 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Ponoči pride na sidrišče še nekaj jadrnic, a sidrajo brez panike ali neumnosti. Tako rekoč nezanimivo. Zjutraj se izkaže, da so dvoji stari kruzerji (glede na barko) in čarter s profi skipperjem. Ja, verjetno so že kdaj sidrali.
Noč je mirna, malo se zibamo, a ni nič groznega. Zjutraj je sidrišče prav idilično in idilično ostane tudi potem, ko pridejo na plažo peš z visokega brega prvi kopalci. So utrujeni in tihi. Nato pa taxi boat pripelje prave Italijane. Ti so seveda tako glasni, da motorja gliserja sploh ne slišiš. Vendar jih hitro preglasijo drugi gumenjaki, ki pridrvijo od vsepovsod in potem sledi sidranje po italijansko (11 m vrvi v 10 m vode), vezanje po štirih gliserjev v raft (hrup ob tem seveda ni 4-kratnik hrupa enega čolna, ampak se potencira, saj hoče vsak pokazati, da ima najboljši radio in najboljše pevce na čolnu.
Na srečo vročina vpliva tudi na njih in se hitro utrudijo.
Admiralica je za danes zapovedala počitek s kopanjem in večerjo zunaj. Jaz to razumem kot čiščenje kaluže in motornega prostora, ki mu sledi odtaljevanje skrinje in čiščenje hladilnika, kar ni bilo sprejeto z navdušenjem. Admiralica nekako ni privzela čiščenja skrinje in hladilnika kot prijetno ohladitev v poletni vročini, čeprav sva imela roke v ledu. Seveda je bila deležna teh aktivnosti.
Zdi se, da bom moral bolj pozorno razumeti njeno definicijo počitka. Kopanje in gin tonik sta vključena, čiščenje kaluže in tajanje skrinje pa očitno ne.
Zvečer se odpraviva v lokalno birtijo. Lahko bi presidrala kam bližje, lahko bi na čoln montirala motor, ampak admiralica pravi, da 400 m veslanja v vsako stran spada v definicijo počitka in da ni panike. Ko vesla proti birtiji, se odsidra ena jahta in pelje tako blizu naju, a so vesla v nevarnosti. Tudi oni gredo v gostilno. Ampak preden se oni privežejo, admiralica že privesla tistih 400 m in sva v gostilni precej pred njimi. Še prezgodnja sva. Odpirajo ob osmih, ura pa je 19:57 in čez teraso visi vrvica z napisom 'zaprto'.
Kmalu se odprejo in ko ugotovijo, da nisva rezervirala, je v hiši kar nemir. Presneto. V celem zalivu je pet bark, na obali pa sta dve gostilni. Menda to ne bo problem podelati?
Potem vidiva, da mislijo resno. Vse mize na terasi so rezervirane, odprejo posebno sobo (kjer je sicer hladilnik za pijače) in nama notri uredijo mizico. Tudi prav, bova imela pa svojo zasebno sobo. Postrežba je simpatična. Spoznava vse tri brate, ki strežejo, in očeta, ki kontrolira, če vse teče, kot je treba, a seveda tudi streže. Ženski del družine je verjetno v kuhinji. In presneto dobro vedo, kaj delajo. Hrana je izvrstna. Ponudijo nama še lokalno malvazijo z otoka Vulcano (ekološka pridelava, seveda).
Nimam pripomb. Od predjedi do sladice same petke (od pet). Spotoma nama gazda še razloži, kako sta z nonotom uredila lokal in pobarvala napise in pohištvo, ponosno pokaže obledelo fotografijo na steni, kjer sta nono in nona. Simpatično sta uredila. Recimo omara je prebarvana v kabino za preoblačenje na plaži, nekaj napisov pa je v lokalnem dialektu.
Ko plačujem, nad kaso visijo slike mladih fantov, ki zdaj strežejo. Prava družinska birtija.
Admiralica je čisto mehka in dobre volje. Odtajevanje skrinje na dan počitka je pozabljeno, ko pa gazda odnese ostanke rib za hišo in pokliče mačke k večerji, je pa tako ali tako zmagal.
Odveslava (no, Lili vesla, jaz se peljem zraven, saj se ve, kdo je kapitan) na barko. Še en karibski rumček za lahko noč, malo posediva zunaj in čas je za spanje. Lep dan je bil.
Jutri pa bo treba naprej proti Messinski ožini. Scila je najin cilj. Upam, da bo vsaj malček pihalo, da ne bova čisto cele poti premotorirala.
| < Sant Agata di Militello - Gelso | Serra di Corba > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
