 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zvečer je nekaj močneje zapihalo in čez nas je prišla manjša nevihta, ki je s strelami delala precej reklame zase, a je za nas minila brez dežja. Na dveh jadrnicah, vezanih za nami je bilo neko vznemirjenje, a ne vem točno, kaj se je dogajalo.
Ena od bark ni vezala špringa in jo je veter malo porival naokrog. Zjutraj je tista za njo imela razbito eno navigacijsko luč. Ali se je to zgodilo sinoči, ali pa je tisto že stara rana, pa ne vem.
Zjutraj sva skočila še v mesto in nabavila nekaj svežih stvari. Zdaj, ko spet imava baziliko v lončku, je nujno imeti na barki dobro mozzarello in paradižnik za caprese. In nikjer nimajo boljše, kot v mali trgovinici v starem delu Monopolija. Če admiralica tako reče, bo že res.
Današnja plovba je kratka. Vsega 12,5 nmi poti imava in si lahko privoščiva počasno pujsanje, če ne bo dovolj vetra. V začetku je veter res slab, le kakih 6 vozlov pravega vetra je, pa še precej v nos ga imava, kratkih valov pa je še nekaj ostalo. Vseeno poskusiva jadrati. Glavno jadro, ki je bilo še na drugi krajšavi dvigneva do vrha, razvijeva flok in ugasneva motor. Sprva jadramo s 4 vozli, a se veter sčasoma malenkost okrepi. Ravno dovolj, da lepo jadramo s šestimi vozli hitrosti. Na srečo se je tudi smer malo popravila in sedaj lahko vozimo laško orco direktno proti cilju.
Za tole sva si pa zaslužila eno malico. Pripraviva si lokalne specialitete in svež kruh. Ni nama hudega, razen tega, da sem si s paradižnikom popacal sveže oprane hlače. Poplakneva s kozarčkom belega vina s Sicilije in ugotoviva, da ne smeva več piti vina 'za nazaj'. Če namreč ugotoviva, da je neko vino nenormalno dobro, ne moreva več nadomestiti zalog. Midva pa sva v Španiji pila vino s Kanarskih otokov, na Sardiniji vino iz Španije, na Siciliji vino s Sardinije, tule v Pugliji vino s Sicilije. Očitna napaka. Preiti morava na sprotno testiranje. Ob 15.30 sidrava znotraj valobrana v Mola di Bari. Sidrišče je kar polno, saj je sobota in se tu tare lokalnih čolničev, ki so prišli na sobotno kopanje in sončenje. Zunaj je nekoliko preveč valovito, pa se je večina raje spravila na sidro kar znotraj valobrana. Zdi se, da so danes prepluli vsak po kakih 200 ali 300 m. V primerjavi s tem se najinih današnjih 12,5 nmi sliši že kot resna razdalja.
Proti večeru se sidrišče izprazni. Kopalci so šli domov in midva se prestaviva za 200 m na zahod, bolj za valobran. Tu bova bolje zaščitena pred zunanjim morjem.
Spustim čoln in odveslava (no, Lili vesla) na najino plažico ob pomolu. Tudi tukaj imajo probleme z zasipanjem pristanišča in en del pomola je že tako zasut, da se je spredaj naredila nekaj metrov velika plažica. Za plažico pa so še vedno veliki črni odbojniki za ladje, kar kaže na to, da je tukaj nekoč bilo dovolj globine za ladje.
Gledava veliko floto ribiških bark in se čudiva, kako goste mreže imajo. To res pobere iz morja vse. Samo v tem malem pristanišču je zagotovo 20 ladij z mrežami, ki jih vlečejo po dnu in takih pristanišč je ogromno. Čudno, da je sploh še kakšna riba v morju.
Večer v mestu je bil lep, edino malo preveč sva se najedla. V mestu je živahno. Stare mamke posedajo pred hišami in opravljajo, otroci se igrajo na velikem trgu, lokali so polni do zadnjega kotička, klopce in terase so dobro obiskane. Promet je pa tako ali tako italijanski kaos, a vse nekako deluje. Tudi tukaj je pri nakupu avta pomembno, da ni preširok. Malo sva pa presenečena, da tako piha. Ribiške ladje se kar dobro zibajo, pa so globoko v pristanišču, Heron na sidru pa veselo opleta z jamborom. Pomol ima na zunanji strani kakih 5 do 6 m visok zid in mene zanima, kakšno je morje zunaj. Splezam po lestvi gor in ... dobim pršec slane vode v obraz. Ja, zunaj je očitno kar divje. Veliko se ne vidi, a sliši se bučanje valov. Odveslava na Herona in ga komaj ujameva, saj pleše na sidru, naju pa veter skoraj zanese mimo, a ga ujameva v prvem poskusu.
Res upam, da se tole hitro pomiri, da bomo boljše spali. Jutri morava naprej, da ujameva dober dan za prečenje na Hrvaško. Upam, da bo vreme v redu.
| < Monopoli | Nadaljevanje plovbe 16.11.2021 |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
