 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Nekako smo prespali noč, malo se je umirilo, a to ni pravo mirno spanje. Oba sva že utrujena, a čez ta podplat italijanskega škornja se je treba nekako prebiti. Ob šestih pogledam iz barke in nič ne piha. Ugasnem sidrno luč in grem še malo počivat.
Okrog osmih pa prijetno piha, zato hitro prižgem instrumente, dvignem sidro in jadram. Odlično jadram v pravi smeri s hitrostjo nad 6 vozlov. Veter je v bok in barka je čisto mirna, saj jo jadra držijo, da se ne ziba več.
A to traja le 500 m. Potem pa veter začne crkovati. Čez pol ure imam prednja jadra zvita in plujem na motor, pravega vetra je manj kot 5 vozlov v polkrmo,
No, čez dan se razmere popravijo. Večino časa lahko jadrava, občasno motorsailava, če je vetra premalo.
Čez zaliv Squillace lepo vleče in dobro napredujeva. Nad celino je deževen oblak, a danes nas dež ne doseže. Le valov nimava naštudiranih. Zdi se, kot da prihajajo po malem iz vseh smeri.
In spet bova spala na odprtem. Lahko izbirava, da sva delno zaščitena z vzhoda ali delno z zahoda, oboje ne gre. Sever imava zaščiten, na jug pa je odprto v vsakem primeru. Le kje so kakšni varni, zaprti zalivi, kot jih je polno na Jadranu ali v Grčiji.
Izbereva si zaliv 5 milj zahodno od rta Rizzuto, za las zunaj cone B naravnega parka. Zdi se mi, da bo tule še najboljša zaščita.
In res, ko sidrava, je precej mirno.
Dno pa žal ni najboljše. Svetloba ni bila dobra, ko sva sidrala in z vrha je bilo dno videti kot zaplate mivke, in vmes nekaj trave. Dolga peščena plaža in nanosi peska za plažo so potrjevali moje domneve.
Ko se zasidrava in se greva kopat, pa z masko pogledam dno. Žal tisto ni mivka, ampak so skale, vmes pa globoke razpoke in dolga trava. Sidro se zdi, da drži (zataknjeno za rob skale) a če se bo ponoči veter kaj dosti obračal, imava lahko jutri težavo izvleči sidro. Celo veriga se lahko zatakne med skalne bloke. Edina sreča je, da je plitvo (slabih 5 m), in da je voda topla. Upam, da jutri ne bo treba v vodo reševat sidra.
Proti večeru se veter začasno obrne in takoj se naredijo kar veliki valovi. Piha ravno z jugozahoda in valovi imajo 400 milj morja, vse od Libije, da se razvijejo.
Po napovedi naj bi bilo tega vetra le 8 vozlov, pa jih je 15 in pihalo naj bi z zahoda in ne z jugozahoda in še to le nekaj ur, preden se veter obrne na severozahodnik in sever, od koder sva dokaj dobro zaščitena.
Medtem ko tole pišem, se moram kar držati in ni nič prijetno. Upam, da bo noč boljša, kot je večer.
Danes sva v slabih devetih urah preplula dobrih 47 NM in naredila 4 ure na motorju.
| < Skozi Messinsko ožino | Nadaljevanje plovbe 21.09.2021 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
