 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Končno izplujeva iz Roscoffa. Takoj, ko sva zapustila pristanišče, se je električni avtopilot začel oglašati s piskanjem, saj je v vseh teh deževnih dneh vodi uspelo priti skozi zaščitni zunanji del, kjer so kontrole za pilota. Nič drugega mi ne preostane. kot da ga izključim in se začnem ukvarjati z vetrnim avtopilotom. Jadrava proti vetru in barka lepo drži smer. Po desetih preplutih miljah nama je uspelo pripluti iz zaliva. Barko obrnem v drugo stran in prav kmalu ugotovim, da bo tako treba pluti v orco ves dan vse do rta Porspoder, kjer bova plula po ozkem in zelo nevarnem kanalu med manjšimi otoki in celino. Ta predel je znan po zelo močnem toku in obilici nevarnih čeri, ki se prikažejo samo ob zelo nizki oseki. Glede smeri jadranja sem si kmalu premislil. Mario je že začela mučiti morska bolezen in se je prestavila v notranjost barke, kjer je zelo hitro zaspala. Morje je postajalo vse bolj divje, veter se je okrepil in začelo je pihati ob obali, čeprav je bila vremenska napoved drugačna.
Jadranje postaja vse bolj težavno. Valovi tolčejo v stranice barke in povzročajo močan hrup, kot da bi s kladivom tolkel po sodu. Ob polnoči sedim v kokpitu in poslušam radio na kanalu 16, kjer potekajo tri reševanja bark, ki so poslale klic Maiday. Morje je postalo popolnoma neprimerno za plovbo po tistem kanalu, zato se odločim, da barko usmerim bolj na odprto morje in obplujem otok in se tako izognem nevarni ožini. Potem bom praktično že na odprtem morju v Biskajskem zalivu, kjer se bom počutil veliko bolj varnega. Veter se je okrepil na 40 kn in jadra so že na krajšavah. Ura je malo čez polnoč in v kokpitu sem sam. Od Marie ne duha ne sluha, njena nočna mora v obliki morske bolezni se je začela in jo dokončno položila v posteljo. Zunaj dežuje. Skrivam se pod sprayhoodom in na vsake toliko časa glavo pomolim iz zavetja, da preverim okolico. Razveselim se, ko vidim, da je otok Lampaul že na levi strani vzporedno z menoj. Luči z letališča še komaj vidim, kar pomeni, da sem že v Biskaju. Tega se zelo razveselim – pred mano ni več nobenih skal, ki bi jih lahko podrsal z močno kobilico mojega Orplida. In tako bo še vsaj 300 nm, vse do Španije. Pred Orplidom bodo le še valovi in morda kakšna ladja. Veter je oslabel in zato dvignem vsa jadra, tako da Orplid spet pluje s šestimi vozli, a sedaj z vetrom bolj s strani. Dež je ponehal in spet lahko sedim v kokpitu. Neprestano preverjam vremensko napoved, ki je glede vetra malo bolj obetavna. Odločiti se moram, ali bom barko usmeril v Brest ali čez Biskaj. Odločim se, da zapustiva Francijo, saj si želim pluti proti toplejšim krajem in to čim prej! Vso noč presedim v kokpitu in gledam okoli sebe, saj se tu križajo poti, po katerih plujejo večje ladje v Biskaj in iz njega, zato je treba biti pozoren in zato spanje odpade. Do jutra sem se naveličal ropotanja buma zaradi previsokih valov in prešibkega vetra, zato sem znova izkopal genaker iz Orplida in s tem zbudil Mario. Predlagal sem ji, naj se prestavi v kokpit, kjer ji bo zagotovo manj slabo. Pospravim vsa jadra in dvignem genaker, prepustim krmilo Marii, jaz pa se lotim popravila avtopilota. Odmontiram celo ohišje elektronike in vse skupaj razstavim na mizi v salonu. Očistim vse kontakte. Kontaktni papirčki se seveda odlepijo in zato jih preprosto zalepim nazaj z močnim selotejpom, ki ga narežem na male koščke primerne dimenzije. Medtem Maria »šofira« Orplid, dosegla je šest vozlov, uči se še jadranja, ampak ji gre odlično. Vse skupaj sestavim nazaj in zmontiram na isto mesto, prižgem avtopilota in ga stestiram. Deluje še bolje kot prej, tipke so precej bolj občutljive in ni več treba skakati po njih kot prej. Odločim se za počitek, saj Maria vozi barko. Da ji pametujem, kaj in kako nima smisla, saj ima 23 let in to so leta, ko je človek najpametnejši in dopovedovati nekaj nekomu v teh letih ni prav enostavno. To vem iz lastnih izkušenj. Oh, kako sem bil pameten, ko sem imel 23 let! Tako pameten, da danes ne vem, kam je vsa ta moja pamet medtem izginila?
Prebudim se ob močnem hrupu valov in precejšnem nagibanju. Ozrem se okoli in vidim, da Maria sedi zunaj v kokpitu in uživa v hitrosti.
»Kaj se dogaja?« jo vprašam.
»Vozila sem z vetrom in nato ugotovila, da če veter piha bolj s strani, gre barka hitreje. In ko sem videla hitrost devet vozlov, sem prižgala avtopilota in sedaj plujeva s hitrostjo 8.6,« mi vesela poroča.
