barki kdaj rabil, a sem za vsak primer vseeno vzel s seboj: pištola za plastiko, kot jo uporabljajo pri cvetličarjih. Kovinski lok nad kosnikom se seveda ne prilega natančno drogu kosnika. Drog je okrogel, lok, ki sem ga krivil na roko, pa se je zvil bolj na parabolo. Na vrhu je torej nekaj špranje, ki jo je pametno zapolniti. Sikaflex, Kent ali Bison tesnilno-lepilne mase so premehke za ta namen. Pomislil sem na epoksi, kar bi verjetno bilo v redu, potem pa sem se spomnil na to toplotno pištolo. Tiste palice so bolj trde, a ne krhke. Ravno pravi material. Sicer plastika verjetno ni UV-stabilna, a z zgornje strani je lok, s spodnje je cev, tako da jo bo sonce dobilo le malo od strani. Pet minut dela. Bomo videli, kako bo. Če odpade ali razpade, mi še vedno ostane epoksi.
Pospravljanje orodja in materiala mi je vzelo precej časa. Ta del vedno sovražim. Ko sem vse znosil dol in poskril po raznih luknjah na svoja mesta, sem imel že vsega poln kufer. Vreme je za zdaj še videti v redu za odhod. Danes je bilo pretežno oblačno in občasno je veter že zapihal iz neobičajnih smeri. A le za nekaj minut. Verjetno se že čuti vpliv prihajajoče spremembe. Na barometru se nič ne pozna.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 288. dan
Danes je malo vetra. Da to ugotovim, mi niti ni treba z barke. Samo pogledam skozi okno in vidim, kako vsaj dve barki pereta in sušita jadra. V normalnem vetru to ni mogoče.
Avstrijec se pritožuje, da ima jadra vsa rdeča od kalime. To je veter, ki prinese saharski pesek. Sem bil raje tiho, a sem si mislil: Malo rdeče-rjava jadra imaš, pa tako jamraš. Poznam eno barko, ki ima pa res več peska povsod. Toliko, da so kar zamenjali jadra z novimi. Res pa je, da tale pesek tudi mene moti. Če pihne z vzhoda, prinese Saharo, če pihne od koderkoli drugod, pa prinese črn vulkanski pesek z otoka.
Zato sva danes oprala palubo. Malo zaradi peska, malo zato, da odplahneva morebitne špene in opilke, ki jih je veter razmetal po celi palubi, ko sem vrtal luknje za kosnik, malo pa zato, da operem panoramsko okno. Lili ni bila preveč navdušena nad mojim pranjem barke, saj je ravno obesila oprano perilo v kokpitu. Ko jaz perem, voda prši naokrog. Ne znam na suho prati barke.
Panoramsko okno namreč ne tesni in to je treba sanirati. Zadevo sem zatesnil pred kratkim, a očitno ne dobro. Panoramsko okno je široko skoraj 3 metre. Praviloma bi ga moral tesniti s spodnje strani, kjer je prilepljeno na barko. A do tam se ne pride, ko je enkrat že prilepljeno in samo malo pušča. Zato sem tesnil samo robove. Tesnil sem fugo med oknom in palubo.
In tukaj je problem. Rob med leksanom in poliestrom je ozek, materiala pa imata različen koeficient raztezka. Ko je vroče, je fuga kar malo izbočena in tesnjenje ni problem, ko je mraz, pa je med oknom in palubo kot las tanka razpoka. In na žalost je takrat, ko dežuje, temperatura po navadi nizka. Torej, ko pripeka sonce, okno tesni dobro, ko dežuje pa ne. Očitno nisem dovolj dobro očistil površin, ali pa nisem imel najboljšega materiala za tesnjenje.
Zato sem danes odstranil vso tesnilno maso iz fuge in dobro očistil obe površini. Pobrusil sem okno na enem delu, kjer je bila fuga najožja. Ne vem, ali je je bilo za 2 mm. Sedaj je fuga povsod širša. Mislim, da ni nikjer pod 5 mm. In Sika se v 5 mm lahko raztegne precej bolj, kot v 2 mm. Upam, da bo sedaj tesnilo tudi v mrazu. Ne mika me, da bi okno razbil in vgrajeval novo, saj je to drag in zamuden postopek. V rokavu imam še nekaj trikov, kako rešiti tole tesnjenje z manj invazivnimi postopki.
