 |
|
Walter Teršek (28) je eden izmed tistih jadralcev, ki ni bil rojen ob morju, ampak na Gorenjskem – tam pod hribi. Na morju se je vedno spraševal, kaj leži za tistim polotokom, za tistim otokom in kaj je pravzaprav za tistim obzorjem. Že kot otrok si je želel imeti svojo barko. Kot najmlajši otrok v družini je jadral po Jadranu s staršema ter bratom in sestro. Po palubi jadrnic je »puzal« že pri osmih mesecih. Na komaj 7 m dolgi jadrnici so prejadrali ves Jadran. Že kot otrok je strmel v obzorje in si obljubil, da nekega dne odjadra sam tja za obzorje. Osemnajst let kasneje se je njegovo življenje spremenilo. Kupil je svojo prvo barko Y33, ki je bila privezana v Puli. In tu se prične njegova dogodivščina.
|
Vedrim v Roscoffu z barko na suhem. Vetrni pilot sem že prvi dan odmontiral in ga prestavil v delavnico, kjer so mi dodelili mesto, saj dežuje vsak dan, včasih po ves dan, včasih pa ponoči ali podnevi. Epoksi, ki sem ga nanesel na krmilo pilota, se mora sušiti sedem dni in tako sem imel ogromno časa, da sem opravil še veliko drugih del na barki. Poleg tega pa je moji punci Marii, tisti z roza puloverjem z otoka Lanzarote, le uspelo zapustiti Bukarešto in je z avtobusom na poti v Francijo. Avtobus po prišel čez dva dni v Brest, kamor jo bom šel počakat z vlakom. Nazadnje sva se videla februarja na Nizozemskem. Potem nama je korona prekinila stike za skoraj osem mesecev, pa se nama bo zdaj le uspelo spet srečati, tokrat v Franciji. Nestrpno pospravljam barko in skušam narediti čim več opravil do njenega prihoda. Oba se veseliva srečanja in vsaka ura traja dvakrat dlje kot sicer. Čas se vleče kot tiste zadnje milje, preden po dolgi plovbi prispeš v pristanišče.
V marini sem postal zelo domač, dobro sem se razumel z lastnikom marine in z vsemi tamkajšnjimi delavci. Med pavzo smo s pomola skupaj lovili ribe – oni s palico, jaz pa na preprost način: samo z laksom in trnkom na koncu, kar se je izkazalo včasih celo bolje: ujel sem nekaj malih brancinov in dve malo večji oradi. Na trnek sem vedno nataknil neke školjke, kot mi je svetoval starejši ribič, s katerim sem lovil vsako jutro še pred sončnim vzhodom. Lovila sva vsak dan skupaj, vse dokler ni izgubil ključev, ki so mu verjetno padli v vodo. Z avtomobilom se je vozil vsak dan iz nekaj kilometrov oddaljene vasi do pristanišča in ker ni imel rezervnih ključev, je moral dati izdelati nove, kar je trajalo kar nekaj časa. Njegov avtomobil je namreč ostal na tistem parkirišču kar nekaj časa, njega pa od takrat nisem več videl.
Ko je končno le prišel dan Mariinega prihoda, sem se odpravil na avtobusno postajo. Mimo se je prav takrat pripeljal lastnik marine, me ustavil ter me vprašal, kam sem namenjen.
»V Brest, moja Maria prihaja iz Bukarešte,« mu vesel odgovorim. Povabi me s seboj, saj živi v Brestu, zato sem bil na postaji že dve uri pred njenim prihodom. Mario se počakal seveda v baru na avtobusni postaji. Avtobus je prišel z dveurno zamudo, zato sva morala po izkrcanju takoj odhiteti na železniško postajo, da ujameva še zadnji vlak. Časa za romantiko ni bilo prav preveč, njene torbe pa so tudi tehtale kar nekaj kilogramov in pot do železniške postaje ni bila tako kratka. Ko sva le ujela vlak in se posedla, sva se končno naužila radosti srečanja. Ko pa sva prispela v mesto, sva zamudila zadnji avtobus za vasico Roscoff, zato sva najela taksi, saj bi bilo hoje z vsemi temi torbam več kot za eno uro. Maria pa je bila seveda po dvodnevni vožnji v natrpanem avtobusu iz Bukarešte že povsem brez moči. Ko sva le prispela v marino, je sledilo presenečenje: nisem ji omenil, da je Orplid na suhem in bila je začudena, zakaj je taksi ustavil na velikem parkirišču in ne pred marino. Razložil sem ji, da je pač prišlo do nesreče in da bo barka tu še nekaj dni, kar je ni prav nič razveselilo. Pa sem ji razložil, da sem pravzaprav zelo vesel te nesreče, saj bova morala tako ali tako počakati, da se nevihta Alex pomiri, mesto v marini pa imam zaradi poškodbe zastonj.
