 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Spalo se je kljub zibanju kar dobro. Veter je nažigal celo noč in le proti jutru je popustil za slabo uro, preden se je spet okrepil. Kot bi zajel sapo.
Ja, danes je veter še močnejši, kot je bil včeraj. Po eni strani je torej dobro, da sva šla včeraj do Otrantskih vrat, po drugi strani pa imava sedaj bolj ubogo prognozo za naprej in precej omejene opcije. Morda bi bilo bolje, če bi ostala v Gallipoliju še nekaj dni, a takrat je bila prognoza videti drugače. Močno bo pihalo ob obali navzdol še tri dni, vse do noči s petka na soboto, če si spet ne premislijo.
Kratkih skokov tule ne moreva delati, saj ni ne marin ne sidrišč, ki bi bila primerna za ta veter in našo barko. Brindisi je baje ena žalost, prva dobra opcija za naju je Monopoli, ki je kakih 80 milj daleč (če je notri prostor, pa vidiš šele, ko zapelješ v luko), ali pa Mola di Bari, do koder je 100 NM. 80 do 100 NM je vsekakor preveč poti za nabijanje v veter, val in proti toku, torej morava čakati vsaj do petka zvečer. Lahko bi šla v mesto Otranto, a sidrišče je za ta veter preslabo zaščiteno, marina pa tudi admiralici ne prija. Tule se lahko vsaj kopava.
Danes nisva šla na kopno. Mogoče poskusiva jutri zjutraj, če bo vsaj za kratek čas veter toliko popustil, da lahko lansirava čoln. Na obali tako ali tako ni nič, a mogoče se sprehodiva do jezera, ki je v bližini. Če se bova samo guncala tule na barki še tri dni, se nama ne piše nič dobrega in se bova še skregala. Delati se ne da kaj prida, saj preveč ziba barko, internetni sprejem pa je tako slab, da s težavo kaj ujameš.
Pač malo več bereva. Me prav zanima, če mi bo uspelo danes objaviti slike.
Capo di Otranto, 2. dan
Lahko kar prepišem včerajšnji dnevnik. Veter je enak, gunca enako, dogajalo se ni prav dosti. Razen da sem danes za moje pojme nenormalno veliko visel na telefonu, kadar je bil signal. Ta malo pride in malo izgine.
Zraven nas je sidrana železna barka, ki se mi zdi znana. Ime ji je White Lady in po moje je lastnik Slovenec. Barko sem letos na najini poti že nekajkrat videl in že takrat se mi je zdela podobna barki, ki sem jo videl pred skoraj desetimi leti v marini Portorož in nekaj let pozneje v okolici otoka Korčula. Jutri se verjetno dobimo s še enimi Slovenci, ki so sidrani v luki Otranto, takoj okoli rta. Tudi oni čakajo na boljše vreme za pot na sever. Proti večeru sem spustil čoln in odveslal na obalo. Veter je namreč nekoliko popustil in valovi so manjši. Kratek sprehod do jezera se je tako lepo izkazal, da jutri pregovorim še admiralico, da gre z mano in stopi na trdna tla.
Kdaj greva naprej, je odvisno od vetra oziroma še bolj od vremenarjev. Ko bodo napovedali kolikor toliko ugoden veter, bova šla. Če pa bo potem res pihalo tako, kot so napovedali, pa je seveda že druga zgodba.
Morda bo to v četrtek, mogoče v petek, bomo videli.
| < Capo di Otranto | Capo di Otranto 2. del > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
