 |
| Marjan Golobič je že kot otrok večino svojega življenja preživel v tujini. Prve jadralske izkušnje je nabral v Britanski Kolumbiji. Jadraje ga je hitro zasvojilo. Po vrnitvi v Slovenijo, se je pridružil Jadralnemu klubu Potepuh. Jadranje po Jadranu je bilo super a njegove ambicije so bile na Karibih in Tihem oceanu. Leta 2009 se je z jadrnico Spalax udeležil regate ARC. Karibi so ga tako zasvojili, da se je odločil zamenjati jadrnico za katamaran, ki je dobil ime Spalax 2. Leta 2018 je izplul iz Karibov in se podal v Tihi ocean. |
Navsezgodaj sva jo s Taha'e mahnila proti svetovno znanemu otoku. Že kmalu po izplutju se je daleč na obzorju izrisal gorati profil otoka. Precej močan severovzhodnik nama je ugodno napenjal jadra in že zgodaj popoldan sva vplula v laguno skozi širok prehod Teavanui na zahodu otoka. Na desni so se grozeče dvigovale prepadne stene, voda lagune pa je bila temačna in neprodorna. Prvi vtis ni bil najboljši. Vzdušje je bilo mrakobno, tesnobno.
Barko sem usmeril proti severu otoka, mimo navtičnega kluba in okrog rta Taihi, najsevernejše točke otoka. Naenkrat se je zadeva začela naglo spreminjati. Posijalo je sonce in pred barko se je zabliskala nepregledna smaragdna površina lagune. Sidro sva vrgla v deset metrov globoko, kristalno čisto vodo, le nekaj sto metrov od koliščarskega naselja hotela Le Meridien. Igra sonca, vode, vetra in oblakov je bila spektakularna. Beli oblaki, ki so lenobno jadrali čez nebo in občasno prekrivali sonce, so laguno obarvali v tisočerih, smaragdno-turkiznih odtenkih. Naravni presežek bujne domišljije.
Naslednji dan sva se z gumenjakom odpravila na obalo. Prestregel naju je stražar na vodnem skuterju, ki je bil v mlajših letih očitno sumo rokoborec. Ko sem ga takole opazoval, se nisem mogel odločiti, kdo je večji, on ali skuter. Imel sem občutek, da bo vsak trenutek cmoknil v vodo. Razložila sva mu, da si želiva ogledati hotel, Sumosan pa je po voki-tokiju poklical recepcijo in čez deset minut sva bila že na obali. Pričakal naju je mladenič arabskih potez in naju z električnim avtomobilčkom popeljal na ogled hotelskega kompleksa. Njegova razlaga je bila polna presežnikov, na koncu obiska pa sem ga pobaral, kolk košta ta reč.
»Nočitev v najcenejšem bungalovu je tisoč dolarjev, za hrano in pijačo pa treba plačati posebej,« mi je ponosno odgovoril.
Skoraj sem padel z avtomobilčka. Naj kar imajo tiste bungalove na kolih; midva uživava natanko isti tropski polinezijski paradiž za natanko nič ameriških zelencev na noč, sem si mislil.
Po dveh tednih raziskovanja tropskega raja in ležanja na plaži z možgani na off in čiwawo na straži sem prišel do spoznanja, da so hotelski kompleksi na otočkih, ki obkrožajo laguno, dejansko nevsiljivo in usklajeno vključeni v naravno okolje otoka ter upoštevajo arhitektonsko tradicijo domorodcev. Na glavnem otoku je slika precej drugačna. Večina domov domačinov je revnih in zanemarjenih. Povsod ležijo zarjavele avtomobilske razbitine. Vendar tu ni mesto za mukotrpno in dolgovezno razpravo o razlogih za socialne razlike na otoku. Naj samo zaključim, da je z gledišča naravnih lepot Bora Bora vsekakor najlepši otok na svetu.
| < Taha'a | Maupiha'a > |
Knjige Marjana Golobiča o dosedanjih podvigih
 |
As Long As the Wind Blows
Potopis plovbe jadrnice Spalax in katamarana Spalax 2 od otoka Korfu v Grčiji do Nove Kaledonije (knjiga je napisana v angleškem jeziku). |
 |
Dokler se puter ne stopi
V svojem prvencu, Dokler se puter ne stopi, brez dlake na jeziku in z dobršno mero humorja opisuje svoje jadralske pustolovščine na Jadranu, Sredozemskem morju, Atlantiku in Karibih. |
Besedilo in fotografije: Marjan Golobič