»Ohhhh, super Maria!« jo pohvalim in najprej preverim, v katero smer sploh plujeva. Ugotovim, da je kurz pravi, morda kakšna stopinja odstopanja, a za centriranje na točni cilj je še prezgodaj, to bova počela zadnjih 100 nm. Vreme je sončno in oblaki prihajajo zelo počasi, veter pa se krepi. Barka na vsake toliko časa pospeši do 13 vozlov in zato spremenim smer tako, da veter piha bolj od zadaj. Barka je zdaj usmerjena veliko bolj na odprto morje. Mario znova začne mučiti morska bolezen, zato se prestavi v kabino, kjer takoj zaspi. Na vsake toliko časa bruha. Hrana, ki ji jo pripravim, pa prav tako ne zdrži dolgo v njenem želodcu. Malo sem jezen sam nase: saj bi lahko predvidel, da bo imela težave. Prišla je s kopnega naravnost na tako razburkano morje, kot je v Biskaju in seveda ni imela niti časa, da se privadi. No, saj bo čez dan ali dva bolje, si mislim. Plovba čez Biskaj bo trajala tri ali morda štiri dni zaradi cikcakanja pred Brestom. Tisti del poti me je najbolj utrudil, zdaj na odprtem je jadranje precej bolj enostavno. Zvečer sem snel genaker, saj je bilo vetra preveč in barka je divjala in surfala po valovih. Dvignil sem glavno jadro na drugo krajšavo, odprl genovo ter jo po potrebi navijal ali odvijal. Naslednji dan je bilo oblačno, tretji dan pa je deževalo in vedno, ko sem se znašel v oblaku, se je veter skoraj podvojil, tako da sem neprestano navijal ali odvijal genovo, glavno jadro pa je ostalo stalno na drugi krajšavi. Po potrebi sem samo malo popustil jadro, da se je zračilo in izgubljalo veter. Maria je bila že zelo izčrpana in morska bolezen jo je dehidrirala. Kuhal sem ji čaj in ji ponujal krekerje, da bi le kaj prigriznila. Pa ji seveda ni bilo do ničesar. Zunaj je močno lilo, odprl sem si toplo francosko pivo, sedel v salonu in čakal, da naliv mine. Nato se je spustila megla, veter je izginil, valovi pa so ostali. Tako je bilo vse do A Coruñe in zagnati je bilo treba motor. Okoli sebe nisem videl ničesar, razen ponoči nekaj luči precej blizu, zato sem po radijski postaji povprašal za vremensko napoved. Javil se mi je neki Anglež s katamaranom Putitang, ki pa tudi ni imel napovedi. Povprašam ga, ali me vidi na AIS in odgovori mi, da me žal ne vidi. Nato mi sporoči, da me ne vidi tudi na radarju.
»Hhhhhhh, super! Tukaj sem sredi megle, jaz ne vidim ničesar in nihče ne vidi mene!?« si zaskrbljeno razlagam. Kmalu se razjasni, a le za 20 minut. Zagledam dve ribiški ladji čisto blizu mene in si rečem: »Bog ve, koliko jih je bilo prej, ko je bila okoli mene megla?«
Nato zagledam še eno ladjo LPG in jo kontaktiram, da preverim, ali me vidi na AIS. Tudi ona me ne najde.
Ohhhh, kako lepo! Nazadnje me je videla na AIS samo policija. Sedaj, ko resnično hočem, da bi me zaznali na AIS, me pa ne vidi nihče!? Megla se spet spušča in z njo noč. Orplid se približuje prepovedanemu območju španske obale, kjer je zaradi napadov ork prepovedana plovba za plovila, manjša od 15 m. Orke so se namreč zaletavale v barke in se seveda igrale s tistim, kar se na barki premika, torej s krmilom. V enem mesecu so zabeležili približno 30 napadov ork na plovila, precej bark so morali reševati in zato so se odločili prepovedati plovbo v pasu dolžine 140 nm in širine 8 nm. Pa sem vseeno vplul v to območje, prav tako kot številni drugi. Možen napad ork me ni prav nič skrbel, saj bi se ob mojem močnem krmilu poškodovala orka, ne pa krmilo.
Končno se pojavijo luči na obali in kot vedno vplujem v pristanišče v temi, utrujen in nenaspan. Navežem bokobrane na stranice barke in ponesreči enega odvežem na napačni strani, tako da ga izgubim v morju. Barko obrnem in ga skušam najti, a prav kmalu ugotovim, da je to skoraj nemogoče. Zamislim se ob nevarnosti, da ti v morje pade član posadke. Ga sploh lahko najdeš v močnem vetru in visokih valovih? Vplujem v pristanišče in se privežem na pomol, potem pa ugotovim, da pomol nima izhoda. Z rokami odrinem barko od pomola, jo obrnem in jo prestavim na drugega. Pomoli so popolnoma zasvinjani z galebjimi iztrebki, nekaj pomolov je tudi polomljenih, skratka marina je v zelo slabem stanju. Nato se le prebudi Maria in me vpraša:
»Kje pa sva Walter?«
»Po pomolih sodeč v Indiji Koromandiji, a zemljevid mi kaže, da sva v Španiji.«
Nasmejiva se, pojeva polnočno večerjo in se odpraviva spat: ona naspana, jaz pa po treh dneh plovbe popolnoma izčrpan.
Jadranje je bilo odlično, kljub vsej megli in ovinku okoli otoka, pri čemer sva izgubila vsaj 12 ur. A bolje tako, kot pa da bi se barka potopila. Popravil sem električni avtopilot in vetrni je deloval več kot odlično. Le stara žarnica na vrhu jambora mi je vztrajno praznila baterije in treba se bo povzpeti na jambor in jo zamenjati. V Španiji sva ostala le en dan, saj je bilo povsod obvezno nošenje mask, kar nama je bilo nesprejemljivo. Sredi morja si pač svoboden in živiš, kot da koronavirus ne obstaja. Naslednji dan sva zato odplula proti Portugalski, s ciljem Porto.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Roscoff in nevihta Alex | A Coruña–Porto > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
