 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zvečer smo se kar dobro zibali v luki na sidru, a še dobro, da nisva bila kje zunaj, saj je moralo biti precej divje. Sredi noči se je veter malo umiril in smo lepo spali, dokler niso komarji prileteli do barke. Le kdo jih je klical.
Kemične vojne se prej nismo šli, ker je bilo tako ali tako preveč vetrovno, da bi komarji lahko letali. 'Forth uparjalnik proti komarjem' damo v mali inverterček, in je hitro mir. Sliši se kot reklama, a stvar res deluje. Zjutraj se zbudim zgodaj. Napovedan je severozahodnik, ki naj bi čez dan obrnil v sever in celo severovzhodnik. Zjutraj naj bi bilo 15 do 20 vozlov v upadanju čez dan na 10 in manj. Najina smer pa je severozahod. Se pravi, da kasneje kot startava, boljše bo. Ampak imava dolgo pot, skoraj 70 milj, in bo treba poiskati neki kompromis.
Prijetno presenečen zjutraj ugotovim, da piha 9 vozlov zahodnika. Predvidevam, da je to vpliv termike, nočnega burinčka. Če ga izkoristim in plujem na sever, bom naredil nekaj milj proti cilju in imel boljši kot za pozneje, ko tega vetra zmanjka.
Ob pol osmih zapustiva luko. Zunaj pa je morje čisto zmešano. Ni čudno, da smo se notri zibali. Glavni val je s severa, vetrni val je z zahoda, potem pa je še cela zmešnjava drugih valov, ki jim ne vem ne izvora ne smeri.
Zelo težka vožnja je. Veter niha tako v smeri kot v moči, valovi nas na trenutke povsem zaustavijo. Na avtopilota sploh ne morem voziti, še na roke težko sledim spremembam vetra. Prižgem še motor, da nas izvleče, če nas valovi zaustavijo ravno takrat, ko je luknja tudi v vetru. Pa ne gre nikamor.
Napredujemo 2 vozla, proti cilju vozel in pol. Ni šans, da naredim takole 70 milj. Sprememba plana: Bari. To je nekaj milj daleč, a proti naravi se pač ne da. Medtem se tudi veter obrne in piha točno v nos in se okrepi. Val nas vsake toliko zaliva čez palubo, pršec je posolil barko tako, da skozi okna sprayhooda ne vidim skoraj nič več, hitrost pa je komaj 3 vozle.
Ko plujeva mimo valobranov Barija, imava občutek, da je postalo morda malenkost bolje in admiralica da pobudo, da nadaljujeva. Težka pot je. Kot bi bil v pralnem stroju. Tako zmešanega morja že dolgo nisem videl. Popoldan se veter končno postavi tako, kot je bilo napovedano in lahko ugasneva motor. Še vedno pa tole ni piknik.
Glavno jadro je na drugi krajšavi, zunaj je viharno prednje jadro in en mali košček floka. To je dovolj. Piha 15 do 20 vozlov pravega vetra s sunki do 25. Voziva laško orco, torej imava navideznega vetra nekaj več. Valovi pa so kratki in jezni. Začela sva delati vodo, pa ne gre, ker je v vodi toliko zračnih mehurčkov, da watermaker ne dela dobro.
A iz ure v uro, iz milje v miljo sva bližje cilju. Valovi se malo umirjajo, verjetno se že pozna nekaj zaščite ostroge – globlje, kot plujeva v Manfredonski zaliv, bolj znosno postaja. Kmalu lahko postopoma odvijem flok in z več jadri lažje premagujemo valove.
Ob sončnem zahodu sva pred Manfredonio. Spet ena kritika Thompsonovega pilota: Tisto, kar on imenuje v knjigi 'dve milji dolg valobran', sploh ni valobran, ampak je neka konstrukcija na stebrih. In ti stebri niti slučajno ne zaustavljajo valov in swela s severa. Med njimi je dovolj prostora, da vmes lahko plujejo čolni. Kaj piše knjige, če nima pojma. Na satelitskem posnetku pa je res videti kot valobran.
Spremeniva plan mikrolokacije in namesto pred plažo blizu gradu sidrava v umetnem zalivu, ki je nastal med valobranom starega ribiškega pristanišča in valobranom nove ogromne marine. Lepo sicer ni, saj so okrog naju le valobrani, a morje je precej mirno. Saj bova samo prespala in greva potem naprej. Če bova zjutraj imela dovolj volje in energije za ogled mesta, se bova že prestavila na primernejše mesto.
Iz ribiškega pristanišča pa se valijo horde ladij. Takega stampeda še nisem videl. Že celo uro vozijo ven v skoraj strnjeni koloni. Zato pa dobiš frito misto in mini sipice, saj polovijo vse, dokler je še čisto majhno. A očitno kakšna riba še ostane, saj sva danes videla, kako so tune lovile nekaj manjše ribe. Nagnale so jih v krog in potem je bil masaker. Voda je kar vrela. Od zgoraj pa so pridno pomagali galebi in viharniki, ki so tudi prišli na svoj račun.
Danes sva v 13 urah preplula 67 nmi po precej valovitem morju, od tega prvi del zelo počasi na motor, drugi del pa dosti hitreje na jadra.
| < Mola di Bari | Nadaljevanje plovbe 23.11.2021 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