Že naslednji dan sva se lotila skupnega dela: ona je pobarvala vso palubo s še enim slojem barve proti zdrsu, jaz pa sem prebarval podvodni del in spoliral še stranice barke, tako da se je spet svetila kot nova. Izdelal sem tudi nosilec še za drugi tangun in uredil še nekaj malenkosti. Delo na barki me veseli, saj tako urejam svoj dom in ob tem se počutim srečen.
Med temi opravili me je vsak dan prišel pozdravit starejši Nizozemec in mi začel pametovati: to tako, to tako, imam novo aplikacijo, takšno in takšno ... Neprestano me je spraševal, ali imam za posodit to in tisto ... Joj, kako sem ga bil sit!!! Komaj sem zapustil Nizozemsko, kjer sem imel takšnih ljudi čez vrh glave, pa se spet pojavi drugi ...
Po desetih dneh bivanja na suhem sem se dogovoril, da barko spustimo nazaj v vodo, a je vse skupaj odpadlo, saj je začelo močno deževati in tudi veter se je močno okrepil. Poleg tega pa so morali dvignili iz vode barko, ki je imela polomljeno kobilico, saj je lastnik barke na poti v marino zadel ob skale. Kljub dvižni kobilici se kobilica ni zapirala in prišlo je do tega, da je obvisela samo še na eni strani, kjer je bila pritrjena. Z marinerom, ki mi je poškodoval moj avtopilot, pa sva se dogovorila, da mojo barko spustimo v morje naslednji dan, česar sem bil še bolj vesel: še ena noč v tej marini zame zastonj. Ta marinero je bil rojen v Ameriki, njegov dedek pa je iz Črne gore, iz Tivata. Tik pred vojno je zgradil barko in z družino odplul čez ocean v Ameriko. Tam je imel trgovino s sladkarijami »Candy shop«. Nekega večera, ko se je odpravljal s trgovine domov, sta ga dva temnopolta bandita ustrelila in pobrala ves denar iz njegove blagajne. Prijeli so ju po dveh dneh iskanja v javni hiši, kjer sta veselo zapravljala ukraden denar. Končala sta v zaporu. Njegov oče je na dan usmrtitve teh dveh lopovov stal pred zaporom s steklenico whiskyja in čakal, da luči javne razsvetljave začnejo mežikati. Takrat je popil zadnjo kapljo whiskyja in steklenico razbil ob pločniku. Po 11. septembru in napadu na dvojčka, je ta marinero odšel v Francijo, kjer se je poročil. Povedal mi je, da po 11. septembru od Amerike ni ostalo kaj veliko, zato se je odločil, da jo zapusti.
»Zdaj živim tu in sem srečen,« mi razlaga, medtem pa se je na njegov trnek prijel ogromen ligenj, ki sva ga kasneje v delavnici stehtala: 2,3 kg.
Naslednje jutro so barko končno spustili nazaj v vodo in naju s pomožnim čolnom pospremili do pomola, kjer bova počakala, da se nevihta Alex dokončno poleže. Izbral sem si mesto ob pomolu, čim bolj oddaljeno od Nizozemca, a sva bila še vedno na istem pomolu, zato je vsakič, ko se je sprehajal mimo, potrkal na barko in iz dolgočasja vsakič razlagal kakšno zgodbo. K sreči je deževalo in se zato ni zadrževal prav dolgo. V primeru, da sem ga povabil v barko, pa ga je bilo nemogoče odsloviti. Tudi če sem ob njegovih pripovedih zehal in že skoraj zaspal, ga to ni prav nič ganilo ali mu dalo vedeti, da je res že čas, da odide. Prav reči mu je bilo treba, naj vendarle že gre in bo povedal še kaj kdaj drugič. Zaradi njega sem že komaj čakal, da izplujeva iz Roscoffa in ko se je to le zgodilo, sem se počutil spet svobodnega. Pred menoj pa je nov izziv: zdaj na barki nisem več sam in ne vem, kako se bo to obneslo. Po vsej tej samoti se bo treba verjetno nekako privaditi, pa se mi zdi, da ne bo prav enostavno.
 |
Knjiga: 10 m svobode Knjiga 10 m svobode je prvenec jadralca Walterja Terška. Svojo jadralsko pot je strnil v knjigo in jo opremil s številnimi še neobjavljenimi fotografijami in podrobnostmi njegove izjemne poti. Knjigo lahko naročite na tej povezavi. |
| < Cherbourg–Guernsey–Rosscof | Čez Biskaj (od Roscoffa do A Coruñe) > |
Besedilo in fotografije: Walter Teršek
