 |
| Tomaž Pelko jadra že od svojega 15. leta, ko je začel pluti na majhnih jadrnicah. Zadnjih dvajset let pluje na potovalnih jadrnicah in ima skupaj kar 40-letno navtično tradicijo. Letno preživi na plovilu od 30 pa vse do 340 dni. Največ časa je preživel na plovilu, ko se je preselil na svojo jadrnico in dve leti plul po vsem svetu. V njegovem ladijskem dnevniku zasledimo plovbo po Jadranu, Jonskem morju, Karibih, Azorih, Sejšelih, Maldivih, Fidžiju in Mauriciusu. Kot največje doživetje v svoji navtični karieri omeni odločitev, da pusti službo in se odpravi na dveletno jadranje. V tem času je doživel praktično vse. Od brezvetrja, do viharjev, trganja in šivanja jader med plovbo, vzpenjanja na vrh jambora sredi Atlantika, ribolova in seveda spoznavanja novih navtičnih prijateljev po vsem svetu. Za svoje jadralske dosežke je leta 2017 prejel prestižno nagrado Skipper leta. |
Zjutraj odveslam po svež kruh, potem pa se odpravimo na ogled mostu na Pelješac. Nismo se peljali po mostu, ker ga še ni, ampak smo pluli pod bodočim mostom. Stebri že stojijo, na nekatere že postavljajo elemente vozišča. Stebre krasijo napisi, ki spodbujajo delavce k varnosti pri delu in podobne vzpodbudne parole. Napisi so v hrvaščini in kitajščini. Za kitajske seveda ne vem, ali je vsebina enaka.
Od blizu je most kar impresiven. Po ogledu mostu pa na kopanje.
Sidramo v zalivu Soline (na pol poti med mostom in Blacami) pred bunkerjem za torpedne čolne. Ta je enak, kot so vsi tuneli, ki jih je JNA skopala na strateških mestih v času, ko so še nudili kakšno zaščito. S sodobno tehnologijo bi jih uničili v nekaj minutah. Ta je imel še železno konstrukcijo, ki je od zgoraj zapirala vhod in prekrita z maskirno mrežo skrila tunel pred opazovalci. S konstrukcije so visele debele vrvi in otroci in malo starejši otroci po duši so plezali po teh vrveh in skakali v morje.
Meni se je to zdelo precej nevarno početje, saj je bila konstrukcija v zelo slabem stanju, prerjavela in podrta na več mestih. V kateremkoli trenutku bi se lahko podrla in pokopala pod seboj nadobudne Tarzane. Voda je bila kar hladna. Morda je tam kak izliv podzemnega rokava Neretve, ki je celo leto izredno mrzla.
Po kopanju se odpravimo v Ploče, kjer odložimo del posadke. Lepo smo se imeli. Trenutek, ko prijatelji odidejo z barke, je vedno tako prazen. Kar ne vem, kam naj se dam. Veter je pihal v pomol, na katerem sem vezan bočno. Z motorjem in s pomočjo porivačev na pomolu odmaknemo premec in ravno dam gas in začnem peljati, ko se pripelje policijski čoln, naredi pirueto in me prav grdo izsili. Pristaja na isti pomol tik pred moj kljun. Če dam gas, da odpeljem, tako kot sem nameraval, ga bom zadel. Če ne dam gasa, me bo potisnilo nazaj v pomol.
Ni bilo jasno, ali je tisti policaj tako slab ali tako neobziren voznik. Moral je videti, da sem sredi manevra, pa se mi vrže pred premec – in to seveda z desne in ima pri tem prednost. Moral sem se spet nasloniti na pomol, se premakniti za dva metra nazaj in ponoviti manever.
Dolga pot je danes še pred nama, ne bi se smel zmeniti z bratom za jutri tako daleč. Cel dan ni pihalo nič omembe vrednega, šele v Pločah se je dvignil rahel maestral. Ta seveda vleče po kanalu proti nama. Če ne bi bil zmenjen, bi lahko v Pločah prespal v varnem sidrišču in se na pot odpravil jutri zjutraj po gladkem morju, in sicer spočit in dobre volje. Tako pa po prekratki noči in polnem dnevu rinem v veter in valove. Saj vetra ni veliko. V začetku tudi valov skoraj ni, ampak val se stopnjuje in danes je še posebej zmešan. Verjetno so bile kje kakšne poletne nevihtice. Radio Dubrovnik jih je napovedoval. Mi sicer nismo dobili nobene, le enkrat je padlo nekaj kapelj dežja, veter pa se ni okrepil. Danes cel dan veter ni prišel niti blizu 20 vozlom. Maks. zabeležen je 18, a v glavnem je maestral pihal med dobrih 10 do 15 vozlov.
Ravno nama je dobro šlo, ko sva se bližala današnjemu cilju: zalivu Igrane in admiralica je hotela še malo naprej.
Nov cilj: sidrišče Donja luka pri Makarski. Ampak valovi so rekli, da ne bo šlo. V tako valovitem sidrišču že ne bova prenočevala. Saj mogoče bi se ponoči umirilo, mogoče se pa ne bi. Na tem delu na celini ni dobro zaščitenih sidrišč, zato se usmeriva na Brač v razvejan sistem zalivov pri vasi Povlja.
Na poti si skuhava in pojeva večerjo. Lili ni bila najboljše volje, saj je bilo kuhanje med poskakovanjem neprijetno. Čeprav sva med samimi otoki, je dovolj vala, da barka poskakuje. V zaliv priplujeva že v temi. Na srečo sem tam že bil in poznam sceno. Večji del zaliva je preglobok za sidranje ali preozek za vrtenje na sidru in po navadi se ljudje vežejo na obalo, nekateri pa gredo raje na boje, ki so v enem od krakov. A obstaja nekaj mest, kjer je globina le 10 m, na tleh je mivka, do obale pa je dovolj prostora. Najboljši taki prostori so seveda že zasedeni, a najdeva še prostor zase.
Navionics karta je tukaj narisana precej narobe, zato se nanjo ni moč zanesti. Med sidranjem nama kaže, da voziva po kopnem. Lune ni, tako da se ne vidi kaj dosti. Tukaj je zlata vreden radar, ki točno pokaže, kje je obala in kje so druge barke.
Naporen dan je za nama.
Danes sva preplula 53 milj in to čisto vse na motor. Najprej je bila bonaca, potem veter v nos. Vmes sem lahko imel le slabo uro odprta jadra za pomoč motorju.
| < Blace | Vrboska > |
Besedilo in fotografije: Tomaž in Lili Pelko, http://www.sailmala.com/heron