Danes sem počakal. da je bil večer, ko se je sonce skrilo za obzorje in se je ohladilo. Šele potem sem fugiral s Siko. Bomo videli, če bo držalo. Čez dan pa sva bila v restavraciji Nono, Lili si je zaželela pice. Natakar je bil prebrisan in nama je predstavil nekaj današnjih specialitet. Ko sem slišal, da imajo 'tuna ceviche', je pica pri meni padla po seznamu navzdol. Na koncu sva izbrala vsak svojo predjed, eno pico za oba in eno sladico za oba. Predjedi so bile izvrstne. Zvečer pa sva imela obisk. Prišel je Avstrijec in zato tale dnevnik pišem malo kasneje, mogoče z več napakami. Za zdaj vreme še kaže, da bo odhod v torek primeren. V torek ne bo kaj prida vetra, bova pa sidrala nekje zunaj, da očistim barko in šla nato naprej.
Lanzarote: Arrecife. Marina Lanzarote, 289. dan
Od včeraj na danes so malo pokvarili napoved vetra. Sicer ne bo pihalo v nos, a tisti low (nizek pritisk), ki gre od Azorov proti Lizboni, bo manj izrazit, kot so napovedovali še včeraj, za povrh pa se je pojavil en mali anticiklon na naši poti. To pa pomeni malo ali nič vetra za kak dan ali dva.
Še včeraj je bilo videti, da bo začetek počasen, potem pa bo vožnja športna: Na primer v četrtek (in večji del poti) naj bi pihalo 20 vozlov v krmo. To bi omogočalo hitro napredovanje vse do Gibraltarja. Danes pa kaže, da bo v četrtek vetra med 1 in 10 vozlov – odvisno, kako se nam bo uspelo pozicionirati. In še vedno bo krma. S tem si na Heronu ne moreno veliko pomagati. No, če bo 10 v krmo, bo za silo OK, če bo karkoli manj, bo pa žalost. Verjetno bomo zamudili tudi zadnji del ugodnega vremenskega okna (ki so ga skrajšali) in bo zadnji del tudi manj ugoden.
Še dobro, da sem naredil bow sprit (kosnik) in bova lahko vozila z genakrom vsaj čez dan. Ponoči si ne upam imeti genakerja, še posebej ne, če sva sama. Preveč stvari gre lahko narobe pri tem 126 m2 velikem jadru in ponoči ne bi skakal sam po palubi. Sicer sem že jadral z genakerjem solo, a zadeva lahko hitro postane resna, če gre kaj narobe. Nazadnje, ko sem bil solo z genakerjem, sem naredil za 3000 evrov škode, a ostal živ.
Danes sem šel z Lili v trgovino. Spisek je bil kratek (sadje, zelenjava, jogurt in še nekaj malenkosti). Še dobro, da sem šel, saj eden ne bi mogel vsega prinesti sam. Zdaj je Heron res opremljen za dolgo potovanje. Tudi, če naju nikjer ne spustijo na kopno, lahko preživiva več kot en mesec.
Dnevnik:
Tole je za nekaj dni verjetno zadnji dnevnik, ki ga boste lahko brali sproti. Jutri greva namreč na pot, ki normalno traja pet dni. Če bo slab veter, lahko še kak dan več. Jaz bom dnevnik že pisal, a se bo pretočil na server šele ob najinem prihodu na cilj. Satelitske komunikacije nimava, bom pa imel prižgan AIS.
A tudi AIS ima relativno kratek domet in bo signal verjetno izginil kmalu, potem ko bo Lanzarote izginil za obzorjem. Današnja to-do lista je odkljukana, jutri še vrževa sidro nekje ob obali Lanzarota, da očistim podvozje barke. Prav hitela ne bova, saj jutri tako ne bo vetra. Če bo še GSM-signal, mogoče napišem kakšno vrstico, preden se oddaljiva od obale in izgubiva povezavo.
| < Arrecife – Marina Lanzarote 20. del | Izplutje iz marine Lanzarote > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
