 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zjutraj rahlo pihlja, kar je za naju znak, da najprej dvigneva jadra in šele nato pristaviva kavico. V napovedani bonaci je treba izkoristiti vsako sapico, če je in dokler je.
Seveda pogledam v motorni prostor, če je vse suho (odsidrala sva se z motorjem), in vse je suho kot poper. Med jadranjem je motor ugasnjen, nato pa veter ugaša. Ko hitrost pade globoko pod 3 vozle, prižgeva motor in rutinsko pogledam v motorni prostor. Tam pa voda. Pa ne že spet!!!
A tokrat imam srečo. Voda še teče. Najtežje je odpraviti napako, ki se pojavlja samo občasno in ne veš, kje je.
Zdajle pa teče kar konkretno, in sicer iz tanke črne cevke. Voda pada na tla, delno pa tudi na pogonsko os. Ta se vrti in jo razprši naokoli. Zato je bilo tako težko locirati izvor vode.
Takoj, ko vidim vso to štalo, rečem Liliki, naj ugasne motor. In potem ona jadra, jaz pa popravljam. Vetra skoraj ni in brziva med 1,5 in 2,5 vozla, pri tem pa se umikava tankerju in več potniškim hidrogliserjem. Sva ravno na avtocesti med Milazzom in Eolskimi otoki.
Cevka je oddušnik odzračevalnega ventila antisifona morske vode, ki hladi motor. Pravzaprav hladi hladilno tekočino v izmenjevalcu toplote, saj imamo dvojni sistem hlajenja. Morska voda hladi antifriz, antifriz pa v zaprtem sistemu hladi motor.
Ko morska voda opravi svojo nalogo hlajenja antifriza, gre po cevi naprej v izpušni sistem, kjer se meša z izpušnimi plini in jih s tem hladi in duši zvok. Da pa ne bi voda zalila motorja, kadar je motor ustavljen, mora biti vmes antisifon z oddušnikom.
Ko je v cevi pritisk (takrat, ko motor teče), je ventilček zaprt in voda normalno teče po cevi. Ko pa se motor ustavi, pritiska ni več. Takrat je v cevi nekaj podtlaka. Ventilček, ki je montiran zelo visoko nad motorjem in seveda visoko nad vodno linijo, spusti v cev nekaj zraka. S tem prepreči vdor vode v motor.
In ta ventilček se je zatikal in se ni zaprl, ko je bil v cevi pritisk. Zato je voda iz cevi tekla ne le v izpušni sistem, ampak tudi skozi oddušnik in po tanki cevki v motorni prostor. Odstranitev ventila je neprijetno delo, saj je montiran zelo visoko in bi potreboval zelo gibljive roke in oči na koncu prstov. Nekako mi vseeno uspe odviti vse skupaj in ga odpreti. Potem sem notranjost dobro očistil z močnim kisom in staro zobno krtačko in ga sestavil nazaj.
Lilika je tačas rešila vsa bližnja srečanja. Tako tankerja, ki potrebuje nekaj milj, da se obrne, kot hidrogliserjev, ki drug za drugim vozijo turiste na Eolske otoke s hitrostjo nad 25 vozlov.
Ko poženeva motor, ventil dela in ne pušča vode. Resno upam, da bo zdaj nekaj časa mir. Mirno morje izkoristiva še za to, da pretočiva nafto iz kanistrov v levi, sedaj prazen rezervoar goriva. Raje to narediva sedaj in imava vse pripravljeno, kot da bi morala pretakati nafto, ko bi je zmanjkalo še v desnem tanku. Približuje se nama dež, Lilika ga opazi prej kot radar. Ker tudi malo zagrmi in udari nekaj strel izklopiva večino elektronike. Od dežja na koncu ni bilo veliko, le nekaj kapljic, je pa deževni oblak malenkost popravil veter, tako da lepo jadrava proti cilju. Vetra je zmeraj manj in pade pod 5 vozlov.
Odločiva se za sidranje v lepi vodi na peščeni plitvini kake 3,5 milje pred Mesinsko ožino. Bližje se ne sme, ker je naravni park in je sidranje prepovedano. 500 m pred ciljem pa se s kopnega na naju požene veter.
Presneto, kje je bil ta veter cel dan, ko smo ga potrebovali? Napovedano je 5 vozlov s severa, piha pa 20 vozlov z juga. Nič ne kaže, da se bova kopala, saj veter tako nažiga, da ni veselja. Tudi rola naju precej. Upam, da se tole kmalu umiri, sicer ne vem, kam naj se dava.
Tudi pred Scillo ni sidrišče nič boljše. Vse je odprto. Bomo videli, kaj prinese večer.
Preplula sva 30 milj in naredila 3 ure na motorju.
| < Gelso | Skozi Messinsko ožino > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
