 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Veter se je ponoči malo unesel, valovi pa se niso dosti zmanjšali. Malo smo se rolali, malo smo spali, a ni bilo tako hudo.
Zjutraj piha 7 vozlov v smeri za laško orco, zato se kar odpraviva. A še preden imam jadro povsem na vrhu in sidro iz vode pade veter na polovico. Vseeno počasi pujsava proti Messinski ožini in pijeva jutranjo kavico. Kopat se nama ne da.
Pred rtom zaženeva motor, saj skozi ožino ne bi rad plul na jadra, če ni vetra. Messinska ožina ne razočara.
Takoj pri rtu opaziva dolgo črto valov, kot bi mimo peljal kak velik gliser v polizpodrivnem načinu. A ni nikogar, valovi pa so ves čas na istem mestu in se deloma podirajo in mešajo. Srečala sta se dva morska tokova in to je črta vrtincev.
Rek Med Scillo in Caribdo baje pomeni med skalo in vrtincem. To je bila dilema s katero so se srečevali ribiči z malimi čolni v ožini. Danes je lepo vreme, nič ne piha, pa je morje tako zmešano. Zlahka zapeljemo čez črto valov, razen tega, da avtopilot malo potelovadi, in da se hitrost malo spreminja ne čutimo nič. Malo naprej je še ena taka črta valov in vrtincev.
Nato pa se začno nevarnosti Messine današnjega časa: Veliko število trajektov, ki povezujejo celinsko Italijo in Sicilijo.
Ti se ves čas vozijo čez preliv počez na trafic separation cono, po kateri vozijo v obe smeri ladje. Ladje niso problem, saj so predvidljive, trajekti pa vijugajo, da se izogibajo ladjam. Za piko na i pa dela zmedo še patrolni čoln finančne policije, ki seveda ne uporablja AISa. Ribiči, pa cikcakajo po ožini, ko lovijo ribe.
Takoj južno od ožine je nekaj vetra in lahko jadrava. Stiskava v orco, a brez par obratov ne gre. Medtem delava vodo in pereva perilo. Ves čas voziva orco, ker se veter obrača tako hitro, kakor zavija obala. Za vsakim rtom upam, da bom lahko malo popustil, pa ne gre. Potem vetra spet zmanjka.
Dan je turoben in preko krme opazujem dež nad ožino. Čez čas naju doseže. Dež ni bil samo slab. Prinesel je tri dobre stvari: Dober veter, opral je jadra in barko, ter ohladil je ozračje.
Veter ni prav dolgo trajal. Sploh ne znam prešteti, kolikokrat sem danes pospravljal in spet odvijal flok. Calabrija nima dobrih sidrišč. Obala je ravna, odprta na jug in ponavadi z juga prihajajo valovi. Še marine so redke in nekatere preplitve za nas. Če danes ne bo mogoče spati na sidrišču pred marino bova pač jadrala naprej.
Zvečer se naredi prav lep veter in lahko jadrava proti cilju. Nekaj milj pred ciljem pa se tale 'lep veter' ojača precej bolj, kot bi si midva želela. Kmalu ga je krepko čez 20 vozlov in ko zaključiva drugo krajšavo na glavnem jadru in pospraviva flok ga je že 25 vozlov.
Samo na glavno jadro na drugi krajšavi plujemo med 5 in 6 vozli kljub valovom. Kar pa me žalosti je pa dejstvo, da je ta veter prinesel valove, ki pluskajo čez barko in kmalu sva slana oba v kokpitu in cela paluba, ki jo je prej dež tako lepo opral.
Na sidru je kar divje. Pošteno se rolamo. En dvojni rumček, pa da vidimo, če se bo dalo kaj spati.
Danes sva v 15 urah in pol preplula 75,6 NM in naredila 9 ur na motorju.
| < Serra di Corba | Roccela Ionica - Capo Rizzuto > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
