Novice

Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta.

Nočni plov je minil brez posebnosti. Seveda je takale obalna plovba nekaj drugega kot plovba po odprtem morju. Lokalnega prometa je tudi ponoči dovolj, da ne moreš preveč počivati.

Malo dalj od obale je bila prava avtocesta ladij, vedno si videl vsaj tri ladje ali več, na AIS-u še precej več. Midva sva se držala nekoliko bližje obali. Tu je bilo precej ribiških bark, ki smo jim pustili dovolj prostora, da se ne bi znašli v kakšni njihovi mreži.

Veter bi ponoči po napovedi moral obrniti v severnik in celo severovzhodnik in upal sem na vsaj malo jadranja, a se to ni zgodilo. Ves čas je pihalo iz severozahoda, kamor sva plula midva. Je pa bil veter iz ure v uro šibkejši in valovi so se temu ustrezno zgladili. Vožnja ni bila naporna, a motor je delal non stop na dobrih 2000 obratih.

Tok je bil večino časa nasproten, kar je logično, saj tak pač je tok v Jadranu. Ob hrvaški strani teče gor proti Sloveniji, ob italijanski strani pa dol proti Otrantu in naprej. Prijetno sva bila presenečena, ker nama je tok zadnjih 15 milj celo malo pomagal, ali pa vsaj ni bil nasproten. Morda se že čuti vpliv ostroge škornja, ki malo zavrtinči tok v tem delu. Malo pred poldnevom se veževa na pomolu Margerita v Monopoliju. To je pomol, kjer si lahko največ 24 ur, je pa brezplačno. Žal sva upoštevala tablo, kjer piše, da moraš poklicati kapitanijo.

Prejšnjič sva to ignorirala in je bilo vse v redu. Tokrat pa sva jih poklicala in so rekli, naj čakava na barki, da pride nekdo iz zdravstvene kontrole, potem pa še na kapitanijo. To je eden od razlogov, zakaj imava rada sidranje. Nobenih papirjev, nobenih formalnosti, samo vržeš sidro in se greš kopat.

Tule za visokim zidom je resno vroče. Pomol z zidom ustavi veter in sonce dobro pripeka. Čez čas se prikažeta dva s kapitanije in nama po krajšem intervjuju izročita nekaj obrazcev.
Rečeta še, naj obrneva barko, da bo premec gledal ven iz luke. Tudi prav. Odvezat, prevezat bokobrane in vrvi in znova pristat. Vročina ne popušča.

Potem se lotiva obrazcev. Najprej izpolniva tistega za covid, ga skenirava in pošljeva na ustrezni naslov. Tri strani dolg obrazec je. Potem izpolniva še onega za kapitanijo, ki je podoben kot pri prehodu meje. Vsi podatki o barki in posadki, od kod prihajamo in kam gremo itd. in se po žgočem soncu napotiva na kapitanijo, ki je seveda čisto na nasprotni strani luke.
Tam sva opravila dokaj hitro. Vse skupaj je trajalo precej dalj, kot normalno traja, da sidrava, spustiva čoln in odveslava na obalo. Mi je žal, da nisem obupal, ko prvič niso dvignili telefona in bi imela manj cirkusov. Preveč se drživa vseh predpisov in pravil.

Mestece pa je še vedno tako očarljivo, kot je bilo pred letom dni. Seveda ne moreva mimo panzarotijev, Lili se celo spomni, da je stregla ista punca. Če bi si jaz zapomnil natakarico izpred enega leta, bi bilo že sumljivo, zakaj mi je tako všeč. Svetuje nama tudi, kam na dober sladoled in dobro je svetovala. Medtem so nama zaprli trgovinico, a nič zato. Tu je vse čisto blizu. Greva pač malo na barko in prideva nazaj, ko je spet vse odprto.

Zvečer v mestu še spijeva dobro lokalno vince in nekaj prigrizneva in kar dobro utrujena se vrneva na barko. Če ne bo prevroče, bomo danes dobro spali. Od Otranta do tule sva preplula 80 NM in za to porabila 17 ur. Ves čas sva motorirala.

P.S.
Slik ni veliko, saj sva Monopoli poslikala že lani.

Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron

• Spalax: Maupiha'a
• Spalax: Najlepši otok na svetu